23. nedelja med letom, 6. 9. 2026
Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvari na štiri oči. (Mt 18,15)
Drage poslušalke in poslušalci Radia Ognjišče, dragi bratje in sestre.
To Jezusovo naročilo iz 18. poglavja Matejevega evangelija gotovo ni lahko. Veliko lažje je govoriti o človeku, kakor govoriti z njim. Lažje je opaziti njegovo napako, jo komentirati, se zaradi nje jeziti ali se od človeka oddaljiti, kakor pa stopiti do njega in tvegati srečanje.
Toda Božja beseda današnje nedelje nas postavlja prav pred to nalogo: Kako ravnati s človekom, ki greši? Kaj sem dolžan bratu, ki je zašel? Vsa tri berila dajejo presenetljivo enoten odgovor.
Ezekiel govori o stražarju, voditelju, ki ne sme molčati. Pavel naroča, da smo drug drugemu dolžni samo eno – to je ljubezen. Jezus pa pokaže, kako se ta odgovornost in ta ljubezen uresničujeta v živem občestvu, ki je Cerkev. Naj nas te tri spodbude danes vodijo skozi Božjo besedo.
Prvo berilo nas postavi v čas preroka Ezekiela. Bog naroča preroku: »Tebe, sin človekov, sem postavil za stražarja Izraelovi hiši.« (Ez 33,7) Stražar stoji na mestnem obzidju. Njegova naloga ni v tem, da določa, kdo je dober ali kdo slab. Njegova naloga je, da vidi nevarnost in opozori nanjo. Toda še nekaj je pomembno. Bog mu naroča: Ko slišiš besedo iz mojih ust, jih posvari v mojem imenu. Stražar ali voditelj torej ne govori svoje besede, ne opozarja zato, da bi bil boljši od drugih, ampak mora najprej sam poslušati Boga. Šele nato lahko govori drugemu.
To je pomemben kriterij tudi za nas. Preden drugega opomnimo, se moramo najprej vprašati, ali govorimo iz svoje prizadetosti ali iz poslušanja Božje besede. Ali želim drugega popraviti po svoji podobi ali pa mu želim pomagati, da bi ponovno našel pravo pot življenja? Kajti tudi prerok je samo stražar, samo voditelj, ki deluje v Gospodovem imenu. Končna sodba pripada Bogu. Ne more pa reči: »To se me ne tiče.« To je namreč skušnjava našega časa: češ, vsak naj živi, kakor hoče, ne vmešavaj se, poskrbi zase.
Vendar človek ni osamljen otok. Bog nas je postavil drug ob drugega. Zato obstaja odgovornost, ki se rodi iz odnosa. Jezus v evangeliju ne pravi »če človek greši«, ampak pravi: »Če tvoj brat greši.« (Mt 18,15)
Beseda brat je tako ključ za razumevanje današnjega evangelija. Pred menoj ne stoji najprej grešnik, ne problem, ne nasprotnik, temveč brat ali sestra. Nevarnost je, da ob grehu človeka poistovetimo najprej z njegovim dejanjem. Greh tako postane njegova nova podoba – takšen pač je. Jezusova logika pa je drugačna. Odstraniti je treba temo, ki je stopila med naju, ne pa odstraniti brata ali sestro. »Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvari,« pravi. Ne zato, da bi ga ponižal, temveč zato, da ga pridobiš. »Če te posluša, si pridobil svojega brata.« (Mt 18,15)
To je cilj bratskega opomina: ne zmagati v sporu, ampak ponovno vzpostaviti občestvo. Ne obsodba, ampak ljubezen. Ljubezen namreč varuje dostojanstvo drugega. Brat želi razkriti greh zato, da bi brata ozdravil, ne da bi ga razgalil.
»Ljubezen bližnjemu ne prizadeva hudega. Ljubezen je torej izpolnitev postave« (Rim 13,10), piše apostol Pavel. To ne pomeni, da ljubezen o vsem molči. Nasprotno – mora spregovoriti. Potrebuje pogum, da lahko spregovori.
