24.12. 2019
Spoštovani vsi ljudje dobre volje!
Prisrčen pozdrav vsem, ki so vam pretekli dnevi minili v raznovrstnih pripravah na praznovanje, ki se v teh trenutkih pričenja, pa naj obhajamo skrivnost pričakovanja Gospodovega rojstva ali družinski praznik medsebojnega spoštovanja, željo po miru, medsebojni povezanosti, preganjanju teme, katere je v teh dneh res veliko.
Z mnogimi pripomočki zmoremo osvetliti in pregnati temo, če jo doživljamo kot tesnobo. Na milijone lučk razsvetljuje naša mesta in nam pričara praznično vzdušje. Nešteto je sredstev in sodobnih oblik povezav, s katerimi lahko ustvarjamo odnose, izmenjujemo informacije, si sporočamo lepe, plemenite in dobre želje. Razlogov za radost, srečne in vesele trenutke je res veliko in so nam tako rekoč na dosego roke.
Po drugi strani pa je življenje vsakega izmed nas prepleteno z drobnimi ali večjimi skrbmi, tegobami, strahovi, nemočjo. Največkrat se v teh občutkih znajdemo sami, samotni in osamljeni. Ali smo res tako zelo sami? Nam ranjenosti, ki jih prinaša življenje spreminjajo srce v kamen, da zmoremo preživeti?
Zato vam prinašam sporočilo, čisto novo, a staro že več kot dve tisočletji in pol, ker sem prepričan, da je odprtost za Boga, potreba, »žeja« po Bogu, tista sila v človeku, ki daje uvid za drobna znamenja Božje navzočnosti. Čisto vsakdanji dogodki nam spregovorijo, nas učijo, da prepoznavamo, kako naša srca ne postajajo podobna kamnu, kot pravi prerok Ezekiel: “Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce.”(Ezk 36,26). Skozi stoletja pričakovanja Odrešenika se je ta obljuba uresničila s prihodom Jezusa Kristusa na svet.
Kako drobcen delček v krogotoku zgodovine je naš čas in prostor. A samo ta nam je na voljo, da uresničimo svoje sanje, da živimo v polnosti svoje lastne resničnosti. Ko se v mislih sprehodimo skozi našo slovensko obhajanje božičnih praznikov, se mi pred očmi prikažejo preproste upodobitve pastirjev, betlehemske štalice, izrezane iz papirja in postavljene v bogkov kot nad mizo v hišah domov naših prednikov. Po steni razvrščene nabožne uokvirjene slike, so v teh dneh dobile smrekovo zelenje. Ljudje so skupaj za mizo praznovali, v sicer preprosti, a praznični hrani, obdani s skrbmi, kakor danes mi, a z veliko mero občutka za potrebe bližnjega. To dediščino čutim še danes, saj se prebudi med nami z vedno novo močjo, ko zvemo za stisko ljudi okrog nas. Izkustvo, da nam je drug za drugega mar, da se znamo poveseliti v veselju z bližnjimi in gojiti sočutje ter pomagati po svojih močeh v trenutkih stisk bližnjega, želim deliti z vami, kot najlepšo popotnico skozi vsak dan novega leta, ki ga skoraj začenjamo.
Naše življenje je popotovanje, v katerem imamo nalogo, da izpolnimo vsak svoje poslanstvo. V veselju, da Gospod prihaja in nam kaže pota do bližnjega, vam v imenu duhovnikov celjske škofije, ki delujemo med vami in v svojem imenu, voščim blagoslovljene, vesele božične praznike in miru polno leto 2020. Veselim se, da bomo enkrat spet vsi skupaj zbrani pod »bogkovim kotom« v njegovem kraljestvu. Do takrat pa naj vas na vseh poteh spremlja ljubeče Božje oko in priprošnja nebeške matere Marije.
Rok Metličar, upravitelj škofije