Duhovniki dekanije  Kozje – Rogatec – Šmarje pri Jelšah so se v sredo, 5. februarja 2025, zbrali na duhovniški rekolekciji v Rogaški Slatini. Ob 9.30 so skupaj s škofom Maksimilijanom darovali sveto mašo, po njej pa nadaljevali svoje srečanje.

Škof se je v pridigi najprej zahvalil vsem zbranim vernikom, ki so na delavnik zjutraj prišli k sveti maši z namenom, da s svojo molitvijo podprejo svoje duhovnike, da jim tudi navzven pokažejo, da so jim dragoceni, da spoštujejo njihovo delo, napor in oznanjevanje ter da jih potrebujejo. Zato tudi molijo h Gospodu zanje, naj jih krepi v veri, upanju in ljubezni ter tudi v človeškem zdravju, da bodo lahko srčno in z Božjo močjo oznanjali evangelij njim in generacijam za njimi.

Nato se je škof obrnil k vsem zbranim duhovnikom in se jim zahvalil za udeležbo, da so pokazali, da potrebujejo občestvo, da lahko tudi drug drugemu pričujejo za evangelij:

Današnja Božja beseda nam govori na prav poseben način, še posebej duhovnikom. Jezus je namreč prišel v svoj domači kraj v pričakovanju, da ga bodo njegovi z veseljem sprejeli, naletel pa je na goro predsodkov, očitkov, zadržanosti, celo sovražnosti. Ljudje so se začeli med seboj pogovarjati, za koga se ta ima, saj ga poznamo, videli smo ga, kako je odraščal,.. In spotikali so se nad njim. Jezus pravi: »Ni brez časti prerok, razen med svojimi domačimi v svojem domačem kraju.« In čudil se je njihovi neveri. Evangelist pove, da zaradi tega Jezus tam ni mogel storiti veliko čudežev.

Ta beseda nagovarja vsakega izmed nas posebej. Tudi duhovniki pogosto doživljamo ta občutek, da govorimo v domačem kraju, pred svojimi ljudmi, ki imajo drugačne predstave in prav zaradi tega morda velikokrat preslišijo, da smo vendarle oznanjevalci Božje besede, da ne oznanjamo sami sebe. Da tudi po naših slabostih govori Nekdo drug – tisti, ki nas je poslal. Nismo se sami postavili na ta svet, nismo si sami izbrali te službe, to službo smo sprejeli kot dar. Nismo si sami izbrali svojih sodelavcev, prijateljev, sobratov duhovnikov, svoje župnije.

Tisti, ki ste na svojih župnijah že vrsto let, imate morda občutek, da vas ljudje niti ne poslušajo več, da že vnaprej vedo, kaj boste povedali in da vaše besede včasih zvenijo v prazno. Vsi se zavedamo, da je s takšnim občutkom nerodovitnosti, gluhote in predsodkov zelo težko živeti. Kdo pa si ne želi uspeha in odziva na svoje besede in potrditve v svojem življenju?

Zato je to sveto leto, ki nas vabi, da bi bili romarji upanja, v katerem bomo utrdili svojo vero, tudi za nas velik izziv, da se vprašamo: Kakšno je naše upanje? Kakšna je naša vera, iz katere raste to upanje? Kaj je temelj naše vere?

Spomnimo se Jezusovih besed, ko so ga Grki želeli videti. Lahko bi jim še enkrat z modrimi besedami razložil, kdo je on, da ga je Oče poslal, da je on uresničitev vseh napovedi. A kot beremo pri evangelistu Janezu, je takrat zagrmelo kot znamenje Boga Očeta, potem pa je Jezus izrekel tisto besedo, ki zelo zaznamuje naše življenje in našo vero: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu.« (Jn 12,24)

Rodovitnost našega oznanjevanja je bolj malo odvisna od naše modrosti, pameti, iznajdljivosti in moči, veliko bolj pa od tega, koliko damo v svojem življenju prostora Bogu, njegovemu Duhu in njegovi moči.

Prihodnjo nedeljo bomo slišali evangelij, ki govori o trenutku, ko je Jezus prepričal Petra, da gre za njim in postane njegov učenec. To se ni zgodilo, ko bi Petru vsi ploskali ob nekem uspehu, ampak po težki noči, ko so ribiči vso noč lovili in kljub temu ostali zjutraj praznih mrež. Na obali jih je pričakal Gospod in jih vprašal za njihov ulov. Ko mu rečejo, da niso ničesar ujeli, jih pošlje še enkrat v čoln. Peter ugovarja, da čez dan ne bodo ničesar ujeli, če že ponoči niso, pa vendarle, na tvojo besedo bomo vrgli mreže.

To je tudi za nas vedno znova spraševanje vesti, na čem gradimo svojo vero in svoje upanje? Vera, upanje, ljubezen je zapisano na transparentih naše vere; to je tisto, kar oznanjamo in živimo. Pa vendar, če smo pozorni, apostol Pavel v Pismu Korinčanom, pravi, da so to darovi Duha, karizme. Vera, upanje in ljubezen so teologalne kreposti, Božji darovi, ne sadovi našega prizadevanja in naše moči.

Naše upanje ni upanje, ki bi mu rekli optimizem, ampak je dar Božje navzočnosti, ki smo ga prejeli pri svetem krstu in ga prejemamo pri zakramentih – še posebej po sveti evharistiji, ko se nam Gospod daje. Njegova navzočnost in moč pa v nas povzroči nekaj, kar je ključno za našo vero, upanje in ljubezen: odpre nam oči in srce, da prepoznamo, kdo smo in kdo je naš Bog.

Vera je Božji glas v nas, ki nam govori, da smo njegovi ljubljeni, njegovi sinovi in hčere. Da nas je Bog poklical takšne, kakršni smo, z vsemi našimi omejitvami, našim težkim karakterjem in z našimi bolečinami, da bi po nas uresničeval novo življenje, ki nam ga pripravlja.

Zato pravi pisatelj Pisma Hebrejcem, ki ga beremo v teh zadnjih tednih: »Vzravnajte onemogle roke in klecava kolena. Prizadevajte si za mir, pa čeprav v tem času doživljate stiske in težave. Kdo je sin, ki ne bi trpel, ko ga oče vzgaja?«

Vendar Bog Oče ni sodnik in gospodar, ki bi želel našo slepo pokorščino, on je Oče, ki želi naše zaupanje. Vera je dar od zgoraj, dar Besede, ki nas vsak dan znova prebuja in nam pravi: »Moj si, ljubljeni sin, zelo sem te vesel.« Če bomo s to vero stopali in opravljali svoja vsakdanja dela, potem bo tudi tisto, kar je v človeških očeh šibko, lomljivo in malovredno, lahko po Božji daritvi postalo seme in sad novega življenja.

Fotografije: arhiv Škofije Celje