Toda najpomembnejše ni zmagati v sporu, ampak rešiti življenje, ki ga beseda ponovno rodi. Kaj pa, če brat ne posluša? Jezus pravi: »Če pa tudi Cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar.« (Mt 18,17) Na prvi pogled se zdi, kakor da bi Jezus zapovedal, da je treba takšnega brata izključiti in z njim pretrgati vse odnose.
Vendar pomislimo, kakšen je Jezus v odnosu do cestninarjev in grešnikov, še posebej v Matejevem evangeliju. Matej sam je bil namreč najprej cestninar. Kako pogosto je Jezus sedal za mizo s cestninarji in grešniki, ve najbolj prav on. Jezusovi nasprotniki ga celo imenujejo prijatelj cestninarjev in grešnikov. (Mt 11,19)
Če naj torej grešni brat postane zame kakor cestninar, to za Jezusovega učenca ne more pomeniti »od slej zame ne obstajaš več«, ampak je lahko kvečjemu izziv, da povečam ljubezen in iščem nove poti, kako bi tega izgubljenega dosegel. Morda ga ne morem več doseči z besedami, morda ne moreva več živeti iste bližine. Včasih morajo biti postavljene tudi jasne meje.
Toda tudi meja ni isto kakor sovraštvo. Tudi takrat ostaja še nekaj, kar lahko naredim v ljubezni – v molitvi, ko kličem Duha, da odpre in osvobodi tako moje kakor njegovo srce, da bi se lahko srečala. »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« (Mt 18,20) To so Jezusove besede ob zaključku današnjega evangelija.
Naš Gospod seveda ni le tam, kjer se vsi lepo razumemo, ampak vstopa tudi v prostore ranjenih odnosov, v prostor, kjer je potrebno odpuščanje, kjer je treba ponovno začeti. In prav iz tega raste Cerkev – ne iz skupnosti ljudi brez napak, ampak iz ljudi, ki dovolijo Kristusu, da vstopi v njihove ranjene odnose, da lahko Sveti Duh plete mrežo novih odnosov.
Svet danes še kako potrebuje pričevanje ljudi, ki ne odidejo stran ob prvi napaki. Pričevanje ljudi, ki znajo povedati resnico in ohraniti ljubezen. Pričevanje ljudi, ki postavljajo meje, vendar ne sovražijo. Ljudi, ki se opominjajo, vendar se ne ponižujejo. Ljudi, ki si odpuščajo, ker vedo, da sami živijo od odpuščanja.»Ker sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« Tam je Cerkev.
Zato nam današnja nedelja ne postavlja najprej vprašanja, koga je potrebno opomniti, ampak prej bolj zahtevno vprašanje: Kdo je človek, ki sem ga nehal gledati kot brata, kot sestro? Koga sem v srcu že odpisal? Za koga sem nehal upati?
Dragi bratje in sestre, povabim vas, da v današnji nedeljski molitvi prosimo za darove Svetega Duha – za milost, da bomo lahko rasli kot Cerkev, kot odgovorni stražarji in voditelji, kot bratje in sestre, kot očetje in matere, kot odprto in živo Kristusovo občestvo. To je skrivnost Cerkve: ne da smo skupaj zato, ker se imamo lepo, ker smo enaki ali brez greha, ampak ker je on sredi med nami.
Naj vas blagoslovi vsemogočni Bog Oče in Sin in Sveti Duh. Amen.
24. nedelja med letom, 13. 9. 2026
Dragi bratje in sestre, dragi poslušalci Radia Ognjišče.
Petrovo vprašanje v današnjem evangeliju je zelo človeško: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« (Mt 18,21)
Peter išče mejo. Kolikokrat moram še potrpeti? Kolikokrat naj še popustim? Kdaj lahko rečem: zdaj je dovolj?
Dokler govorimo o odpuščanju na splošno, se nam zdi evangelij lep in razumljiv. Težje postane, ko ima krivica ime in obraz. Ko gre za človeka, ki nas je razočaral, prizadel ali izdal. Takrat Petrovo vprašanje postane tudi naše: Kolikokrat naj še odpustim? Peter predlaga sedemkrat. Sedem je svetopisemsko število polnosti. Peter je v resnici velikodušen. Kljub temu ga Jezus popravi: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.« (Mt 18,22)
Štetje in preračunavanje je namreč na področju odnosov ljubezni nekaj tujega; je del logike sveta, ranjenega z grehom, ki razmišlja: če si mi nekaj vzel, bom jaz vzel tebi; če si me prizadel, ti bom vrnil in še dvojno povrnil.
