V oddaji Iz roda v rod na Radiu Maribor  se je na četrto adventno nedeljo, 18.12.2022 novinar Tone Petelinšek pogovarjal s škofom Maksimilijanom.

Škof je v intervjuju povedal:

O pogledu na preteklo leto škofovanja

Pestro, zahtevno na eni in lepo ter polno izzivov na drugi strani. V zaupanju v vodstvo Svetega Duha in Božjo besedo, ki je ves čas vodilo za ravnanje v vseh odločitvah.

O škofovih adventnih katehezah

Redna praksa Cerkve je, da se v adventnem času intenzivno pripravlja in prebuja adventno pričakovanje, ki ni samo začetek nečesa novega, ampak je tudi prepoznavanje tistih ključnih temeljev naše vere, na katerih gradimo. Advent je zaradi tega tako velik čas – da se zavemo teh živih korenin, ki rastejo iz Boga in Božjega življenja, ki je v nas in da zato znamo vrednotiti tudi sedanjost in prihodnost. To so bile teme teh adventnih katehez priprave na božični praznik.

Tema se je porodila v kontekstu sinodalnega časa, ki ga živimo, da bi se prepoznali in utrdili v tem, kar smo. Da se prepoznamo v zavesti, kdo smo. Konkretno to pomeni, da prepoznamo, da smo v Njem, da smo v Bogu, da smo v Kristusu, da v Njem živimo v tem svetu, ki je Njegov svet. Da nista dva svetova –na eni strani nek tvoj mali svet, na drugi pa velik irealen duhovni svet, o katerem bi lahko samo sanjal. Naš svet je Božji svet. Skrivnost božiča dobi svoj višek prav v tem spoznanju – da je Bog vstopil v ta naš svet in da preko tega sveta mi odkrivamo Boga, samega sebe in živimo tudi to večnost.

O občestvu

Zelo pomemben vidik letošnjega poudarka tega adventnega pričakovanja je prav to, da bi se res zavedali, da v življenju naše vere nismo sami. Kaj pomeni to, da smo v občestvu? To, kar je bistveni klic sinode: da se prepoznamo kot del občestva, kot del Kristusovega telesa. Posledica tega je, da v vseh stvareh, ki se jih lotevam, vem, da vsako moje dejanje izhaja iz nekega odnosa in gradi odnose ter da je tudi vsako moje dejanje nošeno od nekih odnosov. Da namreč nisem nek posameznik, izgubljen v kozmosu, niti ne posameznik, izgubljen v družbi, ampak sem vpleten v svet in prepleten z drugimi. To je smisel priprave v adventnem času – odkriti brata in sestro.

Drža vernika je zavest pripadnosti temu Telesu, občestvu, ki je Cerkev, in je primerljiva z zavestjo pripadnosti telesu, ki se mu reče domovina, in občestvu, ki so naši sodržavljani. Nihče ne more obstajati sam, odvisni smo drug od drugega, kar smo še posebej odkrili v koronskih časih. Vse krize se napajajo prav iz tega strahu, ko se človek osami, začuti svojo krhkost in nepopolnost in mu potem hudi duh prišepetava in govori, da je on sam odvisen od svojih moči, ki pa naravno pojenjajo. Za sanacijo narodne in verske zavesti je ključna graditev zdrave identitete na zdravih temeljih.

O individualizmu

V človeku je vedno znova skušnjava individualizma, tako na osebnostni kot na verski ravni, ko pozabimo, da je srčika človeka v njegovi sposobnosti dajati, izročati, predajati se, darovati se – v dejanjih ljubezni. To pa nujno presega individualno ohranjanje samega sebe in zapiranje vase. Smo več kot individuum, naše bogastvo je v odnosih, zato smo blagoslovljeni z občestvom, s skupnostjo in s tistim Drugim, ki vstopa v nas, da nas pelje naprej, odpira nov svet in nas odrešuje.

O Bogu, ki je ljubezen

V Svetem pismu spoznanje Boga kot ljubezen postopoma raste in doseže svoj vrh v Janezovem evangeliju in v njegovih pismih, ko kot starček na koncu življenja pride do tega spoznanja: Bog je ljubezen. Pot do tega je v spoznavanju, da je Bogu mar zame, da ima oči za svoje ljudstvo, da spoštuje človeka in želi živeti v svojem ljudstvu. To je prvo razodetje Boga v gorečem grmu Mojzesu, ki mu da vedeti, da je Bog z njim v preizkušnjah in da on vodi ljudstvo, potrebuje pa človekovo sodelovanje in svobodno priznanje človeka, da potrebuje Boga.

