Pred sveto birmo se je škof Maksimilijan srečal z birmanci župnij Laško, Sv. Marjeta pri Rimskih Toplicah, Sv. Miklavž nad Laškim in Sv. Jedert nad Laškim, ki so se med letom skupaj pripravljali na pomemben dogodek potrditve zrele vere in krščanske življenjske drže. Srečanje je potekalo v Laškem v četrtek, 3. 9. 2026.

Škof je najprej poslušal predstavitve in vprašanja pripravnikov, pri sveti maši pa jih je nagovoril (1 Kor 3,18-23; Lk 5,1-11):

»Danes bom za nagovor ostal kar tukaj pri oltarju iz dveh razlogov. Prvič, zato da vas bolje vidim. Potem pa je tu lahko še en razlog. Kateri dan je danes? Četrtek. Pa ne katerikoli četrtek, ampak prvi četrtek v mesecu.

Bog je pri naši vsakdanji mizi

Kristjani se spominjamo dogodka, ki se je zgodil na veliki četrtek. Takrat so se zgodili miza, oltar, zadnja večerja; Jezusovo darovanje, njegov največji dar, ki nam ga je zapustil v noči pred svojim trpljenjem in smrtjo. Skupaj z njegovim križem in vstajenjem je to srčika naše Cerkve – tako ostaja resnično z nami.

Pred enim tednom sem bil na nekem seminarju. Tam je bilo med drugim rečeno, da je zelo dobro vsako jutro zadati si eno misel, eno odločitev kot neko geslo za tisti dan. Trener je rekel: »Da na to ne pozabite, je najbolje je, da to povežete z nečem, kar počnete vsak dan spontano in o tem sploh ne razmišljate.« Nekdo je rekel: »Ok, to si bom rekel takrat, ko si bom umil obraz, ker to naredim vsak dan.«

Mislim, da je to eden glavnih razlogov, zakaj je Jezus rekel: »Z njimi bom na način, v nečem, kar delajo vsak dan.« Vsak dan se tako ali drugače usedemo k mizi; nekaj si moramo vzeti za pod zob, ker smo ustvarjeni tako, da nam energija zadostuje le za določen čas. Potem moramo spet jesti, da lahko živimo. To je že prvi dokaz, da ljudje nismo bogovi, ampak smo ustvarjeni in odvisni od drugih; da potrebujemo drugega.

Potrebujemo drugega

Če dobro pomislite, vseh ljudi, ki so z nami – prijatelji, starši – sčasoma ne bo več. Na koncu še nas ne bo več tukaj na zemlji. Odvisni smo drug od drugega. Najprej kot otroci od staršev, toda tudi ko staršev več ni, smo še vedno odvisni od drugih. Nenazadnje bomo, ko nam bodo opešale še zadnje lastne moči, v bolnici ali v domu za ostarele, odvisni od tistih, ki nas bodo oskrbeli.

Morda nas prav to tekom življenja – starejši to vedo bolje kot vi – pripelje do spoznanja, da mora obstajati Nekdo, ki je večen, ki nam daje življenje tudi takrat, ko staršev ni več. V resnici smo odvisni od Nekoga, ki ga sploh ne opazimo in včasih ne dovolj močno občutimo.

Če nam zmanjka hrane, postanemo lačni, ker nam želodec začne kruliti. Ko pa nam zmanjka česa dobrega, denimo lepe besede, ali ko se v nas začnejo nabirati slabe stvari, slabe misli, jeza, depresija, črne misli, tega na začetku sploh ne opazimo.

Enako je s preklinjanjem. Prepričan sem, da se večina vas, ki ste tukaj, doma ni učila grdo govoriti, ampak če pridete v določeno okolje, to počasi prihaja v vas in tega sprva sploh ne opazite. Ko pa je tega preveč, je včasih težko najti pot ven. Stvari se nam tako zapletejo, da si začnemo domišljati, da nikogar več ne potrebujemo, v globini duše pa se počutimo zelo same, nezadovoljne in žalostne.

Bog za nas nima šablon, ampak edinstveno ljubezen

To je tisto, o čemer smo prej govorili, ko smo govorili o Svetem Duhu: Bog nam ni dal le zapovedi, ampak nam je dal nekaj, kar bo resnično nagovorilo vsakega izmed nas. Dva človeka si nista podobna. Ko smo prej govorili o QR kodah – na zunaj so skoraj vse enake, znotraj pa skrivajo posebnost. Tudi človeški genom oziroma osnovne celice niti dve nista enaki, vse so različne.