Jezus s tem ne pravi, da lahko zlo ignoriramo. Ne zahteva, naj krivico zanikamo ali nasilje opravičimo. Hoče pa nekaj drugega – hoče prekiniti verigo zla. Nekdo me prizadene. Rana rodi jezo. Jeza zahteva povračilo. Povračilo povzroči novo rano in zgodba se nadaljuje. Odpuščanje pa pomeni odločitev: pri meni naj se ta veriga zla ustavi. To je začetek svobode.
Toda od kod človeku moč za to? Jezus odgovori s prispodobo o človeku, ki mu je gospodar odpustil 10.000 talentov. Dolg je tako velik, da ga služabnik nikoli ne bi mogel odplačati. Zato pade pred gospodarja in ga prosi: »Potrpi z menoj in vse ti povrnem.« (Mt 18,26) Obljublja sicer nemogoče, a kljub temu mu gospodar odpusti ves dolg. Pred Bogom ne živimo od svojih zaslug, ampak od daru. Življenje je dar, vera je dar in tudi možnost novega začetka je dar. Tu se začne krščansko odpuščanje. Odpuščam zato, ker je bilo najprej odpuščeno meni, ker samo odpuščeno življenje rodi novo življenje.
Toda služabnik tega ni razumel. Zato da zapreti svojega sodolžnika za bornih sto denarjev. Tu se pokaže tragičnost človeške slepote. Čeprav mu je bilo odpuščeno, tega odpuščanja ni sprejel v srce in ga zato ni moglo ozdraviti. Dolg mu je bil sicer odpisan, a on sam je ostal z njim obremenjen. Dobro se spominja sto denarjev, ki mu jih dolguje drugi, pozabil pa je 10.000 talentov, ki so bili odpuščeni njemu.
To je pogosto tudi naša tragika. Zelo dobro si zapomnimo besede, s katerimi nas je nekdo prizadel. Spominjamo se razočaranja, ponižanja, krivice. Težje pa se spomnimo trenutkov, ko so nam drugi odpustili, ko so nam dali novo možnost, ko nam je bilo odpuščeno. Zato modri Sirah v berilu pravi: »Spomni se zaveze Najvišjega in spreglej krivdo.« (Sir 28,7)
Odpuščanje potrebuje spomin. Vendar ne samo spomin na rano, ampak predvsem spomin na milost. To pa je tudi srce evharistije: »To delajte v moj spomin,« pravi Gospod. (Lk 22,19) Spominjamo se Kristusa, ki je bil izdan, zavržen in križan, pa vendar ni odgovoril z maščevanjem. Na križu je prekinil staro verigo vračanja zla z zlom – z odpuščanjem, z ljubeznijo, z darovanjem.
Vendar odpustiti ne pomeni zatiskati si oči pred tem, kaj se je zgodilo. Odpustiti ne pomeni pozabiti, ne pomeni reči, da se nič ni zgodilo. Ne pomeni upravičiti nasilja ali krivice. Nekatere rane ostanejo. Nekaterih dogodkov človek ne more in tudi ne sme izbrisati iz spomina.
Evangeljska beseda za odpuščanje je v grščini aphiemi, kar pomeni izpustiti, pustiti, oditi. Odpustiti pomeni, da krivici iz preteklosti ne dovolim več, da bi gospodovala moji sedanjosti in določala mojo prihodnost. Če tega ne storim, me lahko človek, ki me je nekoč prizadel, obvladuje še leta. Morda ga že dolgo ni več ob meni, toda še vedno določa moje misli, čustva in moje odnose. Tako sem ranjen dvakrat: prvič zaradi tega, kar mi je drugi storil, drugič pa zato, ker njegova krivica še naprej živi v meni. Zato je odpuščanje tudi dar svobode samemu sebi. Morda še vedno boli, toda ne bom dovolil, da odloča o mojem življenju. To je odločitev za odpuščanje.
