Škof Maksimilijan je nagovoril zbrane na 10. vseslovenskem srečanji razvezanih v Cerkvi, v soboto, 10. oktobra 2026, v župnijski cerkvi sv. Jurija v Šentjurju. Skupnost SRCE, ki združuje pod svojim okriljem več različnih skupin, je pripravila letošnje srečanje v sodelovanju s Škofijo Celje in Uradom za družino pri Slovenski škofovski konferenci. Srečanje je nosilo naslov Nevidne rane nasilja: kako nasilje zaznamuje partnerski odnos in otroke.

Fotografiji: Karlo Smodiš

Škofov nagovor: Bog nas kliče onkraj naših ran

Dragi bratje in sestre, dragi člani Skupnosti SRCE!

Vesel sem, da smo danes skupaj in da lahko z vami obhajam evharistijo. Hvaležen sem za povabilo, ki mi je omogočilo, da sem pobliže spoznal vaše občestvo. Pri tej maši prosimo, da bi Bog s svojo močjo spremljal vaše življenje in nam vsem pomagal odkrivati načrt ljubezni, ki ga je položil v vsakega človeka. Poklicani smo, da naše življenje obrodi sad – že tukaj in nekoč v polnosti večnosti.

Povezuje vas izkušnja, ki je pogosto zaznamovana z bolečino, razočaranjem in izgubo zaupanja. Povezuje pa vas tudi pogum, da ste po preizkušnjah znova začeli iskati pot naprej. In povezuje nas vera, da Bog človeka ne zapusti niti tedaj, ko se znajde na robu. Kristus je sam stopil na obrobje človeškega življenja, da nihče ne bi ostal zunaj dosega Božje ljubezni. Prav o tem nam govori današnja Božja beseda.

1. Blagor, ki ga življenjski neuspeh ne more odvzeti

Ko Jezus govori množici, neka žena vzklikne: »Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile!« (Lk 11,27). Občuduje Jezusovo mater: kako srečna mora biti mati takšnega sina! Tudi mi pogosto merimo srečo po uspehih: po urejeni družini, dobrih odnosih, varnem domu. Kaj pa človek, ki je doživel razpad zakona, zavrnitev, izgubo zaupanja ali nasilje? Ali je zanj blagor izgubljen? Jezus odgovori: »Še bolj blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in jo ohranjajo!« (prim. Lk 11,28). S tem ne zmanjšuje veličine svoje matere, ampak pokaže njen najgloblji temelj. Marija je velika, ker je Božji besedi zaupala in jo ohranjala v srcu, tudi kadar ni razumela vsega, kar se je dogajalo.

Kaj pomeni ohranjati Božjo besedo? Ne pomeni, da se mora življenje ujemati z našimi predstavami o popolnosti. Božja beseda nas vedno znova vabi, da gremo onkraj teh predstav. Jezus na začetku svojega oznanjevanja kliče: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15). Grška beseda metanoia govori o spremembi mišljenja, o novem pogledu. Spreobrnjenje ni le prilagajanje vnaprej določeni podobi, temveč pripravljenost, da Bogu dovolimo razširiti naše obzorje. To zahteva dvoje: priznati, da sem človek, omejen in ranljiv, ter zaupati, da je Bog večji od mojih meja. Ni mi treba zanikati bolečine, da bi šel onkraj nje. Lahko jo poimenujem in vendar verujem, da moja zgodba ni dokončno zaprta. Božja beseda mi tudi ob zavrnitvi govori: ljubljen si. Tudi ob ponižanju: tvoje dostojanstvo ostaja. Tudi ko ne vidim poti: prihodnost ni izčrpana.

2. Prejeli smo Duha posinovljenja, ne duha strahu

Apostol Pavel pravi: »Niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: Aba, Oče!« (Rim 8,15). To je najgloblja resnica o nas. Preden smo možje ali žene, očetje ali matere, poročeni, samski ali razvezani, smo Božji otroci. Tega dostojanstva nam nihče ne more vzeti: ne razpad odnosa, ne krivica, ne zavrnitev.

