Letošnje praznovanje dneva posvečenja in obeleženje jubilejev so duhovniki in diakoni celjske škofije v sredo, 4. junija 2025, začeli s praznovanjem v svetoletni cerkvi v Petrovčah, kjer so skupaj obhajali sveto mašo in se Bogu zahvalili za dar duhovništva, še posebej za letošnje duhovnike jubilante, ki so:

– dr. Vinko Kraljič (župnik v Črešnjicah in na Svetini) – diamantni mašnik, 65 let mašništva (posvečen leta 1960);
– msgr. Milan Gosak (župnik v Braslovčah), Andrej Mazej (duhovni pomočnik v Združeni župniji Šoštanj, Bele Vode in Zavodnje) in p. Jože Lampret OFMConv (župnik sodelavec v župniji Olimje) – zlatomašniki, 50 let mašništva (posvečeni leta 1975);

Spomnili so se tudi jubilantov, ki se niso mogli udeležiti svete maše:
– p. Ernest Benko OFMConv (župnik sodelavec v župniji Olimje), p. Zdravko Jakop OFM (doma iz župnije Vitanje) in Vili Hribernik (doma iz župnije Šmarje), zlatomašniki;
– mag. Ivan Herceg DJ (sodelavec Radia Vatican, Rim) – doma iz župnije Artiče (srebrnomašnik, 25 let mašništva)

Škof Maksimilijan jim je v pridigi spregovoril:

»Danes smo se tu, pod Marijinim varstvom, zbrali duhovniki kot preprosti romarji. Želimo biti romarji upanja in se Bogu zahvaliti za dar duhovništva ter za dar poslanstva, ki nam ga Gospod daje in ga nosimo skupaj. Ta dar nam je v veselje in hvaležnost, včasih tudi v breme, pa vendar vedno v zavesti, da smo poklicani in da On hodi z nami.

Današnji duhovniški dan je še posebej zaobjet v dvojni molitvi, ki smo jo slišali v današnji Božji besedi. Gre za poslovilno molitev apostola Pavla, ki se poslavlja od svoje skupnosti in se pripravlja na odhod v večnost, kakor tudi za Jezusovo molitev, v kateri je svojim učencem, svojim dragim – nam duhovnikom – zaupal svoje srce. Prav je, da se tej molitvi prepustimo in pustimo, da v nas prebudi hvaležnost.

Pomembno je, da si vedno znamo priklicati v spomin, še posebej v trenutkih preizkušenj in samote, da Gospod moli za nas. Gospod je molil za nas že na začetku in vsak dan znova nas njegova molitev prebudi in postavi ob njega, da smo z njim. Tako ne more biti dneva, ko bi sami zakorakali v izzive življenja.

Tako Jezus kot Pavel zato v tako slovesnem trenutku izbirata le bistvene besede, ker se zavedata, da je čas kratek. Tudi naš čas je kratek. Čeprav štejemo leta že v desetletjih in se zahvaljujemo za zlate in biseromašne jubileje, vsi vemo, kako je čas kratek. Zato si želimo živeti in delati tisto, kar je pomembno in kar izpolnjuje naš čas.

Jezus pravi: »Ne prosim, da jih vzameš iz sveta, ampak da jih obvaruješ hudega.« Pravzaprav piše, da jih obvaruješ hudiča. Ne prosi, da nas vzame iz sveta. Ne zagotavlja nam, da bomo rešeni bremen in pritiskov tega sveta. Prosi pa, da nas varuje razdvojenosti. Hudi duh je vedno na preži, da bi nas zaganjal drugega proti drugemu, proti sebi, proti ljudem in v nas prebujal žalost, nehvaležnost, razočaranje, frustracijo – vse to, s čimer se lahko hrani razdor med nami.

Živimo v mesu, v naši človeški realnosti, a ne živimo iz mesa. Živimo iz duha. Kolikokrat ostajamo samo pri mesu, tolikokrat izkušamo tudi praznino, žalost in nepopolnost. Hudič nam vedno ponuja razloge za razdvajanje, a Sveti Duh nam vedno znova prebuja ljubezen in toplino srca, ki nas povezuje, prebuja in usmerja v poslanstvo.

Papež Leon, za katerega smo hvaležni, nas v teh prvih tednih svojega pontifikata vsak dan spodbuja z besedami, ki gradijo ta trenutek naše Cerkve in naše poslanstvo. To soboto je posvetil prve duhovnike. V duhu teh Pavlovih besed slovesa starešinam v Efezu je bodočim novomašnikom rekel:

»Sveti Duh vas je postavil za skrbnike. Ne gospodarje, ampak skrbnike. Poslanstvo je Jezusovo. On je Vstali, torej je živi in je pred nami. Nihče med nami ni poklican, da ga nadomesti.«

Ob tem je spomnil tudi na besede papeža Frančiška, ki je svaril duhovnike pred skušnjavo avtoreferenčnosti. Po njegovih besedah je to tista nevarna drža, ki nas izolira, obrača k samemu sebi in ugaša ogenj misijonarskega duha. »Kristusova ljubezen nas ima v lasti, ne duh sveta. To je ljubezen, to je resnica, ki nas osvobaja, da si ne lastimo nikogar, niti resnice, ne pravil.«

Papež je na koncu novomašnikom položil na srce:

»Samo skupaj, povezani kot skupnost, kot Cerkev, gradimo verodostojnost ranjene Cerkve, ki je poslana k ranjenemu človeštvu v ranjeno stvarstvo. Nismo še popolni, a biti moramo verodostojni.«

Tudi njegov grb oziroma njegovo geslo nas usmerja v ključno – v povezanost in v Kristusa. »V edinem Kristusu smo eno,« zapiše Avguštinove besede.

Zato danes skupaj prosimo na podlagi Jezusove in Pavlove molitve, ki smo jo slišali, za tri velike prošnje:

• Da bi bili vedno bolj z Njim. Če bomo z njim, bomo tudi med seboj. To je vir našega poslanstva in naše duhovniške biti.

• Da bi imeli v sebi Njegovo veselje. Veselje, ki nam ga daje po svoji besedi, po premišljevanju njegove besede, po molitvi, zrenju v njegova dela, druženju z njim v tišini, v veselju, pa tudi v žalosti. Božje veselje, tako pravi papež Leon, ni hrupno, ampak daje resnični mir in nas približuje drug drugemu.

• Da bi bili v resnici. Njegova beseda je resnica. Resnica prihaja v nas. Resnica ni stvarnost, ki bi prihajala iz nas. Resnica nismo mi, resnica je On. Bolj bo On v nas, bolj bomo zmožni te drže, tudi te Marijine drže, ki ni veliko razumela, zavedala pa se je, da rodovitna resnica prihaja v njeno življenje. Tako bo tudi naše življenje bolj rodovitno. Amen.«

Fotografije: Srečko Klepej

Po sveti maši so se odpravili k sv. Neži v Liboje, kjer so se skupaj hvaležnostjo ozrli na vse Božje sledi v preteklem letu v njihovih osebnih življenjih in občestvih.

Za uvod jim je Komisija za formacijo pripravila kviz Koliko poznam Škofijo Celje in skupne pastoralne podatke?, ki so jih spomnili, koliko dobrega dela in truda so opravili v prejšnjem letu. Nato so si v manjših skupinah podelili svoje načrte za poletje in kaj jih veseli ter bogati v duhovništvu.

Srečanje se je končalo s skupno mizo, ki so jo pogrnili sodelavci Škofijske Karitas Celje.

Fotografije: arhiv Škofije Celje