Jezus na koncu pravi, da moramo odpustiti iz srca. Pri težkih ranah to ni trenutek, ampak gre za proces. Človek morda danes še ne zmore reči: »Vse sem odpustil.« Lahko pa naredi prvi korak: ne bom se maščeval, ne bom hranil sovraštva, svojo rano bom izročil Bogu. Ne bom dovolil, da me zapre vase. Verujem, da moja rana ni zadnja beseda. Verujem, da je Božje usmiljenje večje od zla. Verujem, da človek ni samo vsota svojih napak.
Apostol Pavel v berilu danes govori: »Nobeden med nami ne živi zase. Če živimo, živimo za Gospoda.« (Rim 14,7-8) Kdor odkrije, da živi iz Gospoda, začne odkrivati, da v resnici živi od daru. Zato je ključno oznanilo današnjega evangelija: odpuščeno ti je bilo.
V današnji molitvi se zato vprašajmo ne samo, komu moram odpustiti, ampak tudi kaj je bilo meni odpuščeno. Kdo je bil z menoj potrpežljiv? Kolikokrat je Bog z menoj začel znova? Jezus nas danes ne vabi, naj pozabimo zlo, ampak nas vabi, naj mu ne dovolimo imeti zadnje besede. Želi naš spomin osvoboditi in ga napolniti s hvaležnostjo, da smo Gospodovi – naj živimo ali umiramo.
Naj vas blagoslovi vsemogočni Bog Oče in Sin in Sveti Duh. Amen.
25. nedelja med letom, 20. 9. 2026
(Posnetka nagovora ni v podcastih Ognjišča)
Dragi poslušalci in poslušalke Radia Ognjišče, dragi bratje in sestre!
»Moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti,« govori Gospod. (Iz 55,8)
Ta Izaijev stavek bi lahko bil moto današnje Božje besede. Jezus nam s priliko o delavcih v vinogradu pokaže, kako drugačna je Božja miselnost od naše. Ne zato, ker bi Bog zanikal pravičnost, ampak ker njegov odnos do človeka presega logiko pogodbe in plačila. Vodi nas v logiko milosti, kjer človek pred Bogom ni več samo služabnik, ampak sin, in zato drugi ni več tekmec, ampak brat.
Jezus pripoveduje o gospodarju, ki gre zgodaj zjutraj na trg in najame delavce. Z njimi se dogovori za en denar. Nato gre ponovno ob 9.00, opoldne, ob 15.00 in nazadnje še ob 17.00. Ko pride večer, vsi prejmejo enako. Tisti, ki so delali ves dan, začnejo godrnjati: »Te zadnje si izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino.« (Mt 20,12)
Njihov ugovor je razumljiv, toda Jezus ne govori o plačnem sistemu. Priliko začne z besedami: »Nebeško kraljestvo je podobno …« (Mt 20,1) Gre za vprašanje, kakšen je Bog in kakšen je naš odnos do njega.
Prvi delavci razmišljajo po logiki sorazmerja: več dela pomeni več plačila. Ta logika je v človeških odnosih gotovo potrebna, toda ne moremo je preprosto prenesti v medosebne odnose – ne s človekom in tudi ne z Bogom. Z ljubeznijo, z odrešenjem in z življenjem se končno ne trguje. Prav zato Izaija pravi: »Moje misli niso vaše misli.« (Iz 55,8) Pot spreobrnjenja se začne, ko dovolimo, da Bog spremeni našo predstavo o njem.
V priliki je zanimiva podrobnost: samo s prvimi delavci se gospodar pogodi za določen znesek. Naslednjim pravi: »Kar je prav, vam bom dal.« Zadnje pa preprosto povabi: »Pojdite tudi vi v vinograd.« (Mt 20,4-7) Pripoved se tako premika od pogodbe k zaupanju. Prvi vedo, kaj jim pripada, drugi zaupajo gospodarju.
Tudi v odnosu z Bogom lahko nezavedno živimo po logiki pogodbe: molim, izpolnjujem zapovedi, delam dobro, služim Cerkvi, zato pa pričakujem ustrezno plačilo. Človek tako ostane pred Bogom predvsem služabnik, ki se trudi, da bi si pridobil gospodarjevo naklonjenost.