Zato je lahko samo ena Božja modrost, Božja oseba, ki je Sveti Duh, tisti, ki ima našo »QR kodo« oziroma genom. Dana nam je zato, da bi nas takšne, kot smo zamišljeni v Božjih očeh, in ne takšne, kot včasih zgrešeno nastajamo, pripeljal nazaj k Bogu. On nas razume, nas vidi in se ne ustraši naših napak. Bog deluje na tak način. Nima šablone idealnega človeka ali svetnika, po kateri bi morali vsi postati enaki. Tisto, kar je v tebi in kar je tvoje, mora z ljubeznijo postati odprto za druge.

In s tem smo pri naslednji besedi – pri ljubezni. Človek mora biti odprt, mora narediti tisti korak, kot ga naredi dojenček, ki je na začetku z mamo povezan s popkovino. Na silo jo prerežejo, ampak otrok je še naprej navezan. Opazujte malčka: kdaj se zgodi tisti trenutek, ko mu nekdo da bonbon, on pa ga ne da takoj sebi v usta, ampak ga ponudi npr. sestrici poleg sebe? Takrat, ko opazi, da je ob njem še nekdo. To pomeni, da se ti odprejo oči za svet in za drugega. To je pot, na katero vam želi Sveti Duh pripeljati – da se vam odprejo oči za drugega, ki je čisto poleg vas, in tudi za Boga, ki čaka, in je najbolj zvest spremljevalec vašega življenja.

Bog je naša hrana

Naj zaključim tam, kjer sem začel – pri mizi. Kako je Jezus lahko ves čas z vami? Na najbolj preprost način tako, da je postal kruh – hrana, tisto, kar človek najbolj potrebuje. Se spomnite, kam so položili Jezusa, ko se je rodil? Ne na oltar, ne v tabernakelj, ampak v jasli. Tam, kjer je hrana. Položen je bil tja, da bi ga našli takrat, ko bi prišli iskat kruh – tisto, kar jemo in kar vsak dan rabimo. Zato se nam je dal kot kruh.

Danes je prvi četrtek, ko se spominjamo, da nas je Gospod poklical in da vsakega izmed nas kliče, da bi bil njegov učenec. Ljudi kliče na različne načine, vsi pa smo njegovi učenci. Seveda, ko govorimo o učencih, najprej pomislimo na Jezusov ožji krog, na njegovih 12 apostolov. Tudi on je vedel, da če ne bo imel ožjega kroga ljudi, ki mu resnično zaupajo in hodijo za njim, se bo njegovo delo pozabilo. In danes smo po Božji previdnosti slišali odlomek, kjer Jezus pokliče svojega prvega učenca Petra.

Bog ne kliče najboljših in najbolj pridnih

Zakaj je bil Peter prvi učenec? Zakaj mislite, da je bil prvi poklican? Kakšni so poklicani, da postanejo Jezusovi učenci? Najbolj verni? Najbolj pridni?

Jezus ni poklical Petra zato, ker bi bil najbolj priden, niti ni bil največji mojster. Danes smo slišali zgodbo o njegovem poklicu ribiča. Kot smo slišali, ni bil niti najboljši ribič. To je bila res katastrofa, ko so tisto noč lovili, pa niso nič ujeli, imeli so prazne mreže. A Jezus mu je rekel: »Daj, posodi mi svoj čoln.« Čoln je bil prazen. Lahko rečemo hvala Bogu, da je bil prazen, da je bilo v njem mesto za Jezusa, da je lahko govoril množicam iz njega.

Potem pa so popoldne zapeljali ven na odprto in je rekel Petru: »Zdaj pa vrzi mreže na globoko, na ono stran.« In zajeli so toliko rib, da je bilo vse polno. Petru je takrat skoraj zastal dih. Bil je ribič, Jezus pa je bil mestni človek, ki ni imel pojma o ribolovu, pa ga je kljub temu poučil. Peter je bil popolnoma poklapan, a mu je Jezus rekel: »Nič zato. Zdaj pusti te mreže in hodi za menoj.«

Za Jezusove učence niso poklicani najboljši. Niso poklicani tisti, ki ne naredijo nobene napake. Morda so poklicani tisti, ki so malo radovedni, predvsem pa tisti, ki imajo toliko poguma, da želijo biti z njim. Da vztrajajo. Iz tega prijateljstva pa se nato počasi rodi nekaj povsem novega.

To je v spodbudo vsem nam. Bog nam ne naroča, da moramo biti popolni in da moramo vse vedeti o njem. Zato verjetno še ne veste čisto vsega o Jezusu, čeprav ste danes pokazali, da znate že zelo veliko. Pomembno je, da vztrajate, da ste poleg, da ste dovolj pogumni, da si upate reči tudi: »Gospod, ne zmorem, prosim, pridi.«

Eden prvih darov, ki nam jih Sveti Duh želi dati, je ravno dar poguma in dar modrosti. Prepričan sem, da boste vi, vaši starši in sorodniki, še posebej takrat, ko boste ugotovili, da so vaše mreže v življenju včasih prazne, imeli pogum prositi za tisto, kar ste nekoč slišali ob birmi. In prepričan sem, da bo Bog ostal zvest.«

(po tonskem posnetku)

Birmanski slovesnosti

Podelitev svete birme je bila v Laškem v soboto, 5. 9., v Rimskih Toplicah pa v nedeljo, 6. 9. 2026, skupaj je zakrament prejelo 53 mladih.

