Škof Maksimilijan odgovarja na vprašanje bralca v Tedniku Družina:

»Gledamo pa njega, ki je bil postavljen malo nižje od angelov, Jezusa, kako je zaradi smrtnega trpljenja s slavo in častjo ovenčan, da je z Božjo milostjo za vse okusil smrt« (Heb 2,9). Kako je lahko Jezus, ki je neločljivi del Sv. Trojice, malo nižji od angelov? Janez

Gospod Janez, hvala za vprašanje, ki kaže na to, da Sveto pismo pozorno berete in pustite, da vas tudi vznemiri. Pismo Hebrejcem, iz katerega je vzeta ta izjava (2,9), je polno starozaveznih svetopisemskih navedkov, s katerimi želi pisec pokazati, da so se v Jezusu izpolnile vse Božje obljube. Jezik je poln podob in simbolov, ki so razumljivi iz širšega judovskega teološkega konteksta. Vsekakor ta podoba ne nasprotuje nauku o Sv. Trojici.

Pisatelj želi izpostaviti nepredstavljivo Božjo odločitev, da človeka odreši po ponižanju, to je po sestopu svojega Sina v človeško naravo in v njegovo smrt. Pisec se navezuje na Psalm 8, kjer psalmist poveličuje Božjo dobroto, ki je človeka kljub njegovi nevrednosti »postavil malo nižjega od angelov«, ga »s slavo in častjo ovenčal« ter mu podredil vse stvarstvo (v. 6-8). V prelomnem trenutku zgodovine, ko je »nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, rojenega pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje« (Gal 4,4-5).

Jezus je sprejel človekovo usodo – njegovo trpljenje in smrt – in tako stopil na njegovo mesto, torej na mesto »malo nižje od angelov« (Heb 2,9), da bi »za vse okusil smrt« in s tem vsem prislužil odrešenje.

Apostol Pavel tudi na drugih mestih uporablja podobno logiko bibličnega dokazovanja Jezusovega odrešenjskega trpljenja, smrti in vstajenja. V nadaljevanju tako pokaže, kaj je njegova duhovniška daritev: »Nimamo namreč velikega duhovnika, ki ne bi mogel imeti sočutja z našimi slabostmi, temveč podobno preizkušenega v vsem, vendar brez greha« (Heb 4,15).

V Pismu Filipljanom Pavel opisuje Jezusovo učlovečenje kot njegovo »izpraznjenje« (gr. kenosis), ko je kot Božji Sin prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem (2,7). V tem je bil nižji od angelov, saj je prevzel človeško telo z vsemi omejitvami. Njegovo poveličanje se zgodi na paradoksalen način – v ponižanju na križu, kjer se razodene njegova slava, njegovo dostojanstvo, ki ga ima od Očeta kot ljubljeni Sin.

Po vstajenju Jezus ni več Sin človekov v človeški šibkosti malo nižje od angelov, ampak je »postal toliko višji od angelov, kolikor odličnejše ime od njihovega je dobil« (Heb 1,4). On je tisti, pred katerim se »priklonijo vsi Božji angeli« (Heb 1,6).

Po vstajenju in vnebohodu sedi na »Božji desnici in so mu podrejeni angeli in oblasti in moči« (1 Pt 3,22). V veri pričakujemo njegov drugi prihod, ko bo prišel kot »Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim in bo sédel na prestol svojega veličastva« (Mt 25,31).

V božičnem času zremo tega Sina človekovega v podobi deteta v jaslicah. Odprimo se Njemu, ki je prevzel našo človeško naravo, da bi jo naredil odprto za Božjo – za novo življenje.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, številka izdaje 51-52, letnik 2024