V ponedeljek, 12. 10. 2026, je godoval sv. Maksimilijan Celjski, sozavetnik celjske škofije in mesta Celja.
Mesto Celje je v zadnjih letih prepoznalo pomen svetnika, katerega pogumno pričevanje je povezano s Celjem in zato ob njegovem godu pripravlja Maksimilijanov dan.
Zvečer ob 19h je bila v cerkvi sv. Maksimilijana v Parku sv. Maksimilijana Celjskega sveta maša, ki jo je ob somaševanju duhovnikov vodil škof Maksimilijan. Pred njo pa je bilo pri kapeli Maksimilijanovega mučeništva kratko bogoslužje in premierna predstavitev videa skladbe Maksimilijan Celjski skladateljice Tadeje Vulc, ki jo je lani krstno izvedel mešani pevski zbor Collegium Vocale Celje pod vodstvom Bernarde Preložnik Kink.
Nagovor škofa Maksimilijana Matjaža pri sveti maši:
Spoštovani meščani mesta Celje, dragi predstavniki mesta, dragi bratje in sestre, dragi sobratje duhovniki.
Danes nas je na tem mestu zbral svetnik, ki že stoletja zaznamuje ta naš prostor, to naše mesto – sveti Maksimilijan, škof in mučenec. Postal je del tega prostora. Izročilo ga oblikuje kot predstavnika vsega plemenitega, iz katerega živimo še danes.
Praznovanje njegovega godu tokrat že četrto leto praznujemo skupaj z Mestno občino Celje, ki je ta dan razglasila za Maksimilijanov dan. Zelo smo veseli, da se na ta način skupaj utrjujemo in povezujemo v hvaležnosti ter v prošnji, da bi lahko tudi mi danes bili njegovi dediči in živeli utrjeni v vrednotah, ki so zaznamovale tega svetnika in mučenca.
Pogum je sad Gospodovega daru
Evangeljski odlomek današnjega praznika nam govori o tem, da pot za Gospodom, pot kristjana, nikoli ni bila lahka. Jezus namreč pravi: »Izročali vas bodo sodiščem in zaradi mene vas bodo vlačili pred voditelje in kralje.« Svojim učencem Učitelj in Gospod ne obljublja uspeha in varnosti. Nasprotno, pove jim, da bodo zaradi njegovega imena ter zaradi vrednot, ki jih pričuje on in njegov evangelij, doživljali nasprotovanje, pa tudi mučenje in smrt.
Vendar pa doda pomenljive besede: »Ne skrbite, kako in kaj bi govorili, saj ne boste govorili vi, ampak Duh vašega nebeškega Očeta.« Jezus torej učencem ne obljublja, da jih bo rešil trpljenja in preizkušenj. Obljublja pa jim, da jih v teh preizkušnjah ne bo zapustil.
Njihov pogum ne bo le sad njihove človeške moči in odločitve. Če bi človek gradil samo na tem, bi velikokrat izpadel poraženec. Pogum njegovih učencev bo sad daru, ki ga prejme vsak, kdor se temu Gospodovemu Duhu odpre in zanj prosi.
Zmagujemo po Njem, ki nas je vzljubil
K temu nas spodbuja tudi apostol Pavel v pismu Rimljanom, ko pravi: »Če je Bog za nas, kdo je zoper nas?« Apostol je dobro poznal stiske in preganjanje, saj je tudi sam zaradi novosti evangelija križa, ki ga je ponesel v ta svet – svet, ki je bil tako takrat kakor danes velikokrat zelo drugačen –, moral to svoje pričevanje plačati z lastnim življenjem.
Vendar pravi: »Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni?« On, ki si nas je izbral, nam je obljubil, da bo z nami vse dni do konca sveta. Pa ne le v časih in trenutkih našega uspeha ter naše popolnosti, ampak na poseben način v trenutkih naše šibkosti in naših preizkušenj, ko človek doživlja lastne meje in se s tem dotika tudi meja presežnega, meja Božjega.
Svoboden, da je lahko Kristusov
Po stari legendi, ki jo vsi že dobro poznamo, se je Maksimilijan rodil v družini dobro situiranih in premožnih staršev, pa vendar mu to samo po sebi še ni zagotovilo uspeha. Tudi njegovo mučeništvo ni bilo nekaj, kar bi prišlo samo od sebe. Maksimilijanovo pričevanje se je začelo že mnogo prej – takrat, ko se je, kot slutimo iz teh pripovedi, začel počutiti svobodnega in je bil pripravljen razdati tisto, kar je imel, ubogim, ki niso imeli ničesar. Zato ga je ljudstvo ohranilo v globokem spominu.
Tudi naša rojakinja Alma Maksimilijana Karlin je v svojem romanu, ki smo ga lansko leto lahko prvič brali v slovenskem jeziku, izpostavila prav to notranjo razsežnost Maksimilijanovega pričevanja. Predstavila ga je kot človeka, ki se po eni strani sooča z oblastjo, ki temelji na prisili in strahu, po drugi strani pa se tej prisili in strahu zoperstavi s temeljnim notranjim prepričanjem o svobodi in neodvisnosti. Njegova moč je bila v zvestobi in drži ljubezni, ki ne išče najprej sebe, ampak odpre oči in srce za bližnjega.
Jezus v današnjem evangeliju učencem naroča prav to: naj se ne trudimo svojih nasprotnikov premagovati na enak način, kot premaguje svet – s silo, z močjo in z načini, ki jih uporablja nekdo, ki mu vse pomeni le sredstvo za dosego nečesa. Želi nas prepričati, naj se vedno znova odločamo za drugo pot, ki je v očeh tega sveta morda nespamet in nemoč, pa vendar edina, ki preživi in rodi nekaj novega. V vseh preizkušnjah, pravi, »zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil«.
Naša najgloblja identiteta je v Božji ljubezni
Ključ te človekove moči in zvestobe je tisto, kar je dajalo moč Maksimilijanu ter po njem vsem pričevalcem in mučencem vse do današnjih dni: globoka zavest o tem, kdo v resnici sem. Da nisem le smet, prah, trenutek ali žarek v vetrovih in obzorjih vsemirja, ki se je slučajno pojavil v nekem trenutku in bo v naslednjem že izginil, temveč da sem po nedoumljivem Božjem sklepu čudež življenja, v katerem prebiva Božji Duh.
Ta Duh nam, kot pričuje Sveto pismo, govori najglobljo resnico našega bivanja, našega življenja in naše identitete: da sem ljubljeni Božji otrok, dragocen v Božjih očeh; da je ta iskra v meni iskra Duha, ki je večja od okolja, časa in materialnosti, ki me obdaja, ter končno večja tudi od trpljenja in preizkušenj, ki me zadanejo.
Če se zavedam te resnice in sprejmem tega Duha, potem je vsaka okoliščina življenja lahko dokaz zmage Božjega, zmage večnega v tem svetu. To večno pa človek najlažje prepozna prav po daru, ki mu pravimo ljubezen.
Zato vas vse vabim, da se v hvaležnosti za ta dar, ki ga prejemamo tudi po našem svetniku in zavetniku, z njegovo priprošnjo obrnemo k nebeškemu Očetu in prosimo, naj v nas utrdi ta veliki dar Božjega sinovstva in hčerinstva, da bomo tudi mi zmogli izpolniti poslanstvo, ki nam ga v tem času daje Gospod.
Amen.
Videospot pesmi Maksimilijan Celjski:https://www.youtube.com/watch?v=EWUDYOb_JJM
Fotografije: Jože Potrpin