Po krstu smo prejeli Svetega Duha, dar Božjega življenja. Naše zemeljsko življenje je krhko in minljivo, Božji Duh pa v nas odpira obzorje večnosti. Zato človek ni zgolj vsota svojih preteklih izkušenj. V njem je dar, ki ga presega in ga vabi v svobodo.

Na današnjem srečanju posebej razmišljate o nevidnih ranah nasilja. Nasilje ni samo telesno. Lahko je beseda, ki ponižuje, odnos, ki nadzoruje, ali strah, ki človeku počasi jemlje zaupanje vase. Najgloblje rane pogosto nastanejo tam, kjer bi morali biti najbolj varni: v družini in najbližjih odnosih. Zato moramo tudi v Cerkvi jasno povedati: nasilja ni mogoče opravičevati z zakonsko zvestobo, krščansko potrpežljivostjo ali dolžnostjo odpuščanja. Odpuščanje ne pomeni, da mora človek ostati v nevarnem odnosu. Papež Frančišek v apostolski spodbudi Radost ljubezni opozarja, da je ločitev v nekaterih primerih celo moralno nujna, kadar je treba zaščititi zakonca ali otroke pred nasiljem in zlorabo (prim. AL 241).

Bog nas ne ljubi šele, ko smo močni. Prav v naši slabotnosti prihaja k nam. Pot okrevanja pa potrebuje čas, varnost, spremljanje in včasih strokovno pomoč. Duh posinovljenja nas ne vrača v strah, temveč nam pomaga znova sprejemati svojo svobodo.

3. Duh govori v tišini in nas povezuje v eno telo

Kako slišati tega Duha? Spomnimo se preroka Elija. Na gori je pričakoval Boga v viharju, potresu in ognju, toda Gospod se mu je približal v glasu rahlega šepeta (prim. 1 Kr 19,11–13). Tudi mi si včasih želimo hitre in mogočne rešitve. Božji Duh pa pogosto deluje tiho: v trenutku, ko si upamo priznati resnico, ko nas nekdo posluša brez obsojanja, ko začutimo, da nam ni treba vsega nositi samim.

Pavel danes dodaja: »Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti«, kajti sami niti ne vemo, kako bi prav molili (prim. Rim 8,26). To je dragocena tolažba. Ko nam zmanjka besed, naša molitev ni končana. Sveti Duh moli v nas in nas povezuje z Očetom.

In ne molimo sami. Molimo kot občestvo. Prav tu vidim dragoceno poslanstvo Skupnosti SRCE. Niste le ljudje, ki potrebujejo pomoč Cerkve; ste tudi ljudje, ki ji lahko veliko podarite. Izkušnja ranljivosti lahko odpre posebno občutljivost za druge: za otroka, ki ga je strah, za človeka, ki si ne upa spregovoriti, za nekoga, ki je ostal sam. Apostol Pavel nas spominja, da je Cerkev eno telo: »Če en ud trpi, trpijo z njim vsi udje« (1 Kor 12,26). Kristusovo telo ne sestavljajo samo močni in uspešni. V njem imajo svoje nepogrešljivo mesto tudi šibki, ranjeni in tisti, ki se učijo znova zaupati. Pri evharistiji prejemamo Kristusovo telo, ranjeno in darovano za nas, da bi tudi sami postajali eno telo. Njegove rane niso zadnja beseda poraza, temveč znamenje ljubezni, ki je močnejša od smrti.

Prosimo danes Svetega Duha, naj prihaja na pomoč naši slabotnosti. Naj nas vodi od strahu k zaupanju, od osamljenosti k občestvu in od bolečine k novemu upanju. Naj iz nas, z vsemi našimi ranami in darovi, gradi svojo Cerkev. Amen.