Evangelij pa obrne vrstni red. Najprej je gospodar, ki gre iskat delavce. Najprej je Bog, ki kliče. Najprej je milost. Naša dobra dela zato niso cena, ki jo plačujemo za Božjo ljubezen, ampak so odgovor človeka, ki je spoznal, da je že ljubljen. Tu se začne prehod od služabnika k sinu. Služabnik računa, koliko je naredil in kaj mu pripada. Sin pa živi iz odnosa – ve, komu pripada.
Pravi problem prvih delavcev zato ni v tem, da bi prejeli premalo. Prejeli so točno to, za kar so se dogovorili. Problem nastane, ko pogledajo druge in se primerjajo. Gospodar jih zato vpraša: »Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?« (Mt 20,15) To vprašanje seže globlje od vprašanja o poplačilu. Razkrije globoko zavist.
Dokler gledam, kaj sem sam prejel, sem hvaležen. Ko pa začnem meriti svoj dar z darom drugega, se hitro pojavi nezadovoljstvo. To se dogaja tudi v veri: Zakaj je Bog njemu dal to? Zakaj je njej uspelo? Zakaj je nekdo, ki je dolgo živel daleč od Boga, zdaj sprejet tako kakor jaz, ki sem se vse življenje trudil?
V teh primerih še vedno razmišljamo kot služabniki, ki primerjajo svoje plačilo. Sin pa ve, da Očetova dobrota do drugega ne zmanjšuje njegove ljubezni do njega.
Tukaj se zgodi naslednji korak: kdor Boga odkrije kot Očeta, mora drugega začeti odkrivati kot brata. Prvi delavci pravijo, da so prenašali težo dneva in vročino. Vinograd so začeli doživljati predvsem kot breme. Zadnji so medtem stali na trgu. Ko jih gospodar vpraša: »Zakaj ves dan stojite tukaj?«, odgovorijo: »Ker nas nihče ni najel.« (Mt 20,7) To je pomenljiva izjava. Nihče nas ni potreboval, nihče nam ni dal mesta, nismo vedeli, kam spadamo. Gospodar pa prihaja tudi do njih. Zato je prvi dar že sam klic: »Pojdi tudi ti v vinograd!«
Biti poklican pomeni dobiti mesto in poslanstvo. Krščanskega življenja ne moremo razumeti predvsem kot napor, s katerim si bomo nekoč zaslužili nagrado. Če je vera samo teža dneva in vročina, potem bi bilo res bolje priti v vinograd čim pozneje.
Če pa je vinograd življenje z Bogom, je klic neprecenljiv dar, tudi če je prišel še tako zgodaj. Tu lahko prepoznamo vrednost našega krsta in naše poklicanosti. Nismo bili poklicani zato, da bi si prislužili sinovstvo; poklicani smo, ker smo po Kristusu postali Božji otroci, in iz tega odnosa naj bi živeli in delali.
To poudari tudi Pavel v današnjem odlomku pisma Filipljanom: »Življenje je zame Kristus in smrt dobiček.« (Flp 1,21) Pavel je presegel logiko pogodbe. Ne sprašuje, kaj bo dobil, kaj mu pripada, ali je za svoje delo dovolj plačan. Kristus sam je postal njegov dobiček. Zato lahko nadaljuje z nenavadno mislijo: želel bi oditi in biti s Kristusom, kar bi bilo dosti boljše, vendar ve, da je zaradi drugih bolj potrebno, da ostane. To je znamenje notranje svobode sina.
Služabnik vpraša: »Kaj bom dobil jaz?« Sin vpraša: »Kaj lahko podarim?« Zato Pavel svojega življenja ne meri več po lastni koristi. Če je potrebno, bo ostal zaradi bratov. Prav tu se pokaže sad milosti: človek, ki ve, da je prejel vse, lahko začne dajati sebe.
Tu je končno tudi osrednje vprašanje današnje nedelje: Kako stojim pred Bogom? Kot služabnik ali kot sin? Služabnik šteje, sin sprejema. Služabnik primerja svoje delo z delom drugih, sin ve, da živi od daru. Služabnik v drugem hitro vidi tekmeca, sin v njem prepozna brata.
