Škof Maksimilijan je v soboto, 16. maja, podelil zakrament svete birme birmancem v Lučah ob 10. in ob 15. uri še birmancem v Solčavi. V pridigi jim je spregovoril ob Božji besedi:

Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi. (Jn 14,15)

»Veseli in hvaležni smo, da je napočil dan, na katerega ste se dolgo pripravljali. To je dan, ko nam Bog spregovori na poseben način. Binkoštni dan je velik praznik, ki ga vsako leto znova obhajamo zato, da bi v nas prebudil in okrepil željo po največjem daru, ki nam ga je Bog že dal – daru njegove navzočnosti in njegovega življenja v nas. Božja beseda na ta birmanski dan govori o tem, kako Bog danes kliče in kaj od nas pričakuje.

Zdi se, da je Gospodov glas danes postal tih in da le še redki slišijo njegov klic ter vabilo, naj stopijo na pot za njim. Kljub temu sem prepričan, da Gospod kliče in vabi tudi danes, morda le na drugačen način. Danes ta služba ne ponuja velikega ugleda niti družbenega spoštovanja. Vemo, kakšno je javno mnenje o Cerkvi in duhovnikih, in verjetno ne mine dan brez kritik na njihov račun. Tisti, ki danes zasliši Božji glas, mora zato narediti zelo pogumen korak – tako v širši družbi kot v svoji družini. Poznamo nemalo zgodb o tem, kako težko je mlademu fantu doma povedati novico, da ga Gospod kliče v duhovni poklic. Čeprav se v tisti družini morda redno moli za duhovne poklice, si pogosto potihem želijo, da bi se ta poklic zgodil pri sosedih ali v drugi vasi, le v lastni hiši ne.

Povabiti Svetega Duha

Birmanci ste se v teh letih pri verouku dobro pripravljali, veliko slišali o Bogu, katekizmu, veri, molitvi in zakramentih. Ko smo bili preteklo sredo skupaj, ste bili naravnost odlični, jasno ste odgovarjali na vsa vprašanja.

V prvem berilu nam danes apostol poroča o prvi Cerkvi v Samariji, kjer je že bil oznanjen evangelij. Pravi, da so bili vsi tamkajšnji verniki že krščeni, vendar nanje še ni prišel Sveti Duh. Ko pa so prišli apostoli iz Jeruzalema, so skupaj vztrajno molili, in ko so nanje polagali roke, so prejeli Svetega Duha. Preden so apostoli položili roke nanje, v življenju Samarijanov še ni bilo videti sadov vere in krsta. O sadovih Svetega Duha ste se veliko pogovarjali. Od njih pričakujemo nekaj lepega in dobrega: da bi se počutili izpolnjene, da bi bili razumevajoči, potrpežljivi in dobri do drugih ter da bi se znali prav odločati. Skratka, da bi bili zadovoljni, veseli in rodovitni kristjani. 

Ker Sveti Duh takrat še ni prišel nad vernike v Samariji, so vztrajno molili in poklicali apostole iz Jeruzalema, da so skupaj klicali Svetega Duha. Kar lahko iz tega sklepamo, je, da mora biti Sveti Duh v naše življenje povabljen.

On je kot tisti občutljivi, dobri prijatelj, ki se nikoli ne vsiljuje. Spoštuje človekovo svobodo in nikomur ne dela sile, ampak nas nagovarja in spodbuja na nežen način, da bi se lahko sami svobodno odločili za pravi korak.

S krstom smo po Svetem Duhu vsi postali Božji in del Kristusovega skrivnostnega telesa na zemlji – Cerkve, ki je nekaj živega in močnega.

Pa vendar se včasih zdi, da se kljub temu še počutimo same in nemočne. Naša vera je včasih tako šibka, da jo le z razumom preučujemo, ne čutimo pa tiste prave moči in življenja, ki bi ju morali čutiti, če bi se zares zavedali, da nam je Bog dar Svetega Duha že podaril. 

Vera ni kultura in tradicija, ampak ljubezen

Jezus nam pravi: »Če me kdo ljubi, bo spolnjeval moje zapovedi.« Zdi se, da se Bog ne slepi, da bodo vsi ljudje verovali zgolj iz strahu pred prihodnostjo ali pa zato, ker potrebujejo zdravje in srečo pri delu. V preteklosti je vera morda res slonela na splošnem prepričanju, tradiciji in kulturi, češ »moji starši so hodili k maši, zato bom šel tudi jaz; moji stari starši želijo, da otroke krstimo in gremo k birmi, pa bomo šli tudi mi.« Vendar takšni razlogi iz tradicije in kulture danes ne zdržijo več dolgo.

Tudi starši boste verjetno začutili, da bodo otroci, ko bodo naredili prve samostojne korake iz domače hiše, na vero, ki jim je bila posredovana zgolj iz navade, hitro pozabili. Ali pa se je bodo spominjali le skozi prepovedi in zapovedi – kaj se sme in kaj ne, skozi poste, odpoved in križ. Lahko smo upravičeno žalostni, če se v življenju ne prebijemo globlje od takšnega površinskega odnosa. 

