Ob prazniku zavetnika stolne župnije sv. Danijela, je bil v nedeljo, 25.8.2024 v celjski stolnici praznik Danijelove nedelje. Slovesno sveto mašo ob 10:00 je vodil škof Maksimilijan, somaševala sta opat Marjan Jezernik in domači župnik Tadej Linasi. Bogoslužje je glasbeno obogatil župnijski zbor družin pod vodstvom Lidije in Mateja Prepadnika ter ob orgelski spremljavi Metode Kink.
Sveto mašo sta neposredno prenašala Radio Slovenija in Radio Ognjišče.
Škof je med pridigo ob nedeljski Božji besedi spregovoril tudi o liku preroka Danijela:
Danijel in zvestoba
»Danes v Celju obhajamo prav poseben praznik, praznik zavetnika naše stolnice, sv. Danijela. Zato nam bo poleg velikih osebnosti današnje zadnje nedelje v avgustu, Jezusa in preroka Jozueta, spregovoril tudi Danijel in nas opogumil, da bi bili vredni njegovega imena in njegovega zavetništva. Ta veliki prerok Božjega ljudstva je spodbujal svoje ljudstvo v zelo kritičnem času 5. stoletja pr. Kr., ko je bilo ljudstvo pregnano v babilonsko sužnost in je okrog njih raslo mogočno Babilonsko kraljestvo. Zdelo se je, da je njihov Bog Jahve med vsemi mogočnimi tujimi bogovi nekaj šibkega, da so tudi oni le skromna manjšina, vdana v svojo usodo. Danijel pa svoje ljudstvo spodbuja k največjemu, česar je človek sposoben, to je k zvestobi. »Bodite zvesti svojemu klicu in Bog bo zvest svojemu ljudstvu.«
Ime Danijel pomeni Moj Bog je moj sodnik; edini sodnik je moj Bog; edini veliki je moj Bog. To je njegova veroizpoved, na kateri so lahko tudi pregnanci gradili svoje upanje in samozavest, da imajo tudi v tem svetu, ki jih skoraj ne opazi, svoje poslanstvo.
Jozue in poziv k odločitvi
Podobno nam v prvem berilu spregovori voditelj Jozue, ki je prvi Mojzesov naslednik in je po štiridesetletni hoji po puščavi uspel pripeljati ljudstvo v obljubljeno deželo. In tam se je ljudstvo soočilo z mnogimi novimi izzivi, katerim niso bili kos. Predvsem so se ustrašili mogočnih bogov tiste zemlje in spet začeli dvomiti, ali jim bo Bog, ki jih je vodil skozi puščavo, res zmogel zagotoviti varnost in prihodnost v tej tuji deželi. In Jozue, kot smo slišali v današnjem berilu, postavi svoje ljudstvo pred preprosto odločitev. Nič jih ne sili. Še več, pove jim, da je težko služiti našemu Bogu.
»Odločite se danes, ali boste služili Njemu ali bogovom dežele, v katero ste prišli. Vedite pa, da naš Bog ne potrebuje vaših besed, ampak vaše srce. Mi in moja hiša bomo hodili za njim.« In tako so se odločili.
Duh je, ki oživlja, meso nič ne koristi
Podobno tudi Jezus današnjem evangeliju postavlja svoje učence pred odločitev, ko jim še enkrat pove, na kakšen način bo navzoč med njimi zdaj in v prihodnje. Verjetno ne tako, kakor so si ga oni prestavljali in kakor bi si ga tudi mi morda želeli; da bi bil kot nek čudodelnik, ki bo izpolnjeval naše želje, še posebej tiste, ki jih ima človek po naravi: da bi bil sit, zadovoljen, zdrav, da bi dolgo živel.
Zato so učenci morali slišati in mi z njimi danes to Jezusovo besedo:
»Jaz sem živi kruh. Med vami ne bom navzoč z močjo, gromom in s palico, ampak kot kruh, ki se daje, ki ga je potrebno sprejeti, zaužiti, ki mora v vas na nek način umreti, da vam lahko da življenje.« Ali z drugo besedo: »Med vami bom navzoč kot seme, ki je vrženo v zemljo.« Kolikor smo tudi mi pripravljeni izpustiti iz rok tisto, kar se nam zdi, da nas bo v nekem trenutku rešilo in sprejeti njegovo pomoč, toliko bolj bo to seme novega življenja lahko v nas raslo.