Zato nas današnji evangelij spominja tudi na neko drugo Jezusovo priliko – o očetu in dveh sinovih. Starejši sin je ostal doma in očetu služi vsa leta. Toda ko se mlajši vrne, pravi: »Glej, toliko let ti služim, pa mi nisi nikoli dal kozliča …« (Lk 15,29) Živi v očetovi hiši, vendar razmišlja kot služabnik. Oče mu zato ne govori o plačilu. Pravi mu: »Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje.« To je logika sina. Toda takoj doda: »Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta tvoj brat mrtev in je oživél.« (Lk 15,32) To pa je logika brata.
K temu nas danes vabi Jezus: ne samo da sprejmemo Božjo dobroto do sebe, ampak da se jo naučimo prepoznavati tudi v življenju drugega. Zato gospodarjevo vprašanje: »Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?« (Mt 20,15) Morda je prav tu potrebno naše spreobrnjenje – spreobrnjenje od Boga, ki naj bi nam nekaj dolgoval, k Očetu, od katerega smo vse prejeli; od vere kot pogodbe k veri kot milosti; od služabnika, ki računa, k sinu, ki zaupa; in od človeka, ki se primerja, k bratu, ki se zna veseliti dobrega v življenju drugega.
Molimo zato danes, da bi Pavlove besede postajale vedno bolj tudi naše: »Življenje je zame Kristus.« (Flp 1,21) Kdor je v Kristusu odkril, da je sin, mu ni več treba dokazovati, da je prvi. Lahko postane brat in sestra.
Naj vas blagoslovi vsemogočni Bog Oče in Sin in Sveti Duh. Amen.
26. nedelja med letom, 27. 9. 2026
Drage poslušalke in poslušalci Radia Ognjišče, dragi bratje in sestre!
Tudi to nedeljo nas Jezus vodi v vinograd. Prejšnjo nedeljo smo poslušali o gospodarju, ki je delavce klical ob različnih urah in vsem podaril enako plačilo. Danes pa gospodar ni samo gospodar, je oče, in delavca nista najemnika, ampak njegova sinova. Zato je pomembna že prva beseda: »Sin, pojdi danes delat v vinograd.« (Mt 21,28)
Preden je delo, je odnos. Preden je zapoved, je sinovstvo. Oče ne kliče tujca, ampak svojega sina.
Prvi odgovori: »Nočem.« Pozneje se premisli in gre. Drugi odgovori: »Grem, Gospod.« Toda ne gre. Na videz sta si različna. Eden je uporen, drugi ubogljiv. Toda oba imata težavo v odnosu do očeta. Vinograd doživljata kot nekaj tujega, delo kot dolžnost. Razlika je v tem, da se prvi pusti nagovoriti. Njegov »ne« ni njegova zadnja beseda.
In prav tu Jezus postavi odločilno vprašanje: »Kateri od teh dveh je izpolnil Očetovo voljo?« (Mt 21,31) Kaj pravzaprav pomeni izpolniti Božjo voljo? Božje volje ne smemo razumeti kot samovolje gospodarja, ki nekaj zahteva, človek pa se mora temu preprosto podrediti. Jezus sam pove, kaj je Očetova volja: »To je namreč volja mojega Očeta, da ima vsak, kdor vidi Sina in veruje vanj, večno življenje.« (Jn 6,40)
Očetova volja je torej, da človek veruje in živi. Zato prvi sin ne izpolni Očetove volje samo zato, da bi opravil naročeno delo. V njem se je zgodilo nekaj globljega. Evangelij pravi, da se je premislil, spremenil je svoj pogled in se pustil Očetu ponovno nagovoriti.
Prav to oznanja tudi Ezekiel. Človek Bogu očita: »Gospodova pot ni pravilna.« (Ez 18,25) Bog pa mu odgovarja, naj pogleda svojo pot; če se krivični odvrne od svoje krivičnosti, bo živel. Bog človeka ne zapre v njegovo preteklost. Prvi sin je rekel: »Ne,« toda Oče ga zato ni prenehal imeti za sina. Njegov »ne« se lahko spremeni v »da«.