Škof Maksimilijan je v nagovoru ob Božji besedi (Iz 61,1-9; Apd 2,1-6; Mt 18,15-20) pri sveti maši poudaril:

»Dragi birmanci in birmanke, dragi bratje in sestre. Danes je za nas prišel slovesni binkoštni dan, na katerega ste se kot župnija, še posebej pa kot družine, kjer imate birmance in birmanke, tako dolgo pripravljali. Verjamem, da ste v zadnjem času z veseljem in velikim pričakovanjem veliko govorili o tem binkoštnem dogodku. Govorili ste o Svetem Duhu, o tem daru z neba, ki ga vsi tako zelo potrebujemo in zanj prosimo, čeprav ga velikokrat morda tudi preslišimo ali ne čutimo.

Nekdo je rekel, da je krščansko življenje pravzaprav eno samo življenje v pričakovanju in iskanju Svetega Duha. Ko namreč začutim to moč od zgoraj, moč njega, ki nam je obljubil, da bo z nami vse dni do konca sveta, sem pravzaprav na konju. Potem sem rešen, takrat res vem, kdo sem, in vem, kdo je tisti, ki me je poklical, izvolil ter poslal, da ne bi postajal nekdo drug ali nekaj, česar si ne želim, temveč vedno bolj resničen, za kar sem bil ustvarjen in poklican: poln in srečen človek.

To je danes glavni namen vseh nas, ki smo se zbrali tukaj: da bi prosili predvsem za vas, da bi Bogu, o katerem ste toliko govorili in se nanj pripravljali ter gradili odnos z njim, resnično zaupali. Da bi zaupali, vedeli in izkusili, da vas on ljubi prav takšne, kakršne ste, da vas je poklical v življenje, zato se ne bo nikoli zmotil in vas ne bo prenehal ljubiti, spodbujati in v vas tudi zaupati. Čeprav bodo prišli časi in so že, ko boste pred tem glasom zaprti in nanj ne boste mislili. Kljub temu se ta odnos ne bo uničil ali razbil. Tudi temu želimo biti danes tukaj zbrani priče.

Danes nas Božja beseda, ki jo beremo v vseh cerkvah na to 23. nedeljo, ki je za vas binkoštni praznik, resnično vabi in spodbuja, da odpremo svoja vrata in svoj pogled.

Dragi birmanci, če se spomnite našega srečanja v četrtek, ko smo se pogovarjali, kaj je tisti največji dar in najbolj dragocen sad Svetega Duha. Govorili smo o ljubezni. Rekli smo, da ljubezen ni samo neko čustvo, nekaj sladkega, lepega in privlačnega – čeprav vsekakor je tudi to –, ampak da je tisto največ, kar ljubezen lahko da oziroma ustvari, prav medsebojna povezanost.

Prvi dar Svetega Duha je občestvo

Glavni dar Svetega Duha je grajenje odnosov, odpiranje vrat našega srca in življenja drugim. To pomeni iskati brata in sestro ter vzpostavljati odnos, v katerem bom srečen, v katerem bom lahko rasel, postajal to, kar sem, in v katerem se bo iz tega odnosa rojevalo novo življenje.

To je prvi dar Svetega Duha, dar občestva, ki izhaja iz Očeta in Sina, kot ste se učili pri verouku. To je nekaj, kar prihaja iz dveh ljubečih src, in kaj drugega bi lahko bil ta sad, kakor sad ljubezni. Sad, ki ustvarja dar, da lahko sprejemamo drug drugega ter živimo drug z drugim.

O tem nam govori tudi današnja praznična Božja beseda, ko pripoveduje, da je bil na tisti binkoštni dan na začetku vihar. Ta vihar je odprl okna in vrata dvorane, v katero so se učenci iz strahu pred smrtjo, da se jim ne bi zgodilo isto kot Jezusu, zaprli ter čakali na bridki konec. K sreči je bil v tej dvorani z njimi še nekdo. Nekdo, ki jih je učil moliti, zaupati, ki jih je tolažil in jim govoril: »Vztrajajte, verjemite, on je zvest. Čeprav so ga umorili, se bo vrnil in bo z vami.« To je bila njegova mati Marija.

