Sobratje duhovniki in redovniki, sestre redovnice in vsi verniki celjske škofije.
Veselimo se v Gospodu, saj božični prazniki, ki jih obhajamo, znova oznanjajo in uresničujejo osrednje sporočilo naše vere, da nismo sami, ampak je Gospod z nami.
Znova se uresničuje svetopisemska napoved o luči, ki prihaja na svet, da razsvetljuje vsakega človeka (prim. Jn 1, 9). Ta luč je Jezus Kristus, novorojeni Odrešenik, ki je bil v polnosti časov rojen v Betlehemu. Ta luč je Jezus Kristus, ki je zbiral učence in med njimi izbral 12 apostolov, ki jih je poslal po vsem svetu in jim naročil, naj oznanjajo njegov evangelij vsemu stvarstvu (prim. Mt 28,16-20). To Jezusovo naročilo se uresničuje že domala 2000 let in se bo v moči Jezusovega zagotovila uresničevalo do Jezusovega drugega prihoda ob koncu časov.
Še bolj pomembno pa je to, da smo mi, ki verujemo v Kristusa, pri krstu vstopili v to dogajanje, ko smo postali kristjani, učenci Jezusa Kristusa in po njem ljubljeni otroci nebeškega Očeta. To pomeni, da smo tudi mi nosilci radostnega sporočila, ki ga prinaša Jezus Kristus; tudi mi smo nosilci vrednot Jezusovega evangelija. Tudi nam velja Jezusovo naročilo: »Vi ste luč sveta… Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5,14-16). Kakor je Jezus hodil okrog in dobrote delil (prim. Mt 9,35) in nam je v priliki o usmiljenem Samarijanu pokazal (Lk 10,25-37), kako moramo skrbeti za vsakega človeka, tako naj bi tudi mi delali dobro vsem ljudem, še posebej tistim, ki so v stiski in so potrebni naše bližine in pomoči. To velja za vse verujoče in še prav posebej za nas duhovnike, redovnike in redovnice, ki smo se posebej posvetili delu za Božje kraljestvo.
Prav zato smo v letu, ki je za nami, obhajali sveto leto usmiljenja, da bi bili tudi mi usmiljeni, kakor je usmiljen naš nebeški Oče, ki daje sonce dobrim in hudobnim in pošilja dež pravičnim in krivičnim (prim.Mt 5,45).
Kristjani, učenci Jezusa Kristusa, smo poklicani, da smo z vsemi ljudmi, ki v srcu dobro mislijo, vedno pripravljeni pomagati in reševati probleme v naši družbi in v današnjem svetu, v katerem je veliko teme, krivic in trpljenja vseh vrst. Pomislimo samo na tisoče in milijone beguncev vseh vrst, ki so morali zapustiti vse, da bi rešili golo življenje in zdaj tavajo po svetu in iščejo streho nad glavo ter pomoči in rešitve za svoje preživetje.
Pa tudi pri nas je veliko ljudi, ki živijo, kot pravimo, na pragu revščine in trkajo na vrata našega srca. Zato smo v svetem letu na novo odkrivali telesna in duhovno dela usmiljenja, ki so in morajo biti tudi danes razpoznavno znamenje Jezusovih učencev. Ko je okrog nas vse več ljudi, po katerih nam Jezus govori: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, popotnik, begunec sem bil in ste me sprejeli, bolan sem bil in ste me obiskali, žalosten sem bil in ste me potolažili… (prim. Mt 25,34-46).
Zelo smo hvaležni sodelavkam in sodelavcem župnijskih in škofijske Karitas in vsem dobrim ljudem in dobrodelnim ustanovam, ki imajo odprte oči in čuteče srce, da znajo biti blizu vsem trpečim, ostarelim in pomoči potrebnim in jim vedno, posebno v tem božičnem času, prinašajo božični mir, pomoč, božično radost in tolažbo.
Veseli smo, da se v tem predprazničnem vrvežu, ob mnoštvu luči, po naših cerkvah, domovih, družinah in tudi na ulicah in javnih mestih pojavlja adventni venec s štirimi lučkami, ki ga na sveti večer in božični praznik zamenjajo jaslice in božično drevo. Močno znamenje je tudi betlehemska luč, ki so jo skavti in mladi na 3. adventno nedeljo prinesli v Slovenijo in bo po naših cerkvah, domovih in družinah oznanjala radostno božično sporočilo o miru, dobroti in ljubezni, po kateri hrepeni človeško srce in jo današnji svet in ljudje našega časa tako zelo potrebujemo.
V preteklem letu smo tudi obhajali 10. obletnico ustanovitve naše škofije. Za to priložnost smo izdali knjigo »Zgodovina krščanstva na ozemlju celjske škofije«, ki naj nas navdaja z globoko hvaležnostjo za našo domala 2000 letno prisotnost v teh krajih, pa tudi z odgovornostjo, da smo nosilci tega dragocenega duhovnega izročila. Zgodovino naše škofije toplo priporočam. Je tudi imenitno darilo za naše sodelavce ob različnih jubilejih in slovesnih priložnostih.
V preteklem letu smo doživeli tudi izredno pomembne ekumenske dogodke: srečanje med papežem Frančiškom in moskovskim patriarhom Kirilom v Havani, vsepravoslavni koncil na Kreti, 30. obletnico ekumenskih srečanj v Asissiju, ekumensko srečanje pri ruski kapelici na Vršiču, srečanje med papežem Frančiškom in predstavniki Svetovne luteranske zveze v mestu Lund na Švedskem, ki se je na slovenski ravni ponovilo v Murski Soboti. V zbirki Cerkveni dokumenti je izšla zanimiva knjižica »Od konflikta k skupnosti«, ki je zelo dobrodošla informacija ob 500-letnici reformacije, ki jo obhajamo v letu 2017.
Naše pastoralno delovanje bo v novem letu bogatila tudi 100. obletnica prikazovanja Božje Matere Marije v Fatimi, Slomškova nedelja in veliko drugih dogodkov na župnijski, medžupnijski in škofijski ravni.
Vse to je pomembno; najvažnejši pa je dogodek, zapisan v knjigi razodetja, ko Jezus pravi: »Glej, stojim pri vratih in trkam. Če kdo sliši moj glas in vrata odpre, bom vstopil k njemu in bom večerjal z njim in on z menoj« (Raz 3,20).
Bratje in sestre v Kristusu! Gospod v teh prazničnih dneh trka na vrata našega srca. Odprimo mu, da nas bo lahko obdaril z božičnim mirom, tolažbo, veseljem in upanjem.
To je moja želja, to je moje božično voščilo.
+dr. Stanislav Lipovšek, celjski škof