»Trda je ta beseda.« so godrnjali njegovi učenci. Jezus jim reče: »Med vami so nekateri, ki ne verujejo.« Kako bi lahko verovali v takšno, za človeka pravzaprav skoraj nemogočo predstavo? Ampak Jezus se ne ustavi tu. Želi jih pripeljati do resnice. Reče jim besedo, ki je tudi za nas pravzaprav morda najbolj trda in najtežje slišana: »Duh je, ki oživlja, meso nič ne koristi.«
Kako težko je nam, ki smo tudi ljudje današnjega časa, slišati to besedo, da bi meso, naše telo nič ne koristilo in da je samo Duh tisti, ki daje vsebino in življenje. Pa vendar se vsi bolj ali manj zavedamo in slej ko prej spoznamo, kako šibko in krhko je to meso, ki smo ga v otroštvu sprejeli kot nekaj velikega in lepega, ki je v mladosti zacvetelo v vsej svoji lepoti in ki se je v starosti spremenilo, včasih tudi v breme in v težo, ki jo nosimo s seboj do smrti. Prepričan sem, da nihče od starejših ne bo izpovedal svoje vere v večnost in trajnost mesa, ki ga je sprejel pri rojstvu.
Zavedamo se, da mora biti v človeku nekaj več, kar raste, kar se rojeva, kar v resnici ostaja in je trajno. To, kar je v resnici trajno in nam daje Bog, pa lahko sprejmemo samo svobodni, samo z vero, samo z ljubeznijo. Z nobeno prisilo ne bomo mogli osvojiti Gospoda in sprejeti to seme življenja.
Ali hočete tudi vi oditi?
Zato pravi Jezus svojim učencem, verjetno ne z brezbrižnim, ampak z zlomljenim srcem: »Ali želite oditi tudi vi?« Morda je prav, da bi si to vprašanje zastavili tudi mi. Ali sem tukaj na pravem mestu, ali bi odšel po svoje? Včasih je celo prav, da človek, ki ni s srcem pri kakšni stvari, gre po svoje. Včasih ljudje potrebujemo preizkušnjo, razočaranje, trde trenutke, da lahko prepoznamo in presejemo, kaj je res vredno in kaj res daje življenje.
Človeka naredijo zahtevne stvari, pravi nek pregovor. Kot je nekdo zapisal: Hvaležen sem očetu, da me imel toliko rad, da je bil do mene zahteven. Samo oče in mati, samo vzgojitelj, ki je zahteven, lahko v človeku oblikuje tisto najplemenitejše, ki se rojeva takrat, ko umira samovolji, egoizmu, ko se odpira drug drugemu.
Zvest je Bog, ki nas je poklical v občestvo
Danes kot skupnost, kot župnija prosimo, da nam Gospod utrdi vero v njegovo moč in njegovo navzočnost med nami.
Danes ni lahko biti veren, tako kot to ni bilo lahko v Danijelovem času, niti ne v Jozuetovem in verjetno ne v nobenem času. Ni lahko zaupati in verovati, da lahko Bog tudi iz malih semen da življenje. Kakor smo slišali na začetku tega meseca, ko smo ob nedeljah začeli brati to Jezusovo katehezo o kruhu življenja, lahko Bog tudi iz preprostih petih hlebov in nekaj ribic ustvari nekaj, kar daje življenje in nas nasiti.
Res je, ni lahko verovati, zato ker se ni lahko vedno znova odpovedovati svojemu razumu, svoji volji, ni lahko vedno ljubiti, niti ni lahko sprejemati ljubezni. A lahko se zanesemo tudi drug na drugega, predvsem pa na zvestobo Boga, ki nas je poklical. Kakor smo slišali v današnjem drugem berilu, nismo slučajno tukaj, kjer smo. Deli Njegovega telesa smo. Smo občestvo, živi Kristus, ki živi danes v tem svetu.
To je veliko poslanstvo krščanske skupnosti in tudi vaše stolne župnije, ki je skupaj s papežem Frančiškom pred tremi leti stopila na pot sinodalne prenove. Župnije, ki danes čuti, da želi biti živo občestvo, ki ne bo skrbelo samo zase, ampak bo poskušalo s svojim življenjem, s svojo vero, s svojim optimizmom plemenititi tudi mesto, v katerem živi in ljudi, s katerimi se srečuje, pa čeprav ti ljudje Boga ne poznajo.
Zato se danes zahvalimo našemu zavetniku sv. Danijelu. Preko njega prosimo nebeškega Očeta to, kar so v poletnih mesecih prosili naši mladi na oratoriju, katerega glavna tema je bil letos prav prerok Danijel: »Bog daj mi moči, da ostanem zvest! Daj mi moči, da bom vreden tvoje ljubezni in da bom sposoben ljubiti.«
Fotografije: Emanuel Selim