V tej luči razumemo tudi Jezusove presenetljive besede, da bodo cestninarji in nečistnice prej vstopili v Božje kraljestvo. Jezus ne hvali njihovih preteklih dejanj, poudari nekaj drugega: Janezu so namreč verjeli. Pustili so se nagovoriti in so se premislili. Jezus pove to priliko velikim duhovnikom in starešinam ljudstva. Ti so dobro poznali postavo in so znali pravilno govoriti o Bogu, a niso verjeli ne Jezusu ne preroku pokore, Janezu Krstniku.
Tukaj se pokaže razlika med navidezno in resnično vero. Človek lahko z usti govori »da«, srce pa ostane zaprto. Lahko pa začne z »ne« in vendar dopusti, da ga Božja beseda spremeni, da pojde v nebeško kraljestvo. »Ne vsak, kdor mi pravi: ‘Gospod, Gospod,’ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta,« pravi Jezus. (Mt 7,21) Vera ni samo beseda, vera želi postati življenje.
Toda današnja Božja beseda se pri teh dveh sinovih ne konča. Pavel nam v Pismu Filipljanom pokaže še tretjega Sina: Jezusa Kristusa. Prvi reče »ne«, potem gre. Drugi reče »da«, potem ne gre. Pri Jezusu pa sta beseda in življenje eno.
»To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu. On je bil v Božji podobi, vendar se svoje enakosti z Bogom ni oklepal. Sam sebe je izpraznil, prevzel podobo služabnika in postal pokoren do smrti, smrti na križu.« (Flp 2,5-8)
To je Sinov popolni »da« Očetu. Sin postane služabnik, da bi služabnik ponovno postal sin; vstopil je v našo krhkost in oddaljenost, da bi nas pripeljal v odnos z Očetom.
Zato vera ni najprej izpolnjevanje predpisov, ampak odgovor na odnos, ki nam je bil podarjen. Iz tega odnosa potem raste novo življenje.
Tu lahko še globlje razumemo Jezusovo vprašanje: »Kateri je izpolnil Očetovo voljo?« (Mt 21,31)
Vera je nekaj ustvarjalnega. Ne ostane pri tem, kar človek govori o Bogu, ampak začne njegovemu življenju dajati novo obliko. To je Očetov vinograd. Vinograd ni nekaj tujega in oddaljenega, je moje konkretno življenje: moja družina, moje delo, moje občestvo, človek ob meni. Prav tam vera postaja vidna. Ne zato, ker moram Bogu nekaj dokazati, ampak ker njegov dar v meni ustvarja nekaj novega.
Pavel zato pravi: »Naj nobeden ne gleda samo nase, temveč tudi na druge.« (Flp 2,4) To je sad Očetovega vinograda: da iz posameznikov nastajajo bratje in sestre, iz tekmovanja občestvo, iz zaprtosti vase prostor za druge, iz naših bogoslužij in bogoslužnih srečanj pa Cerkev.
Še ena Očetova beseda je pomembna: »Sin, pojdi danes delat v vinograd.« (Mt 21,28) Ne jutri, ko bom morda boljši, ampak danes. Ne nekoč, ko bodo okoliščine ugodnejše.
Morda sem včeraj Bogu rekel »ne«, a se danes lahko ponovno odločim. Morda sem mu velikokrat govoril »da«, pa moje življenje temu ni sledilo. Prav danes se lahko pustim ponovno nagovoriti, kajti Oče nas ne nagovarja kot najemnike ali hlapce, nagovarja nas kot sinove in hčere. In Kristus je postal služabnik ter svoj »da« Očetu živel do konca, da bi mi ponovno odkrili prav to dostojanstvo.
Zato vera ni življenje, v katerem moramo Bogu dokazovati svojo popolnost. Vera je pripravljenost, da se pustimo Očetu vedno znova nagovoriti in preoblikovati, da njegov »da«, ki ga v polnosti vidimo v Kristusu, postaja tudi naš »da« in da iz tega »da« danes nastane nekaj novega v nas, med nami in v Očetovem vinogradu.
Naj vas blagoslovi vsemogočni Bog Oče in Sin in Sveti Duh. Amen.
