V soboto, 23. maja 2026, je škof Maksimilijan podelil zakrament svete birme mladim župnije Pišece.

V pridigi jih je nagovoril:

»Prisrčno pozdravljeni, dragi birmanci, na ta vaš lep praznični dan! Pozdravljam tudi vaše spremljevalce: najprej botre, nato seveda starše, stare starše in vse, ki ste prišli sem. Vem, da se zelo veselite tudi druženja ob praznični mizi, in prav je tako.

Pa vendar je zdaj trenutek, da se zavemo tistega najmočnejšega, najpotrebnejšega in najglobljega – da se povežemo v molitvi, ljubezni in veri, da je Sveti Duh že vstopil v nas, ko smo pri svetem krstu postali Božji otroci.

Danes pa od znotraj trka na vrata našega srca, da bi se mu odprli in bi iz nas naredil srečne, velike, močne in stanovitne ljudi. V tem je smisel zakramenta svete birme. Ko molimo, se zavedamo, da je Bog poslal svojega Svetega Duha svoji Cerkvi, da ne bi mislila, da lahko živi in prenavlja svet ter mu oznanja evangelij s svojimi močmi brez Božje pomoči. Bog sam nam daje prave in potrebne moči, če ga za to le prosimo.

Smo Božji 

V vašem uvodnem pozdravu ste lepo izpostavili misel iz današnjega evangelija: Bog nas po svoji besedi in po vsakem zakramentu vedno znova spominja na tisto najpomembnejše – da smo dragoceni v njegovih očeh. On nas je ustvaril. Rodili smo se našim staršem na človeški način kot sad ljubezni in bližine, po drugi strani pa je bil že na začetku našega življenja Nekdo, ki nam je podaril dih življenja. Ta dih je položen v nas in bo presegel naše zemeljsko bivanje.

Vse življenje se učimo, posebej pa ste se učili vi zdaj v času priprave na sveto birmo, najpomembnejšega: Bog je že v nas.

Smo Božji, da bi prepoznali Božjo moč v našem življenju in tako živeli. Ne kot sužnji ali služabniki, ki so obsojeni le na delo, nenehno preganjanje in beg, ampak kot kraljevi sinovi in hčere. Bog bo vedno vstopil v nas in spregovoril, če mu bomo le dali besedo.

Na našem srečanju pred birmo sem vam izročil birmanske spominske lističe z željo, da bi vas skozi življenje spremljala misel na ta trenutek naše skupne zaveze Svetemu Duhu. Še enkrat bi rad poudaril prvo in najpomembnejše:

Ko bomo resnično spoznali, da nas Bog ljubi in da smo njegovi, takrat bomo postali pogumni.

Kot je zapisal apostol Pavel Korinčanom: »Ker nas žene ljubezen, ne moremo molčati. Zato želimo Božjo ljubezen deliti z drugimi.«

Smo pogumni

Za to pa je potreben pogum, ki si ga pridobivamo na različne načine. Mladi veste, da če nekaj trenirate, se ne boste bali, ker boste močni, čeprav se včasih tudi udarimo in pademo. Pogumni smo tudi takrat, ko nekaj vemo. Zato je prav, da se trudite v šoli. Ko boste stopili na svojo poklicno pot, boste videli, da bolj ko boste dobri v tem, kar počnete, bolj boste pogumni in samozavestni.

Vendar v sami globini našega bivanja največ poguma izvira iz spoznanja, da smo ljubljeni in dragoceni. Vsi smo v globini srca nenehno otroci – ne glede na to, ali ste mladi birmanci ali pa ste že starejši, osiveli ali brez las. Vse nas žene nujna potreba, da nam nekdo reče: »Dragocen si mi, dober si, rad te imam.«

Bog nam je po starših že v zibelko položil spoznanje, da moramo nekomu pripadati. Ljudje nismo kamni. Smo bitja, ki se razcvetijo le v občestvu, v povezanosti z drugimi – z ljudmi, ki nas ne izkoriščajo, ampak so nam pripravljeni dajati zastonj, tudi ko si tega morda ne zaslužimo s svojim obnašanjem. To nam po daru Svetega Duha najprej podarja Bog Oče. Sveti Duh prihaja od Njega in nam pravi, da smo njegovi ljubljeni.

Ko bomo imeli ta pogum, si bomo upali ustvarjati bližino in se odpirati drug drugemu. Takrat boste iskali načine, kako biti nekomu blizu. Bog sam nam je dal sredstvo za to: živ odnos z njim, ki v nas raste po molitvi.

Morda se vam zdi molitev na prvi pogled dolgočasna ali pa zgolj ponavljanje besed. Vendar je molitev preprosto odpiranje srca. Ko rečete: »Pridi, Gospod Jezus, pomagaj mi, blagoslovi tega, s komer bom danes govoril, blagoslovi to učiteljico, da bo danes prijazna z menoj pri spraševanju,« je to že molitev. Molitev nas odpre. In ko nas odpre, se ne bojimo več in Božja moč prihaja v nas.

Bogu se približujemo tudi tako, da ga spoznavamo. O sebi je veliko povedal prav preko Svetega pisma. Božja beseda, ki jo beremo pri maši, je živa. Vzemite jo kdaj v roke. Vesel sem, da ste si birmanci izbrali en stavek Božje besede, da vas spremlja. Če boste tej besedi zvesto sledili, boste videli, da bo začela rasti kot snežna kepa. V njej boste čez leta, ko se boste morali v življenju odločati, odkrivali vedno več globine.

Nismo vsemogočni

Ena izmed pomembnih lekcij, tako na poti vere kot na poti življenja, ki jo zdaj z mladostniškimi močmi hodite, je spoznanje, da nismo vsemogočni. Človek potrebuje drugega, sicer bi propadel in ostal zaprt vase. V temelju potrebujemo Boga, a Bog deluje tudi po dobrih ljudeh, ki nas obdajajo.

Poglejte to vašo čudovito cerkev, polno podob pričevalcev, svetnikov. V čem so oni sveti? Prav v tem, da so se zavedali svoje nepopolnosti in so znali ponižno sprejeti pomoč Boga in bližnjih. Na glavnem oltarju imate zavetnika, svetega nadangela Mihaela. On je priprošnjik v boju proti hudim silam, ki jih z očmi ne vidimo. Tako kot ne vidimo Svetega Duha, tudi hudega duha ne vidimo, a njegova dela še kako čutimo. Pogosto nas napade prav tam, kjer smo najbolj šibki.

Naj vas pogled na močnega nadangela Mihaela vedno spomni na to, da nam Bog poleg Svetega Duha daje tudi angele, ki se z nami borijo proti hudim duhovom.«