Za dar je treba prositi

Ko so vztrajali, kakor pravi Sveto pismo, skupaj z Marijo, Jezusovo materjo, v molitvi in pričakovanju Svetega Duha, se je zgodil preobrat. To je morda tisto najpomembnejše, kar si moramo ob tem prazničnem trenutku zapomniti: da je za to moč od zgoraj, za dar, ki nas povezuje z drugimi, odpira in zdravi naša tolikokrat ranjena srca, ki se zaradi bolečin zapirajo, postajajo žalostna in razočarana, treba prositi. Molitev je prva in najmočnejša prošnja, po kateri nam Bog odpira in mehča naša srca, našo voljo, da smo pripravljeni verjeti in sprejeti tega Jezusovega Duha.

Še nekaj nam govori današnja Božja beseda, ko pravi: »Če tvoj brat greši zoper tebe, pojdi in ga posvari. Če te posluša, si pridobil svojega brata.« Evangelij, ki smo ga slišali, ne govori le o tem, kako nastaja in se gradi Cerkev, temveč tudi o tem, kako nastajajo, se gradijo in ohranjajo naši medsebojni odnosi.

Za vas, dragi birmanci, pravimo, da z birmo postanete pričevalci za vero, da prejmete tisto moč, ko sklepate zavezo z Bogom, da boste za to vero lahko trdno stali pokonci. Da boste znali in zmogli kdaj izreči besedo za Boga pa tudi za bližnjega.

K temu nas danes spodbuja današnji evangelij in Jezusova beseda, ko je svojim učencem dejal, da je premalo, če molčite in ste samo tiho, ko vidite, da se stvari ne odvijajo prav. Včasih je lahko biti tiho; lažje je govoriti o drugem kakor pa govoriti z drugim. Zato potrebujemo moč, pogum in predvsem ljubezen. Ljubezen do tistega, ki je z nami in blizu nas, da se zavedamo, da ta človek ni hudoben, ampak da je med nama morda nastala nekakšna tema. To temo pa lahko odpravimo z prijazno besedo, gesto, bližino, s tem, da sami pristopimo in naredimo prvi korak.

Odpreti oči za drugega

Ko birmanci počasi vstopate v odraslo življenje, se je morda prav zavedati, da prvi odraz odraslosti ni vaša zunanjost, ampak predvsem spoznanje, da vam je mar za drugega. Da niste več otok, ki se vrti samo okrog samega sebe, ampak da se vaše oči odpirajo za druge ljudi – za tiste, ki so vam simpatični in blizu, pa tudi za takšne, ki vam morda niso. Počasi s tem začutite tudi odgovornost za njih.

Kot kristjani smo s svetim krstom postali ne le Jezusovi učenci, ampak na nek način tudi odgovorni voditelji. Vsakdo, ki vidi drugega in stisko tega sveta, je prepoznal evangelij in Jezusovo besedo, ki pravi: »Prva in največja zapoved je: ljubi Boga. Druga pa je njej enaka: ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.«

Jezus današnji evangeljski odlomek zaključi z mislijo: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« Če se boste trudili postajati ljudje občestva, ljudje ljubezni ter ljudje odprtih oči in src, se bo tudi okrog vas gradila družina, občestvo in Cerkev.

Zato zelo pozdravljam idejo, ki se je porodila v vaši župniji, da z današnjim dnem začnete tako imenovani letni misijon oziroma duhovno obnovo, ta neke vrste podaljšani binkoštni čas za vašo župnijo.

Odpreti se novosti Duha v času, v katerem smo

S tem boste tako kot vsa škofija v novi petletki, ki jo ravno začenjamo v teh dneh, prosili, da bi se v Svetem Duhu prepoznavali kot ljubljeni Božji otroci, kot tisti, ki nas je Bog prav v tem času poklical, izbral in poslal v ta svet, med te ljudi, da tukaj in s sredstvi, ki jih imamo, pričujemo za evangelij in verujemo, da bo Bog po nas lahko zgradil tisto, kar je v tem času pomembno in potrebno.

Na čelu te kolone bi morali zdaj seveda stati birmanci z najbolj svežo izkušnjo Svetega Duha. Vendar vas, starejši, prosim: prizanesite jim. Saj veste, da so novorojenci najbolj občutljiva bitja. Ne izgovarjajte se nanje in jih ne potiskajte naprej z besedami: »Pojdi ti, naredi ti zdaj prvi korak.« Stopite raje vi, starši, župljani, botri, ki ste bolj utrjeni, in naredite vi kakšen korak. Odprite vrata svojega srca nečemu novemu, da bi tudi vi slišali, kaj novega želi ta čas in dar Svetega Duha pokazati tudi vam.

Morda vera v tej čudoviti cerkvi ni le ostanek starega, breme ali zgolj neka zapoved, ampak je v resnici možnost, priložnost in dar, iz katerega lahko veliko naredimo. Bog nam ne daje le zapovedi, ampak nam skupaj s svojo besedo daje tudi moč, da lahko to besedo izpolnimo. To je naša vera in naša velika prošnja Svetemu Duhu.«

(po tonskem posnetku)