V župniji Sladka Gora prizadevno skrbijo za baročni biser – romarsko Marijino cerkev. V nedeljo, 15. 11. 2026, so povabili medse škofa Maksimilijana, da je pri zahvalni sveti maši blagoslovil obnovitvena dela. Zbrane vernike je nagovoril:

Dragi gospod vikar Vili in duhovnik Jože, dragi župljani in romarji, bratje in sestre!

Vesel sem, da smem danes z vami obhajati sveto mašo v tej čudoviti Marijini romarski cerkvi in blagosloviti obnovitvena dela. Obhajate zahvalno nedeljo, hkrati pa se bližamo zaključku cerkvenega leta. Ob tem se spomnimo tudi zaključka našega življenja. Prej ali slej bo za vsakega izmed nas napočil dan, ko bomo upali slišati Gospodove besede: »Prav, dobri in zvesti služabnik! Pojdi v veselje svojega gospodarja.« Ne zato, ker bi svoje darove skrbno ohranjal in zakopal zase, ampak ker si jih delil. Zato se danes Bogu zahvaljujemo za življenje in za vse, kar smo prejeli, morda pa še bolj za to, kar smo bili pripravljeni podeliti z drugimi. Le tako so se naši talenti pomnožili in se še množijo.

Prepričan sem, da tudi vi, čeprav ste te cerkve že navajeni, vedno znova obstanete ob njeni lepoti. Je delo človeških rok in sad Božjega blagoslova. Nastala je zato, ker vaši predniki niso skrbeli samo zase ter za lepoto in udobje svojih domov. Bili so pripravljeni tudi od tistega, česar niso imeli v obilju, deliti za skupno stvar: za blagoslov župnije, za romarje, ki tu prepoznavajo odprto srce nebeške Matere Marije, in v zahvalo nebeškemu Očetu, ki nam je podaril življenje.

Ta lepota ne bi nikoli nastala, če ne bi mnogi ljudje združili svojih talentov. Ne le veliki baročni umetniki, katerih imena hrani zgodovina, ampak tudi toliki neznani in pozabljeni ljudje, ki so nosili kamne, mešali apno, kuhali hrano za delavce in s svojim odrekanjem prispevali, da je sredi te pokrajine zrasla ta umetnina. Vsak je dal tisto, kar je imel. Niso zakopali svojih darov in jih niso zadržali zase. Podelili so jih. Dar rodi ljubezen in to Bog blagoslavlja.

Gospod nam zaupa

Prilika o telentih (Mt 25,14-30), ki smo jo slišali, se začne z zaupanjem, ne z zahtevo. Gospodar služabnikom izroči svoje premoženje, »vsakemu po njegovi zmožnosti«. Najprej je njegov dar, naše delo je le odgovor. Gospod mi zaupa. Pomemben sem v njegovih očeh. Talenti niso le velike sposobnosti, ampak vse, kar mi je zaupano: življenje, vera, ljubezen, odnosi, čas, moči in tudi omejitve, pa priložnosti, ki se pojavijo samo enkrat. Nisem nekdo, ki mora le izpolnjevati Božje zahteve. Sem človek, ki je prejel darove in je povabljen, da iz njih živi. Ti darovi pa niso namenjeni samo meni. Dar, ki ostane zaprt v meni, ne doseže svojega smisla. Dar, ki ga delim, postane prostor občestva, kakor to svetišče. Prepoznajmo te darove in se zahvalimo zanje! Vzemimo si čas za to.

Apostol Pavel nas danes opominja: »Vi pa, bratje, niste v temi, da bi vas tisti dan presenetil kakor tat, saj ste vsi sinovi luči in sinovi dneva« (1 Tes 5,4-5). Zato je zelo na mestu, da se vprašamo: kaj počnem z življenjem, ki mi je bilo podarjeno?

Skušnjava, da zakopljem talent

Ljudje imamo pogosto skušnjave, da bi čim več zadržali zase in zakopali svoje darove. Tretji služabnik pravi: »Vedel sem, da si trd človek… zbal sem se in zakopal tvoj talent.« Ni bil nesposoben. Zakopal ga je iz strahu, ker je imel napačno podobo gospodarja.

