V nedeljo, 14.8.20122 ob 10. uri, je škof Maksimilijan med sveto mašo v cerkvi Marije vnebovzete v Šmarju pri Jelšah blagoslovil obnovljeno cerkev in posvetil nov daritveni oltar.

V pridigi je pozdravil pristotne kot zbrane na svatbi, o kateri je govorila Božja beseda v evangeliju. Slavje posvetitve novega daritvenega oltarja in ambona ter blagoslova obnovitvenih del je za vse zbrane več kot samo slavje, kjer bi se veselili, se zahvaljevali drug drugemu in praznovali, ampak želi biti svatba. Svatba je veselo praznovanje dveh, ki sta sklenila drug z drugim življenjsko zavezo in obljubo zvestobe. V tej zavezi ljubezni in zvestobe, se bo rojevalo novo življenje.

“Nekaj takega se dogaja tudi danes s to sveto mašo in z blagoslovom. Zbiramo se, da bi se v nas rojevalo novo življenje. Na nek način sklepate obnovljeno zavezo z Bogom, s tistim velikim Ženinom našega življenja, ki je pred davnimi veki sprejel vabilo vaših prednikov in se naselil med vami – v tem svetišču, na tem svetem kraju. Ta sveti kraj njegove navzočnosti so generacije vaših prednikov vzdrževale in vam ga izročale iz roda v rod kot dragocen zaklad. Svetišče je namreč krušljivo in minljivo, tako kot človek in njegovi odnosi, tako kot človeške zaveze, ki potrebujejo vedno znova nego in vzdrževanje. Sedaj je prišla vrsta na vas – ta čast, ta naloga in poslanstvo, da pustite svoj pečat na tem svetišču. In pustili ste ga. Čudovitega – sijočega iz vse te obnovljene lepote, ki nas z vsakega koščka te cerkve nagovarja.

A vemo, da ne gre samo za to lepoto, ki se vidi, ampak tudi za vso tisto, ki je rasla med vami in v vas v teh letih prenove in skupnega dela. Ta lepota, ki raste iz hrepenenja drug po drugem in ki ji pravimo ljubezen.

To lepoto danes po blagoslovu vzidavamo v svetišče nebeškega Jeruzalema, ki ga zob časa več ne more načeti in uničiti. Prav o gradnji tega trajnega svetišča v našem življenju govori evangelij o čudežu v Kani Galilejski, ki smo ga pravkar slišali. Želi nam odpreti oči, da bi videli globlje v skrivnost tega, kar se v tem svetišču dogaja in se bo dogajalo vsak dan pri sv. maši.

Pri vsaki sveti maši se namreč sklepa zaveza med Bogom in človekom. Kar pomeni, da raste zaupno občestvo med teboj in Bogom. Prepoznavali bomo sebe v Bogu in Boga v nas. To je smisel vsake cerkve in vse te lepote bogoslužnega prostora.

To vaše svetišče je že od davnine posvečeno Devici Marij, njenemu poveličanju v Božji slavi, katerega praznik slavimo. Zato vam gotovo ni težko prepoznati Marijinega pomena v svojem življenju in v življenju vernega občestva. Pomembno vlogo je imela tudi na svatbi Kani. Ona je bila tista, ki je opazila, da je zmanjkalo vina in tudi vode, da je zmanjkalo torej veselja in življenja na tej svatbi. Kakor se zdi čudno, ampak človeku samemu ni tako lahko opaziti in prepoznati niti tega, kaj mu v resnici manjka, kaj v resnici potrebuje, da bi bil srečen. Tako nam tudi ta dogodek odpira oči za veliko vlogo Gospodove matere v našem življenju. Ne samo, da je naša priprošnjica, še bolj je tudi naša mati, ki vidi že vnaprej naše potrebe, naše šibkosti in naše želje… In nas spodbuja: »Vse, kar vam poreče, storite!« In učenci so storili: Prinesli so to, kar so imeli – navadno vodo, in jo na Gospodovo besedo natočili pred goste in voda je postalo žlahtno vino.

To je srčika skrivnosti, ki se dogaja pri vsaki sveti maši – tudi v tej cerkvi: Prinašamo svoje prošnje, svoje težave, svoje delo in sami sebe – to odlagamo pred Gospoda na oltar in po duhovnikovemu klicanju Svetega Duha, se naše delo spreminja v daritev, naš kruh v Božji kruh, naše življenje v Božje – večno življenje.

