V začetku meseca oktobra v spominskem parku na Teharjah, v bližini kraja, kjer je bilo leta 1945 taborišče, poteka tradicionalno spominsko srečanje. Letos je sveto mašo v nedeljo, 4. 10. 2026, daroval celjski škof Maksimilijan Matjaž. Po maši je med kulturnim programom imel govor filozof Jan Peršič.
Škof Maksimilijan je nagovoril zbrane:
Spoštovani sorodniki, znanci, prijatelji in rojaki vseh tukaj mučenih, pobitih in od tod v smrt odpeljanih, spoštovani molivci k našim mučencem, dragi bratje in sestre!
So kraji, kjer človek težko govori. Besede se zdijo premajhne. Teharje so takšen kraj. Tukaj spomin ni samo pogled v preteklost. Ta zemlja je napojena s krvjo in dušo ljudi, ki so bili ponižani, mučeni, oropani svojega dostojanstva, nečloveško pobiti ali od tod odpeljani v smrt. Zato smo danes tukaj – najprej zato, da se jih spominjamo pred Bogom in zato, da se jih spominjamo kot narod, katerega del so bili in so, kot mučenci in kot žrtve. Želimo slišati šepetanje njihovih drhtečih ustnic in teles, ki je trajno zaznamovalo ta kraj, ter jih pridružiti molitvi in daritvi Božjega Sina in vse Cerkve. Današnja Božja beseda nam pri tem daje tri močne podobe.
»Duše pravičnih so v Božji roki« nam kliče Večna modrost. »Nobeno trpljenje jih ne bo doletelo.« (Mdr 3,1) Ljudje lahko človeku vzamejo skoraj vse: svobodo, dobro ime, dom in celo življenje. Lahko mu odvzamejo pravico do obrambe, njegovo ime izbrišejo iz javnega spomina in mu odrečejo grob. Toda nekaj ostaja zunaj dosega vsake zemeljske oblasti: človek je v Božji roki. To je temelj naše vere in pričevanje današnjega spomina.
Ne prihajamo sem samo obujat zgodovinski spomin. Pri evharistiji izpovedujemo nekaj več: naši mrtvi niso izginili. Niso samo številke v dokumentih in niso samo žrtve nekega zgodovinskega časa. So ljudje z imenom in obrazom. Vsak izmed njih je bil ustvarjen po Božji podobi. Zato imajo izvorno pravico do svojega imena in spomina, mi pa dolžnost, da jim vračamo njihovo človeško dostojanstvo, njihovo ime in grob.
V središču evharistije, ki jo danes tukaj obhajamo za njihov in naš večni blagor, je dejanje spominjanja: »To delajte v moj spomin«. Spominjajte se, kaj je Bog storil za človeka in kaj je človek po njegovi daritvi postal: Postali smo njegovo živo Telo – v Bogu ljubljeni in odrešeni. Človek pripada Bogu. Zato je svet in edinstven.
Sprava ne more biti pozaba
Spoštovani, spomin na Teharje ne sme postati netivo novega sovraštva. A prav tako ne sme postati pozaba. Odpuščanje ne pomeni, da zlo prenehamo imenovati zlo. Sprava ne pomeni, da žrtev in storilca preprosto postavimo na isto raven in rečemo: pozabimo vse in pojdimo naprej. Sprava mora izstopiti iz začaranega kroga sovraštva in laži. Po besedah akademika Muhoviča je mesto sprave »prostor, kjer preteklost ni več orožje kulturnega boja, temveč resnicoljubno in moralno ovrednoteno zgodovinsko izročilo.« Sprava ni prevleka, s katero bi prekrili zločin in trpljenje. Sprava se ne rodi iz enačenja, ampak iz resnice.
Krščansko odpuščanje zato ni poceni pozaba. Je nekaj veliko zahtevnejšega: Pomeni pogledati resnici v obraz in vendar ne dovoliti, da bi zlo dobilo zadnjo besedo. Bog odpušča, vendar nikoli ne razglasi zla za dobro.
Zato resnična sprava potrebuje resnico, priznanje krivice, njihovo odpravo ter zadostitev. To je izvorno človeški moralni imperativ, ki velja tako za posameznika kot za skupnost.