Če želimo Boga resnično obdržati v srcu, moramo z njim graditi odnos, podobno, kot gradimo prijateljstva med ljudmi. Če ti je nekdo všeč, si želiš biti v njegovi bližini, si prizadevaš za njegovo naklonjenost, ga spoznavaš in se z njim pogovarjaš. Če pa Boga ne poznamo, se z njim ne pogovarjamo, ga ne kličemo in ga ne ljubimo, ga ne bomo ohranili v svojem srcu. Kot pravi pregovor: Daleč od oči, daleč od srca. Kar nehamo srečevati, to iz našega srca izgine. 

Bog ni nekdo, ki bi ostal zaprt nekje daleč nad oblaki. Dal se nam je v lepoto narave, v stvarstvo, predvsem pa v naše medsebojne odnose. Jezus pravi: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« Vedno, ko je med nami ljubezen, razumevanje, prijateljstvo in mir, je Bog prisoten med nami.

Vera ni le znanje, ampak ljubezen

V današnjem evangeliju nam Jezus ob zadnji večerji, ko se je poslavljal od svojih učencev, zapušča ključne besede za življenje njegovih učencev, nas kristjanov. Rekel je: »Če me boste ljubili, boste spolnjevali moje zapovedi.«

V teh letih ste se pri verouku veliko učili o veri, katekizmu in Cerkvi. Spoznali ste Jezusa, zakramente in vse, kar je povezano z vero. Skupaj ste jasno odgovarjali na vsa vprašanja, ki vam jih je zastavil gospod župnik. Pa vendar to še ni vera.

Vera ni vedeti vse o Bogu, ampak pomeni imeti ga rad in čutiti, da je z nami, da je v meni in da nikoli nisem sam. To je tisti dar Svetega Duha, ki ga je Jezus obljubil svojim učencem in vsakemu izmed nas, ko pravi: »Poslal vam bom Tolažnika, da bo ostal v vas in bo vedno z vami.«

To je močno in ključno oznanilo, po katerem lahko tehtamo svojo vero. Ali smo pripravljeni sprejeti tega Duha Tolažnika, ki želi ostati v nas? Sveti Duh ni sila, ki bi nasilno ali zgolj preko razuma vstopila v naše življenje. Jezus pravi: »Če me ljubite …« Če mi zaupate. 

Ljubezen je odločitev in darovanje

Kako lahko pokažemo ljubezen do Boga? Ljubezen, vemo, niso le gola čustva, da bi se trenutno dobro počutili. Čustva sicer ljubezen podpirajo in jo delajo lepo, a birmanci lahko vprašate svoje starše in videli boste, da je ljubezen v svojem bistvu predvsem odločitev. Ključno v ljubezni je to, da se zmoremo za nekaj odločiti in za to odločitvijo tudi stati. Odločim se, da bom s teboj; odločim se, da bom delal dobro; odločim se za določen korak. Ljubim tisto, kar sem izbral, kar mi nekaj pomeni in čemu nekaj naklonim. 

Vse življenje se boste učili, kako vzdrževati žive odnose, ob katerih boste rasli. Spoznali boste resnico, da rastete ravno takrat, ko se začnete zanimati za druge in jih postavite na prvo mesto.

Za spomin ste prejeli birmanski listek s podobo našega duhovnika in medvojnega pričevalca Izidorja Završnika, ki je bil sposoben stopiti na mesto drugega moža in namesto njega umreti kot talec. Naj vas spremljajo misli in spodbude, nastale ob njegovem zgledu:

»Ko nas žene ljubezen, postanemo pogumni. Ko nas žene pogum, postanemo bližnji. Ko nas žene bližina, postanemo aktivni.«

Ko vas bo gnala ljubezen, takrat boste pogumni. Ko boste začutili, kaj vse vam je Bog podaril, boste sposobni sprejemati pogumne odločitve.

Ko boste pogumni, takrat boste postajali bližnji. Upali si boste narediti korak k drugemu in ne boste mislili le nase. Videli boste, da bodo vrstniki radi v vaši družbi, ker bodo čutili vaše odprto srce.

Ko pa vas bo gnala želja po bližini, takrat boste ustvarjalni in aktivni. Našli boste stotine načinov, kako se približati ljudem. Našli boste tudi način, kako ostati blizu Bogu. To je krog Svetega Duha, ki vstopa v nas, ko mu odpremo vrata in se mu izročimo. Ta moč nas bo gnala, da bo naše življenje postalo rodovitno. 

Odločitev za drugega človeka osvobaja, mu pomaga stopiti izven sebe, opaziti drugega in mu nekaj podariti. Mlademu človeku, ko želi vzpostaviti nek odnos, ne zmanjka idej in aktivnosti, nenehno išče načine, kako bi si pridobil naklonjenost drugega ter kako bi to naklonjenost delil in daroval. 