O lepoti narodnosti

Bog ima oči za vsak narod z enako močno ljubeznijo, kot jo imata oče in mati za vse svoje otroke. Do tega, da prepoznamo naš prostor kot nekaj lepega, vodi svobodna pot v odrešujočem spoznanju, ki nam odpre oči in daje dimenzijo osvobajanja od slepe zaverovanosti vase, ki siromaši. Da se zavemo, kaj nam je podarjeno in kaj je naša naloga – da svet sprejmemo, ga ohranjamo in dopolnjujemo.

Molitev za domovino in naš narod pomeni, da ga odpiramo presežnemu. Da dajemo svoj prispevek, svojo moč, svojo ljubezen za to, da bi se zidovi in bremena, ki so med nami, podrli, da bi se gradil naš skupni humus, ki vse povezuje – naša pristna človeškost, duhovnost, odprtost drug do drugega in do Boga.

O sinodalnosti in 2. vatikanskem koncilu

Vodilni motiv pontifikata papeža Frančiška za Cerkev je, da bi se prepoznala kot občestvo, kjer je vsak dejaven član enega Kristusovega telesa, da skupaj uresničujemo njegov evangelij, ki je njegovo oznanilo o tem, da smo Božji otroci in da si Bog želi odrešenje vseh ljudi.

Zato je projekt sinode posledica papeževega delovanja  in 2. vatikanskega koncila pred 60 leti. Mnogi namreč v tem vidijo naravni razvoj tega, kar je preroško sporočal ta koncil, kot aplikacijo v cerkveno mišljenje – da moramo najprej gledati na Cerkev kot na živo Kristusovo telo Kristusovih vernikov in na veliki Božji namen – razodeti se vsem narodom, kar pa je temeljno sporočilo prvega evangelija Cerkve, t.j. Matejevega evangelija.

Cerkev se vedno znova prečiščuje, kar pomeni, da se vedno znova ozira k izvornim oblikam, ki so imele odprtost, celovitost in Duha. Zato papež pravi, da je najboljša knjiga o sinodi knjiga Apostolskih del, ki opisuje prve korake Jezusove skupnosti, ki se postopoma začne imenovati Cerkev. Najprej je namreč etimološka resnica te besede – sklicano občestvo, potem šele dobiva tudi konkretne človeške zemeljske hierarhične oblike. Vedno se moramo navdihovati v tistih dogodkih za razločevanje duhov, za presojanje naših zdajšnjih dejanj in odločitev. Vsa poglavja Apostolskih del se v osnovi tičejo različnih vidikov življenja prve Cerkve. Močno so izpostavljeni tisti dogodki, kjer Božji Duh vstopa v svet in v tem odkriva prav to, da bi se prepoznavali v Njem v svetu, da bi prepoznali, kaj nam Gospod govori tudi po ljudeh, ki institucionalno niso v našem prvem mehurčku oz. krogu.

Na začetku Apostolskih del je močno izpostavljen dogodek prihoda Svetega Duha na binkoštni dan, ko so bili navzoči ljudje iz celega takratnega geografskega in kulturnega področja, ki so govorili svoje dialekte. Ker pa so si bili enotni v sprejetju Božjega načrta za vse: da je Bog Bog življenja in odrešenja, so se slišali govoriti v istem jeziku.  Takrat se Peter močno sklicuje na preroka Joela, ki pravi, da ko se bomo spet razumeli, ko bo Duh prišel nad vse, takrat vedite, da je Gospod na delu, da je blizu njegov čas.

Odrešenje je samo v Gospodovem imenu. Samo On, ki je izvor in cilj življenja, je tudi vir prenovljenega in novega življenje. Kristus je pot, resnica in življenje.

O veselju

Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. (Flp 4,4)

Za vse, kar delamo, je ključen način – kako delamo. In veselje je merilo te kvalitete, kako delamo. Veselje je druga beseda za navdušenost ali navdihnjenost. Vse to pa ima izvor v Duhu.

Vse, kar diha, naj hvali Gospoda. (Ps 105,6) Ker je Gospod izvor, življenje in cilj življenja.

Škofov blagoslov ob koncu intervjuja

»Želim vam, da bi se v teh dneh srce vseh res omehčalo in prepoznalo, da je Bog tisti, v katerem živimo, se gibljemo in smo, ki želi, da bi živeli vedno bolj polno, odprto in svobodno, v odnosu in ljubezni drug do drugega. Tega ne želi na nek abstrakten ali vzvišen način, ampak nam to pripoveduje na način, da vstopi v nas v podobi preprostega otroka, preprostega človeka v naše realno preprosto vsakdanje življenje. Naj vas Njegova bližina in blagoslov spremljata in krepita ter dajeta moči in življenjskega upanja.«

Celotnemu intervjuju lahko prisluhnete 🔊TUKAJ.