V soboto, 18. maja 2024, na predvečer binkoštnega praznika, smo v cerkvi Svetega Duha v Celju slovesno obhajali binkoštno vigilijo in praznovali 18. obletnico razglasitve celjske škofije.

Binkoštno vigilijo smo kot slovesen uvod v binkoštni praznik obhajali s slovesnimi večernicami, ob bogato obloženi mizi Božje besede in z evharističnim bogoslužjem. Vigilijo je vodil naš škof Maksimilijan, ki je v cerkvi Svetega Duha tudi sam pred svojim posvečenjem pred tremi leti, prav na soboto pred binkošti izpovedal vero in zvestobo Cerkvi.

Fotografije: Vladka Blažič

Škof Maksimilijan je v pridigi zbrane nagovoril ob bogati Božji besedi praznične vigilije:

Na zadnji, veliki dan praznika je Jezus vstal in zaklical: »Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije. Kdor veruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega osrčja tekle reke žive vode. (Jn 7,37-38)

Dragi bratje in sestre, zbrali smo se na ta veliki dan zaključka velikonočnega časa. Skozi to noč vigilije binkoštnega praznika vstopamo v čas našega življenja, v novo dobo naše vere, v kateri si bomo prizadevali uresničevati velikonočno življenje. A ne s svojimi šibkimi močmi, niti ne s svojimi človeškimi sposobnosti, tudi ne z našo vero, ampak predvsem z zaupanjem v Duha, ki ga Gospod tudi danes podeljuje svoji Cerkvi in ga izliva na nas.

Zbrali smo se, da bi vse to prinašali pred Gospoda, pred njegov oltar, pred njegovega Duha. Zbrani smo v tej cerkvi, ki na nek način povezuje vso našo škofijo in tudi našo vesoljno Cerkev s papežem Frančiškom na njegovi težki poti prenove in njegove poti pastirske službe, ki nam kaže pot in smer v novo dobo Cerkve, ko prosimo po njegovih namenih in se pridružujemo njegovi molitvi.

Sem prihajamo iz vseh krajev naše škofije, od Zgornje Savinjske doline pa vse do župnij našega Posavja. Zbrani smo v hvaležnosti tudi za teh 18 let naše škofije, v kateri vsi in vsak na svoj način uresničujemo svoje poslanstvo, ki ga Bog danes želi vršiti med nami in po nas.

Zahvaljujemo se tudi za tri leta naša sinodalne poti, ko smo se oktobra 2021 odzvali vabilu papeža Frančiška, da stopimo na pot iskanja podobe in načina Cerkve, h kateremu nas danes Duh nagovarja in vabi. Da bi bili Cerkev, ki ima svoje srce in svojo besedo za naš čas, za naše ljudi, v razmerah, ki se spreminjajo, pa vendar kakor v vsakem času tudi danes človek hrepeni po temeljnemu in bistvenemu, po Božji besedi, po Božji ljubezni.

Zahvaljujemo se tudi za ta dvoletni čas še posebej intenzivne poti naše škofije in naših najožjih sodelavcev, ko smo iskali vizijo naše krajevne Cerkve, to podobo, kako nas vidi Bog v tem času in v prihodnjih 10 letih, na katera se z zaupanjem pripravljamo in jih želimo živeti po Božji volji.

Tako smo prišli do teh besed, izoblikovanih v tej molitvi, ki naj postaja tudi za nas vsakdanja in redna prošnja:

V Svetem Duhu se prepoznavamo in oblikujemo kot dejavni in sočutni člani občestev, kot misijonarski učenci in voditelji.

Tega Svetega Duha želimo vedno znova klicati in odpirati naša srca za njegov glas in njegove navdihe. Prav zato nas binkoštna vigilija, to bdenje v noči še posebej vabi k skupni molitvi. Ko se Cerkev po vsem svetu zbira, kot se je zbirala že od vsega začetka. V vseh prelomnih trenutkih življenja so se verniki zbrali v noči, v temi, ki jih je morda tudi plašila, kakor so bili negotovi prvi učenci v binkoštni dvorani, ko so čakali na usodo sveta. Pa vendar niso čakali sami. Zbirali so se vsi skupaj kot ena družina, z Marijo, Gospodovo materjo in molili, da bi se izpolnila obljuba, ki jo je dal Gospod.

Tako tudi mi vztrajno kličemo v tej noči njegovega Duha, naj nam da razumeti in spoznati to, kar on želi, da storimo. Naj nam da moči, da se ne ustrašimo, ne preplašimo in ne naveličamo svojih šibkosti in nezmožnosti. Naj nam da moči, da bi vztrajali v pričakovanju.

