Škof se je med sveto mašo na plenumu Škofijske karitas Celje in ob 15 letnici njenega delovanja zahvalil Bogu za vse prejete in naprej podarjene darove.

V pridigi je nagovoril, da je trenutek zahvale pri sveti maši trenutek resnice, da je največ, kar zmoremo narediti dobrega takrat, ko smo sposobni stopiti iz samih sebe, se osvoboditi samih sebe, se zavedati svojih nepopolnosti, darov, nemoči in sprejeti Gospodov dar, ki nam ga daje, ter ta dar podeliti z drugim. To je moč novega življenja, moč ljubezni, h kateri smo poklicani od krsta naprej. Ta Božja moč nas osvobaja od največjega sovražnika v nas samih, to je strah zase, strah pred drugim. Tako nas odpira za druge in za Boga.

Evangelij, ki smo ga slišali pri maši, nam je spodbuda, pomoč in oznanilo. Vsi smo prej ali slej v sredi: z ene strani obdani z ljudmi, ki nas obsojajo, presojajo, od nas nekaj pričakujejo, na drugi strani pa smo mi sami s svojo krivdo, z nemočjo, z nepopolnostjo. Takrat je zelo pomembno, da se zavedamo, da se pred nami sklanja Nekdo, ki nas čaka, ki je že pred nami stopil v našo bolezen, v našo stisko, nemoč in v nemoč naših bližnjih ter sprejel naše slabosti in naše rane.

Žena v evangeliju lahko predstavlja vsakega izmed nas, lahko pa predstavlja tudi reveže, s katerimi se srečujemo, ko vidimo stisko, ki se nam ne zdi prav ali pa ko nas motijo napake in grehi drugih. Jezus se v tišini in ponižno skloni pred to ženo. Njegova drža spremeni njo kot tudi tiste, ki so prišli v prepričanju, da delajo prav, ki so imeli v rokah kamne, na ustih besede obsodbe, v razumu pa misli o tem, kaj ni prav, kar je potrebno spremeniti, kako bi kaznovali greh, ki se dogaja.

Poklicani smo, da izpuščamo iz rok besede in dejanja, ki hitro prihajajo iz naših ust in lahko tako kruto ranijo brata in sestro in ničesar ne spremenijo. Spravo lahko dosežemo šele, ko smo sami pripravljeni sprejeti spravo. Ko sprejmemo, da smo potrebni Božjega odpuščanja.

Vodilo časa, ki ga Cerkev danes živi, časa sinode je, da se zavemo, kdo smo v resnici.

Nismo ne društvo prostovoljcev ali dobroljubov, ki smo se nekako združili, da bi naredili nekaj dobrega.

Nismo niti molitvena ne kakršnakoli druga verska skupina, ki smo prišli skupaj, da bi naredili neko svojo dolžnost, si izprosili moč, notranji mir.

Ampak da smo v resnici poklicani od Boga v občestvo, novo občestvo, ki mu pravimo Kristusovo telo. Ta velika skrivnost Cerkve, v katero smo bili vraščeni, »vkrščeni« pri sv. krstu, je tista resnica, ki naj postaja vedno bolj živa, konkretna v sinodalnem potovanju Cerkve, ki jo v tem času živimo in jo razvijam. Da bi se zavedali, kar nam apostol Pavel polaga na srce: Eno telo ste. Različni ste, ampak ste kot organizem povezani s krvjo ljubezni v eno telo. Če en ud trpi, trpijo z njim vsi udje, če se en ud veseli, se veselijo z njim vsi udje.

Sodelavce Karitas je škof spomnil, da to izkušajo, ko so sami priče stiskam in veselju ljudi, ki izkušajo konkretno ljubezen in pozornost drugega. Premalo je namreč človeku dati kruh, obleko, da ima stanovanje in plačane položnice. Človek ne želi biti sam,  ne more biti sam, ni ustvarjen za to, da bi bil sredi med ljudmi, ki bi ga obsojali, nanj metali kamenje, ali ga želeli prepričati, da se spreobrne.

Človek je ustvarjen za odnose, za ljubezen in ljubezen spreminja bolj kot spreminjajo kamni. Ima večjo moč kot še tako močni argumenti in sila, ki jo človek tolikokrat izvaja nad drugimi zaradi nekega prepričanja.

Najbolj plemenito, kar lahko damo je potrpljenje, čas in ljubezen. Bližnji bolj kot našo besedo potrebuje našo ljubezen in naše odpuščanje.

Največ, kar damo, je, da damo samega sebe, našo dobroto in našo ljubezen. To je večno življenje, ki ga prejemamo in delimo že tukaj na zemlji.

 

🔊 Posnetek celotne pridige

✍🏻Prispevek v Družini

📷Fotografije: Jože Potrpin