Škof Maksimilijan je na povabilo župnika Mihe Hermana med sveto mašo v nedeljo, 15. marca 2026, ob 10h blagoslovil obnovljen oltar v župnijski cerkvi Sv. Lovrenca v Kompolah (župnija Sv. Lovrenc nad Štorami).
Na FB Župnije Teharje so zapisali:
Na 4. postno nedeljo smo imeli v župniji sv. Lovrenca nad Štorami gosta, celjskega ordinarija, msgr. Maksimilijana Matjaža. To je bil njegov prvi obisk v naši župniji. Povabili smo ga za blagoslov obnovljenega oltarja nadangelov sv. Mihaela, Gabrijela in Rafaela. Oltar je lepo delo neznanega rezbarja iz leta 1739. Bil pa je zelo potreben obnove, še zlasti so bili v slabem stanju okraski. Vse je mojstrsko obnovil g. Gregor Podkrižnik, akad. kipar, mag. restavrator in konzervator. Prav tako je obnovil tudi prižnico, ki je sicer več ne uporabljamo, a nas vedno spominja na oznanjevanje Božje besede, ki jo poslušamo v cerkvi in naj bo temelj tudi našega življenja.
Farani so se zelo potrudili, sodelovali in po maši pripravili številne dobrote. Z g. škofom, duhovniki in člani ŽPS pa smo se zadržali še pri kosilu in lepem vzdušju ob mizi. Lepo se zahvaljujem g. škofu Maksimilijanu za obisk in blagoslov, g. Stanku Gajšku za redno sodelovanje v župniji in g. dr. Miranu Sajovicu , ki ob vsem svojem delu na Rakovniku rad pride v domačo župnijo na Teharje in k sv. Lovrencu.
Ob Božji besedi 4. postne nedelje je škof v pridigi nagovoril zbrane:
»Postni čas ima po svojem bistvu preprost, a izjemno globok namen: poglobiti našo vero. Prehodili smo že polovico postnega časa: na prvo postno nedeljo smo prosili, da bi prepoznali svoje skušnjave in se jim znali upreti. Na drugo smo na gori spremenjenja zaslutili cilj človeškega življenja – da je človek poklican v Božjo slavo. Preteklo nedeljo smo ob Samarijanki prosili Gospoda, naj poteši našo žejo in naj v nas ohranja izvir žive vode, dar Svetega Duha.
»Živite kot otroci luči.«
Na četrto postno nedeljo – nedeljo veselja, pa prosimo za čist pogled – da bi lahko v novi luči, kot je zasijal na novo obnovljen oltar, pogledali na vse, kar se dogaja; nase, na svoje družine in našo družbo ter v vsem tem uzrli globlji smisel. V prvem berilu smo slišali: »Človek gleda, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce.«
Tudi apostol Pavel nas v pismu Efežanom spodbuja: »Nekoč ste bili tema, zdaj pa ste luč v Gospodu. Živite kot otroci luči.«
Biti luč ne pomeni biti popoln ali brez napak. Pomeni, da dovolimo, da Kristusova svetloba posveti tudi v tiste kotičke našega življenja, ki bi jih najraje skrili.
Bog ne išče krivca, ampak priložnost za Božja dela
V evangeliju srečamo človeka, ki je bil slep od rojstva. Medtem ko učenci takoj iščejo krivca z vprašanjem »Kdo je grešil?«, Jezus uči nekaj povsem drugega. Jezus ne išče krivca, temveč priložnost za Božja dela. Tam, kjer ljudje vidimo le krivdo ali pomanjkljivost, Bog vidi možnost, da njegova milost ustvari nekaj povsem novega. Ozdravljenje se zgodi v tistem koraku, ko človek kljub temi, zaupa Jezusovi besedi
Simbol blata, ki ga Jezus položi slepemu na oči, nas opominja na »blato«, ki ga pogosto nosimo sami: naše notranje ranjenosti in bolečine, ukoreninjene predsodke, napačne in prehitre sodbe o drugih ljudeh.
Sveta maša kot kopel ozdravljenja
Ozdravljenje slepega se zgodi, ko ta kljub svoji temi zaupa Jezusovi besedi in se gre umit v kopel Siloa. Za nas so zakramenti, še posebej sveta maša, takšna kopel Siloa.
Ko prihajamo v cerkev, s seboj prinašamo svoje skrbi, rane in notranje teme. Božja beseda, ki jo poslušamo, je kakor voda, ki izpira blato z našega srca. Ko duhovnik pri maši povzdigne hostijo in reče: »Glejte, Jagnje Božje«, smo povabljeni, da pogledamo drugače; ne le z očmi, ampak s srcem. Obhajilo pa je trenutek, ko se v nas naseli Kristusova luč.
Zato od oltarja odhajamo s prošnjo, da bi naš pogled počasi postajal podoben Jezusovemu: pogled, ki ne išče krivcev, ampak poti ozdravljenja.
Vera ne razloži vedno vseh trpljenj in odstrani vsa vprašanja, nam pa daje moč, da z njimi živimo – v Kristusovi luči. Vzemimo si čas za tak pogled.«
Fotografije: Župnija Teharje