»Kakor umirajoči, pa glejte, živimo«
Apostol Pavel v Pismu Korinčanom govori o ljudeh, ki so »v stiskah, nadlogah, tesnobah, udarcih, ječah«, in nato izreče besede, ki presegajo človeško logiko: »Kakor umirajoči, pa glejte, živimo; kakor žalostni, pa vendar vedno veseli; kakor ubogi, pa vendar mnoge bogatimo; kakor taki, ki nimajo nič, pa imajo vse.« (2 Kor 6,9-10) To je paradoks krščanske vere. Človeka je mogoče fizično uničiti, pa vendar njegovo življenje ni nujno poraženo.
Prav s Teharij so ohranjena pričevanja, kako so jetniki v svojih zadnjih dneh še močneje molili rožni venec, litanije, iskali zakrament spovedi in se zbirali ob bogoslovcih in duhovnikih. To dejstvo nas ne sme voditi v romantiziranje trpljenja. Trpljenje je kruto. Zločin ostaja zločin. Kaže pa nam, da v človeku obstaja prostor, kamor nasilje ne more vstopiti, če mu človek tega ne dovoli, da obstaja sveti prostor njegovih intimnih odnosov, ki ohranjajo resnico njegove biti. Prav v svetišču teh odnosov se razkriva pomen paradoksne Pavlove besede: »Kakor umirajoči, pa glejte, živimo.« Nasilje lahko vzame življenje, ne more pa vzeti Boga.
Vinograd ni naš
Dragi bratje in sestre, današnji evangelij na nek način pokaže, kje se začne logika nasilja. Jezus pripoveduje o gospodarju, ki zasadi vinograd in ga zaupa vinogradnikom. Ko pride čas sadov, pošlje svoje poslance, da zberejo pridelke. Vinogradniki jih pretepejo in pobijejo. Nazadnje pošlje gospodar svojega sina, misleč: »Mojega sina bodo spoštovali.« Toda oni se zakrknejo: »To je dedič. Dajmo, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine.« (Mt 21,38)
»Polastimo se.« Vinogradniki so pozabili, da vinograd ni njihov. Iz oskrbnikov so hoteli postati gospodarji. Tu je začetek vsakega nasilja nad človekom – Ko si človek ali oblast prilastita pravico odločati, kdo sme živeti in kdo ne; kdo je vreden imena in groba in kdo naj izgine iz spomina, kdo je na pravi in kdo je na napačni strani zgodovine. Človek ni last človeka. Človek pripada Bogu. In tudi vinograd je Božji. Upreti se je potrebno skušnjavi, da bi ljudi razvrščali na »pravo« in »napačno« stran zgodovine. Zgodovina ni prostor takšnega razvrščanja, ampak prostor odgovornosti in neodgovornosti.
»Sprava ne zahteva, da o preteklosti vsi mislimo enako. Zahteva pa, da se odpovemo laži, da je mogoče prihodnost skupnosti graditi na ideološki prisili, na zatajevanih grobovih in na zamolčanih zločinih. Ko bomo zmogli reči, to je naša zgodovina, čeprav je grozljiva, to so naši mrtvi, takrat sprava ne bo več fraza, ampak znamenje zrelosti in odprte prihodnosti.« razmišlja Muhovič.
Resnica, ki ne postane novo orožje
Potrebujemo resnico, ki ne more postati novo orožje; spomin, ki ne proizvaja novega sovraštva; pravičnost, ki ne postane maščevanje; in odpuščanje, ki ne prikriva resnice. To je zahtevna evangeljska pot, a edina rodovitna. »Pogled v bolečino drugega je tisto, kar nas lahko zbliža, ne smemo se brezbrižno sprehajati mimo tuje bolečine,« je v Kočevskem Rogu leta 2020 izrekel vodilni slovenski politik. Priznati trpljenje drugega namreč ne pomeni zmanjšati svojega. Priznati dostojanstvo drugega ne zmanjšuje dostojanstva naših mrtvih. Nasprotno: samo če branimo dostojanstvo vsakega človeka, branimo resnico in življenje narodne skupnosti.