Kakšno podobo Boga imam jaz? Je strogi gospodar, ki preži na moje napake, ali nekdo, ki je daleč? Ali pa je dobri Oče, ki me pozna, me ima rad in si želi, da bi moje življenje obrodilo sad? Božja beseda nas danes vabi, da na Boga pogledamo z lepšimi očmi. Pogosto mislimo, da imamo premalo, da nismo dovolj sposobni ali pametni, da bi lahko kaj dali. Toda tisto, kar imamo, čeprav se zdi majhno, postane veliko in blagoslovljeno, ko iztegnemo roko in to podelimo. To izkušamo tudi v sinodalnih pogovorih: ko kdo odpre usta in podeli svojo izkušnjo Boga, se izkaže, da je to pomembno, da drugemu da pogum in veselje ter gradi hvaležno občestvo. Pokojni papež Frančišek nas je spodbujal, naj prepoznavamo znamenja upanja, kjer se Bog kaže kot dobri in usmiljeni Oče.

Največji dar: krst

Vsi smo pri krstu in birmi prejeli Svetega Duha. On nam govori prave besede o Bogu, prebiva v nas, premaguje strah in zaprtost ter v nas znova prebuja zaupanje. Tam smo prejeli največji dar svojega življenja: Bog nas je zares in dokončno sprejel za svoje otroke. Od takrat v nas živi Kristusovo življenje kot seme novega življenja. Kristus zato ni nekaj tujega, zunaj mene, čemur bi moral z naporom slediti. Je nežen, občutljiv in spodbuden glas v meni, ki me vodi, da iz svojega življenja naredim dar.

Ta krstni dar se hrani pri vsaki sveti maši. K maši ne prihajam kot nekdo, ki mora pokazati svoje dosežke. Prihajam, da Gospodu izročim vse, kar se je z menoj dogajalo v preteklem tednu. On to sprejme in mi podari samega sebe. Prav ob Njem lahko prepoznam svoje darove in prejmem moč, da jih delim.

Ne tekmovanje, ampak sinovstvo

Biti Božji otrok pomeni živeti iz zaupanja, ne iz dokazovanja. V priliki sta služabnika prejela različno število talentov, pet in dva, a sta bila enako pohvaljena. Tudi tretjega bi gospodar pohvalil, če bi le kaj postoril in daru ne bi zadržal zase. Ni bilo pomembno število, ampak to, da talenta ni zakopal.

Bog nas ne primerja. Ne vpraša, zakaj nismo nekdo drug ali bolj uspešni. Vsakemu vidi v srce in blagoslavlja njegovo delo in njegovo voljo, da bi naredil nekaj dobrega. Pri Njem se darovi ne tehtajo na tehtnici, ampak po globini srca. Šteje vsak majhen korak, narejen iz ljubezni. Bog nas presoja po tem, ali njegovo ljubezen sprejemamo in jo pustimo, da se po nas podarja.

Ko se danes zahvaljujemo za vsa dela in darove, za vse vaše talente, ki so bili darovani temu svetišču, se zahvalimo tudi za največji dar, na katerega naj nas pogled na to cerkev in njeno lepoto vedno spominja: za dar vere in dar krsta. Ko bo blagoslovljena voda padla na te stene, naj nas spomni na vodo našega krsta in na Očetovo besedo: Ti si moj ljubljeni otrok. Naj Božji blagoslov v nas premaga skušnjave in strahove ter nam odpre oči za lepoto sveta, v katerega nas je postavil Bog. AMEN

 

ZAHVALA (v imenu župnijskega občestva) OB BLAGOSLOVU OBNOVITVENIH DEL

Zbrali smo se ob blagoslovu obnovitvenih del naše Marijine cerkve na Sladki Gori. Ta naš baročni biser je bil zgrajen z darovi številnih vernikov od blizu in daleč. Svetišče so gradili v globoki hvaležnosti za vse blagoslove in čudeže. Veliko ljudi tedanjega časa je bilo nepismenih. Ko pa so se zazrli v veličastne freske, so začutili sprejetost v Božji objem.

Naši predniki so zgradili to cerkev. Mi Sladkogorčani in pa mnogi romarji, ki jih pot zanese na Sladko Goro, pa smo zbrali sredstva, da se ta biser lahko obnavlja in ohranja. Precej denarja se je zbralo tudi z darovi ob pogrebih.

Največji biser pa smo mi verniki, naša življenja, naše radosti, vse stiske, blagoslovi in molitve. Vse to je bogastvo našega farnega občestva. Brez vernikov še tako čudovita cerkev izgubi bistvo.

Za obnovo gre v prvi vrsti velika zahvala gospodu Damjanu Ratajcu. On je dal pobudo, vložil veliko časa in energije, da lahko danes občudujemo obnovljeno cerkev.

Zahvala tudi gospodu Viliju Lovše, da nas je nenehno spodbujal k darežljivosti.

Hvala vam, spoštovani gospod škof Maksimilijan, da ste prišli blagoslovit naše svetišče. Vedno dobrodošli med nami na Sladki Gori!

Simona Brglez

Delite prispevek s prijatelji!