Pri kapeli sv. Cirila in Metoda na Molički peči v Savinjskih Alpah je bila 16. 8. 2026, na god sv. Roka, tradicionalna planinsko-romarska sveta maša. Letos jo je daroval škof Maksimilijan.
Zbrane romarje, planince in ljubitelje gora je takole nagovoril:
Dragi bratje in sestre!
Danes smo se zbrali tukaj, v tej mogočni katedrali narave, ob kapeli, da bi obhajali evharistijo in se priporočili svetemu Roku. Da smo prišli sem, smo morali stopiti na pot. Ko hodimo v hribe, hitro spoznamo, da ne potrebujemo vsega, kar se nam spodaj zdi tako pomembno. Potrebujemo nekaj osnovnega: dobre čevlje, nekaj vode, pravo smer in človeka, ki hodi z nami.
Tako je tudi z življenjem. Vsi smo romarji. To nam govori sveti Rok. Zapustil je varnost doma in šel na pot. Toda njegova največja pot ni bila pot po cestah Evrope. Bila je pot k človeku. Ko je srečal bolne in zapuščene, se jim ni izognil. Stopil je k njim.
To je prvi poudarek današnjega praznika: kristjan je človek na poti. Vera ni stanje na mestu. Evangelij ni samo nekaj, kar poznamo in o čemer govorimo. Evangelij je hoja za Kristusom.
Na poti pa človek spozna tudi svoje meje. Današnji evangelij nam predstavi kanaansko ženo. Pred Jezusa pride brez zaslug in brez zahtev. Prinese samo svojo stisko in izreče eno najkrajših in najlepših molitev: »Gospod, Davidov sin, usmili se me!«
Pred Bogom nam ni treba biti močni. Tudi mi smo danes sem prinesli marsikaj. Morda bolezen. Skrb za otroka ali vnuka. Težaven odnos. Osamljenost. Negotovost glede prihodnosti. Morda vprašanje, ki ga že dolgo nosimo in nanj nimamo odgovora.
Pred Bogom nam tega ni treba skrivati. Dovoljeno nam je reči: »Gospod, pomagaj mi, usmili se me!«
Kanaanska žena pa nas uči še nečesa. Jezus ji ne odgovori takoj. Toda ona ne odide. To je tretji poudarek: vera pomeni vztrajati tudi takrat, ko je Bog tiho.
Lahko je verovati, ko gre vse dobro. Težje je zaupati, ko molimo, pa se nič ne spremeni. Ko prosimo za zdravje, pa bolezen ostaja. Ko prosimo za človeka, ki ga imamo radi, pa ne vidimo rešitve. Prav tedaj vera postane zaupanje. In Jezus nazadnje ženi reče: »O žena, velika je tvoja vera!« Ne reče: velika je tvoja popolnost. Ne reče: velike so tvoje zasluge, ampak pravi: velika je tvoja vera.
Tudi Rokova svetost je bila zelo preprosta: ni šel mimo človeka, ki je trpel.
To je četrti poudarek: bližina zdravi. Bolnik potrebuje zdravnika in zdravilo. Toda potrebuje tudi človeka. Ostareli potrebuje pomoč, vendar potrebuje tudi obisk. Osamljeni včasih ne potrebuje nasveta, ampak nekoga, ki ga posluša. Človek v stiski pogosto potrebuje predvsem nekoga, ki ostane ob njem. Sveti Rok nas zato danes sprašuje: Komu lahko jaz stopim bliže? Morda ni daleč. Morda je v moji družini. Med sosedi. Med ljudmi, ki jih vsak dan srečujem.
Vendar naj se naša današnja molitev ne ustavi pri prošnji zase. Prava molitev nas vedno vodi korak naprej. Prosimo ga danes posebej za naše bolnike, za ostarele, za osamljene, za vse, ki trpijo na telesu ali v duši. Prosimo za njihove družine in za vse, ki zanje skrbijo.
Predvsem pa prosimo, da bi v preizkušnjah ne izgubili vere. Naj nam sveti Rok pomaga, da bomo tudi v težkih trenutkih znali skupaj s kanaansko ženo reči:
»Gospod, pomagaj mi!« In naj bomo nekoč tudi mi deležni Jezusovega odgovora:
»Velika je tvoja vera.«
Sveti Rok, romar in prijatelj bolnih, prosi za nas. Amen.