Kristus se spusti v našo smrt
Danes obhajamo god enega najslavnejših krščanskih svetnikov sv. Frančiška Asiškega. Včeraj smo se spominjali 800-letnice njegove smrti, ki jo je sam klical »sestra smrt«. Na začetku njegove poti stoji srečanje s Križanim v cerkvici svetega Damijana. Frančišek v Križanem Kristusu ni videl premaganega človeka, ampak živega in poveličanega Gospoda, ki je človeku izkazal bližino in ljubezen do konca. To je velikonočni pogled na križ.
Kristus vstopi prav tja, kamor človek sam ne more več: v trpljenje, zapuščenost in smrt. Starodavna velikonočna podoba vstajenja – anastasis – ga kaže, kako se spusti celo v predpekel, stopi v temo smrti, prime Adama in Evo za roko, ju dvigne iz groba ter jima oznani, da sta odrešena. To je oznanilo, ki ga Bog izreka tudi nad tem posvečenim krajem trpljenja in zločina. Bog človeka ne zapusti, tudi ko se on sam zakoplje v globine zločina in smrti. Bog se spušča v te globine, da bi se človeka dotaknil z novim stvarjenjem.
Zato verujemo, da se je Kristus spustil tudi v temo Teharij:
V noči, ko so pazniki in sonarodnjaki klicali imena obsojenih v smrt; v strah človeka, ki je vedel, da prihajajo ponj; v molitev tistega, ki je v zadnjih trenutkih še stiskal rožni venec; na roko duhovnika, ki jo je še zadnjič dvignil v znamenje odveze.
»Kakor umirajoči, pa glejte, živimo.« Kajti zadnja beseda ne pripada grobu. Zadnja beseda pripada Kristusu – Križanemu in Vstalemu.
»Oče, odpusti jim«
Križani je storil še nekaj, kar presega človeško logiko. Medtem ko ga križajo, moli:
»Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« (Lk 23,34) Ne pravi, da se ni zgodil zločin. Ne zanika krivice. Ne razglasi križanja za nekaj dopustnega in normalnega. A ne dopusti, da bi sovraštvo določalo njegov odnos do tistih, ki mu jemljejo življenje. To je moč, ki ni lastna človeku. Zato sprava ni samo človeški projekt. Je milost, za katero moramo prositi in se zanjo odpreti kot dar.
Duše pravičnih so v Božji roki – Ko jo bomo pripravljeni sprejeti kot dar, bomo kot dar prepoznali tudi naše pokojne, ki jih danes tukaj ne samo objokujemo, ampak se jim tudi priporočamo. V veri kličemo za priče in priprošnjike vse naše mučence, ki so v najtežjih trenutkih ostali zvesti Bogu, svoji vesti in svojim bližnjim. Naj nam izprosijo pogum in ljubezen, da bomo lahko ostali zvesti. Tudi takrat, ko nas bo ta zvestoba stala ugleda, udobja in sprejetosti. Vztrajati moramo tudi zaradi tistih, ki prihajajo za nami. Zaradi otrok, ki se vsak dan rojevajo. Da nobenega ne bo nikoli več doletela usoda otrok Petrička. Da jim bomo zapustili deželo, v kateri bo človeško življenje sveto in nedotakljivo od spočetja do smrti; v kateri bo človekovo dostojanstvo močnejše od ideologije; in v kateri nihče ne bo mogel postati gospodar življenja drugega.
Kajti vinograd ni naš. Vinograd je Gospodov. In »duše pravičnih so v Božji roki.« Če ostanemo v Kristusu – v ljubezni, smo v Božjih rokah. Kajti smrt nima zadnje besede. Sovraštvo nima v sebi življenja. Odpuščanje in ljubezen sta močnejša od sovraštva. Bog na križu je močnejši od zla in zlata. V njegovi roki so naši mrtvi, naša zgodovina in naša prihodnost. Amen.
Msgr. dr. Maksimilijan Matjaž,
celjski škof
Fotografije: Bogomir Štefanič (spletna stran Družina)