Zato smo vsak posebej povabljeni, da skupaj slišimo in vzamemo v svoje srce to Božjo besedo, ki nam v tej noči govori. Da v teh dogodkih, ki jih opisuje Sveto pismo, prepoznamo tudi dogodke in korake našega življenja. Prav po njih Gospod vsakega izmed nas nagovarja, da bi se mu odprli, ga bi ga sprejeli, da bi naredili korak, da bi se spreobrnili.

»Dajmo, sezidajmo si mesto in stolp, katerega vrh naj sega do neba, in naredimo si ime, da se ne bomo razkropili po vsej zemlji!« (1 Mz 11,4)

Vse od začetka človeka napada ta skušnjava, da bi si sam sezidal stolp, ki se bo dotikal neba, da bi si sam postavil pot do neba ali še več, da bi sam nadomestil Boga. Ta skušnjava, nas prepričuje, da smo sami in da Boga ne potrebujemo, da on ni tak, kot si ga želimo in prestavljamo. Da je Bog nekdo, ki ovira mojo svobodo, ki mi je grožnja in konkurent. Čeprav prej ali slej vsak izmed nas ugotovi, da smo nemočni, da ga potrebujemo, da potrebujemo drug drugega. Odpri nam srce zate, Gospod, odpri nam srce za tvojo moč!

Bog je po preroku človeku vedno znova pokazal njegovo človeško usodo, njegovo resničnost. »Ali lahko te suhe kosti oživijo?« sprašuje prerok.

Prerokuj nad temi kostmi in jim reci: »Suhe kosti, poslušajte Gospodovo besedo!« (Ezk 37,4)

Če kdo, potem smo prav mi, prebivalci, župljani, škofljani, ljudje teh krajev poklicani, da vedno znova kličemo Gospodu, naj oživi mrtve kosti, ki kot sad sovraštva ležijo zakopane po naših poljih, jamah, njivah, gozdovih, rudnikih. Kosti, ki kličejo in ki ne dajo miru.

Pa tudi da oživi omrtvičene, uboge, naveličane utrujene kosti naših bratov in sester, ki več ne verujejo in ne upajo, ki se zadevajo s to ali ono omamo misleč, da bodo tako živeli in preživeli. 

Bog po preroku Joelu obljublja: »Razlil bom svojega duha na vse meso in prerokovali bodo vaši sinovi in vaše hčere, vaši starčki bodo sanjali sanje, vaši mladeniči bodo gledali videnja.« (Jl 3,1) 

Prav ta obljuba je tista, ki spodbuja in daje ognja našemu papežu Frančišku, da nas spodbuja, naj se odpiramo in gledamo na vse ljudi, tudi na tiste male in oddaljene. Naj na sinodalni poti Cerkve hodimo res skupaj tudi s tistimi, na katere na nek način ne računamo, ki so oddaljeni, ki so se nam oddaljili, ki niso več taki, kakršni si mi predstavljamo, da bi morali biti. Tudi na njih Bog pošilja svojega Duha in nas tudi po njih vabi k spreobrnjenju in k življenju, nam odpira pogled in nas spodbuja, da bi ga zaslišali, da bi se odprli, da bi verovali.

Apostol Pavel govori tudi o naših stiskah in o iskanju novih poti Cerkve, ko pravi:

Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine. Pa ne samo ono: tudi mi, ki imamo prvine Duha, tudi mi zdihujemo sami v sebi, ko željno pričakujemo posinovljenje, odrešenje svojega telesa. (Rim 8,22-23)

To je naše hrepenenje, da bi res postajali vedno bolj njegovi, odrešeni sinovi in hčere, vedno bolj svobodni Božji otroci. Da bi se vedno bolj zavedali tega daru Duha, ki nam ga je Gospod dal že po svetem krstu, ki nam ga daje po svoji besedi, po svojih zakramentih in tudi po ponižnem, ljubečem poslušanju drug drugega. Da bi se ta Duh naselil v nas in nas oživel in prebudil ter nas okrepil v tej resnični podobi ljubljenega Božjega otroka

Kdor veruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega osrčja tekle reke žive vode.« (Jn 7,38) nam kliče Jezus.

To je vera vanj, ki je šel za vsakega izmed nas do konca, ko je stopil v našo konkretno bolečino, rano in stisko, ne da bi jo odpravil, ampak da bi jo naredil rodovitno. Vsaka naša rana, vsako naše delo je lahko rodovitno, tako tisto, v teži in stiski, kakor tisto v veselju in sreči, če ga ne ohranjamo ljubosumno le zase. Če se za svoje rane ne bojimo, ampak jih podelimo in odpremo.

Zato prosimo, naj bo rodovitno vse tisto, kar nam Gospod podarja, naj bo rodovitno naše pričakovanje in naša ponižna molitev za njegovega Duha. Naj pride Sveti Duh, naj prerodi našo zemljo, našo škofije, naše župnije in naša srca.