Čez nekaj trenutkov bomo posvetili oltar in blagoslovili ambon, ki sta po obnovi še bolj jasno postavljena v središče tega svetišča, kot njegovo srce in ognjišče. Umetnica je to srce tako globoko zaznamovala, da lahko vsakemu spregovori.

Oltar predstavlja skrivnost Kristusove velikonočne daritve, ki je upodobljena na vseh štirih straneh: ljudje prinašamo na oltar pred Boga tisto malo, kar imamo – svoj kruh in svojo stisko -, Kristus, Velikonočno Jagnje pa te darove po duhovnikovih rokah sprejme v svojo velikonočno žrtev in jih daruje Očetu, ki nam vrača posvečene darove – kruh življenja.

Pripoved o gorečem grmu, ki smo jo slišali v prvem berilu, nam pomaga globlje videti, kaj se v resnici dogaja na oltarju in ambonu. Oltar in ambon sta tisti grm, ki gori, a ne zgori. Božji ogenj je tu stalno navzoč, tako v besedi kot v kruhu, ki stalno spreminjata človeško v Božje in ta ogenj ne bo nikoli ugasnil. Tudi če besede in kruha ne razumemo ali ne prepoznamo.

Bog je Mojzesu ukazal, naj si sezuje čevlje – naj se torej tej skrivnosti ne bliža samo z razumom, češ moram si ogledati to prikazen;

Tej skrivnosti se lahko bližamo samo s srcem, z življenjem, s tem, kar v resnici smo – bosi in golih rok, da otipamo in začutimo.

Ob gorečem grmu je Mojzes slišal govoriti Boga: »Dobro sem videl stisko svojega ljudstva, zato sem stopil dol«. Bog je v Kristusu dokončno stopil dol, v človeško stisko. Na oltarju se nam daje v kruhu, da ga lahko ponesemo v sleherno stisko. Mojzes se brani, da bi sprejel to poslanstvo; čuti se nevrednega in nemočnega; in Bog ga prepričuje, naj zaupa. Zagotovi mu svojo pomoč: ne pošilja ga samega, ampak mu pridruži brata Arona, duhovnika, da bo v njegovem imenu govoril; in da mu palico, na katero se bo lahko opiral in s katero bo delal čudeže. Ta Božja pomoč je simbolno vtisnjena tudi v ta naš oltar in ambon. Tako je na ambonu vtisnjena ozelenela palica – simbol te Mojzesove palice, s katero je Mojzes izpričeval Božjo moč pred faranom in pred svojim ljudstvom. Z njo je končno udaril po morju, da se je razdelilo in je bilo ljudstvo rešeno. Izraelci so jo kasneje shranili v skrinjo zaveze, polega mane in z zvitkom postave, da jih je spominjala na velika Božja dela. Hkrati pa lahko v tej ozeleneli palici na ambonu prepoznamo tudi kal pšeničnega zrna. To pa je podoba, s katero Jezus opiše moč Božje besede, ki, potem, ko je vsejana v zemljo in ko jo sprejmemo, obrodi stoteren sad. Glavno sporočilo celotne Božje besede, ki se bo oznanjala s tega ambona, pa lahko povzamemo v besedah, ki jih je zaslišal Mojzes iz gorečega grma: Jaz sem, ki sem, Jaz sem s teboj! Ne boj se!

Na vseh štirih straneh oltarja so upodobljene tri obokane okenske niše, ki so osnovni simbol občestva, Trojice.

Ob oltarju se namreč srečuje dvojno občestvo – z ene strani skupnosti vernikov, ki se zbira okoli oltarja kot ena družina okoli mize, z druge strani pa občestvo Sv. Trojice – Boga Očeta in Sina in Svetega duha, ki sprejema našo človeško daritev in jo preustvarja v hrano za večnost.

Kakor je torej Mojzes prejel v dar svojega brata, da sta skupaj stopila pred faraona in pred ljudstvo, tako Bog Oče tudi nam daje Svetega Duha, da bomo lahko prepoznali skrivnosti, ki se bodo obhajale na tem oltarju in jih v ljubezni sprejemali v svoje življenje. Odprimo se sedaj tej skrivnosti v obredu posvetitve.”

📷Foto: Damjan Regoršek

Delite prispevek s prijatelji!