Ko postajamo aktivni, prepoznamo, da je glavna aktivnost nekaj dati drugemu iz sebe: naš čas, naklonjenost, prijaznost, lepo besedo, ki prihaja iz srca.

Šele takrat človek okusi resnično lepoto odnosa in darovanja. Ljubezen, ki jo živijo vaši starši, ne temelji le na začetni zaljubljenosti in čustvih, ampak na zvestobi in darovanju sebe za drugega, ker le na ta način lahko raste nekaj novega. Kot je rekel Jezus: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu.« Na ta način lahko gradimo tudi našo vero. Ko postanemo darujoči in odprti za druge, takrat v resnici uresničujemo svoje poslanstvo: postajamo Božji in sveti.

Sveti Duh je Tolažnik in Advokat

Jezus je Svetega Duha predstavil z dvema besedama. Prva je Tolažnik. Kaj pomeni, ko nas nekdo tolaži? Takrat mi govori: »Nisi sam, s teboj sem, ne boj se.« Zagotavlja nam svojo prisotnost, daje nam moč in pogum ter nam sporoča, da nismo sami in da smo mu dragoceni. To je eden glavnih darov in govoric Svetega Duha, da nam v srcu nenehno šepeta: »Bog te ima rad, Bog te je izbral, Bog te spremlja in je s teboj.« Tudi ko si sam in se odločaš, se ustavi, prisluhni mu in mu zaupaj.

Druga beseda za Svetega Duha, ki izhaja iz latinščine, pa je Advokat – Zagovornik. Advokat je tisti, ki človeka zagovarja pred nasprotnikom. Sveti Duh je tisti, ki nas ne le zagovarja pred Bogom in nam šepeta, da ve, da nismo imeli slabega namena, ko smo nekaj napačnega storili, ampak nam v ključnih trenutkih polaga v usta prave besede in nas vodi k pravim odločitvam.

Zdaj, ko ste še mladi, morda še niste tako pozorni na svoje besede in odločitve. Vaša dejanja morda še nimajo usodnih življenjskih posledic, saj imate ob sebi starše, ki skrbijo za vas. Oni vas usmerjajo – zjutraj vas pošljejo v šolo, ne glede na to, ali se vam to ljubi ali ne, in vam postavljajo meje, ker vedo bolje od vas, kaj je za vas dobro. Vendar takšnih zemeljskih zagovornikov ne boste imeli vedno ob sebi, saj boste z leti postajali vse bolj samostojni.

Zato vam Jezus danes zagotavlja: sprejmite tega Duha modrosti in zagovornika, da boste v življenju znali najti pravo besedo in sprejemati prave odločitve.

Bistvo ljubezni je nenazadnje prava odločitev. Na koncu se odločimo le za eno stvar in tistemu želimo izročati vse. Od tega smo tudi sami nahranjeni in iz tega živimo.

Trije ključi za krepitev odnosa z Bogom

Za popotnico si poleg vseh birmanskih darov v srce vzemite tri ključe, ki vas bodo vedno držali v Božji bližini in vzdrževali odnos z njim:

1. Molitev: To je pogovor z Bogom. Naj bo še tako preprosta, pomembno je le, da je zvesta. Včasih boste molili s svojimi besedami in rekli preprosto »Hvala ti« ali »Prosim«. Včasih pa boste zmolili obrazce, ki so nam izročeni in so polni Božjega diha in svete moči. Ponavljanje teh besed je kot osvežilen tuš v vročem poletju – voda teče nate, te obliva in prečiščuje, ne da bi razmišljal, kako se to sploh dogaja.

2. Božja beseda: Bog nas ni pustil brez navodil, ampak nam je dal Sveto pismo. Vsak dan lahko odpremo to knjigo, pri vsaki sveti maši nam Bog govori po njej. Njegova beseda nas vodi naprej. Ta beseda nima časovnih omejitev, vedno je usmerjena naravnost v naše srce, in ko se srce odpre, beseda zadane točno tisto mesto, ki potrebuje spodbudo.

3. Sveta maša: To je srečanje ob Gospodovi mizi, h kateri nas Jezus nenehno vabi: »Pridite k moji mizi.« Pri maši se najprej zberemo kot občestvo. Bog nas ne kliče, da bi pred oltarjem le nemo stali, ampak je oltarna miza prostor, kamor lahko prinesete vse svoje darove – svoje uspehe in neuspehe preteklega tedna, svoje želje in svojo žalost. Sveti Duh med sveto mašo po duhovnikovih besedah kot nevidni ogenj stopi na te darove, jih spremeni v Božje in dvigne pred Boga, Bog pa iz njih naredi nekaj povsem novega.  Pri sveti maši se naše človeško minljivo življenje spreminja v trajno, Božje. Okrepljeni s to Božjo hrano odhajamo iz svetišča v svoje domove.

K temu vas spodbujam in za to prosimo Boga. Amen.«

Fotografija: arhiv Škofije Celje