Na god sv. Uršule, v soboto, 21. oktobra 2017, je ob 10. uri v celjski stolnici prejel red diakonata Matic Lesjak, bogoslovec 6. letnika, doma iz župnije Sv. Jurij ob Taboru. Veselimo se v Gospodu in molimo za Matica, da bo napredoval v pripravljenosti služiti Bogu in Božjemu ljudstvu.
Objavljamo homilijo celjskega škofa Stanislava Lipovška med slovesnostjo diakonskega posvečenja.
Dragi bogoslovec Matic, naš kandidat za diakonsko službo, spoštovani starši, sorodniki in prijatelji našega Matica, sobratje duhovniki in redovniki, diakoni, sestre redovnice, dragi bogoslovci in predstojniki Bogoslovnega semenišča v Ljubljani, dragi verniki iz domače župnije Sv. Jurija ob Taboru in vsi, ki ste za to priložnost od blizu in daleč priromali v našo stolnico, vsi bodite v Gospodu še enkrat lepo, lepo pozdravljeni in hvala vam, da ste tukaj, pri tako pomembnem dogajanju, ki se uresničuje na tem svetem kraju.
Za vesoljno Cerkev je danes god sv. Uršule mučenke in pričevalke iz 4. stoletja, koprska škofija danes slovesno obhaja 40-letnico ustanovitve, ti dragi Matic pa si skupaj s svojimi domačimi in predstojniki ta dan izbral za dan tvojega diakonskega posvečenja, ko boš rekel svoj življenjski »da« Jezusu Kristusu in božjemu ljudstvu in po diakonskem posvečenju stopil na pot Kristusovega duhovništva.
1. Slavimo tisto skrivnostno dogajanje, ki se uresničuje med Bogom in človekom, ko Bog kliče in človek odgovarja. V Sv. pismu je na mnogotere načine opisano to dogajanje, ki ga zasledimo že globoko v SZ, ko je Bog klical očaka Abrahama, začetnika izvoljenega ljudstva: »Pojdi iz svoje dežele, v deželo, ki ti jo pokažem… (prim. 1 Mz 12,1). Bog je klical Mojzesa, v gorečem grmu… (prim. 2 Mz 3,1-22) ali pa dečka Samuela, ki je služil v templju in mu je duhovnik Heli pomagal, da je prav odgovoril na Božji klic (prim. 1 Sam 3,1-10).
Zanimiva so bila prva srečanja med Jezusom in njegovimi učenci: Janeza in njegovega brata Jakoba je poklical sredi vsakdanjega dela, ko sta z očetom popravljala mreže (prim. Lk 5,1-11). Petra, prvaka apostolov, je k Jezusu pripeljal njegov brat Andrej (prim. Jn 2,35-51), evangelista Mateja, prej Levija je Jezus našel in poklical v sumljivi družbi (prim. Lk 5,27-32); apostola Pavla, prej Savla, je moral vreči s konja, da je zaslišal Božji glas (prim. Apd 9,1-19).
Podobno se je dogajalo pozneje. Frančišek Asiški se je dolgo izmikal božjemu klicu, Ignacija Lojolskega je Gospod vlekel za ranjeno nogo, da je razumel božje vabilo v Jezusovo družbo. Take in podobne zgodbe bi lahko povedali duhovniki, redovniki, redovnice, ki so vsak na svoj, bolj ali manj skrivnosten način, doživeli božji klic, nekoč in danes. Tako je Gospod klical tudi Tebe, dragi Matic: »Pridi in hodi za menoj« (prim. Jn 1,39) in hvala Ti, da nisi okleval, ampak si kljub vsem oviram poslušal božji glas in mu zvesto sledil, vse do današnjega Tvojega življenjskega »Tukaj sem«, ki si ga izrekel pred vso Cerkvijo, tukaj v stolnici, pod varstvom tvojega osebnega zavetnika sv. apostola Matija, tvojega domačega župnijskega zavetnika sv. Jurija, zavetnika naše škofije bl. škofa Antona Martina Slomška in sozavetnikov naše škofije sv. Eme in sv. škofa in mučenca Maksimilijana Celjskega..
2. Ti dobro veš, da te Gospod kliče v duhovniški stan, da Gospod želi, da boš njegov najožji sodelavec pri najsvetejši stvari, pri oznanjevanju evangelija vsemu stvarstvu, za posvečenje sveta, pri uresničevanju božjega načrta, ki svet in človeštvo nezadržno vodi v smeri novega neba in nove zemlje. Ta božji načrt se, vemo, uresničuje že domala 2000 let, vse od tistega časa, ko je Jezus še poslednjič zbral svoje učence in jim naročil: »Pojdite in učite vse narode… ne bojte se. Jaz sem z vami vse dni, do konca sveta… (prim. Mt 28,16-20). V moči krsta in birme smo vsi kristjani poklicani in izvoljeni, da smo sodelavci pri tem odrešenjskem dogajanju. V moči krsta in birme so npr. verni starši prvi vzgojitelji vere svojim otrokom, ko jih pripeljejo h krstu in k drugim zakramentom, ki jih uvajajo v krščansko življenje. Jezus pa je postavil še eno znamenje, ki nam omogoča, da še globlje vstopimo v skrivnost odrešenja, ki še globlje uresničuje Kristusovo duhovniško, učiteljsko in pastirsko službo. In to znamenje je zakrament mašniškega posvečenja, ki se uresničuje v treh stopnjah: diakonat, prezbiterat in episkopat, t.j. v diakonski, duhovniški in škofovski službi.
In ti, dragi Matic, danes vstopaš v diakonat, v to prvo stopnjo, ki pa tudi ima dve smeri. Pri nas je diakonat običajno stopnja na poti v duhovništvo. Tudi ti si izbral to pot in če Bog da in boš tudi Ti dobro sodeloval, bomo prihodnje leto, na praznik apostolov Petra in Pavla, obhajali mašniško posvečenje in vas že danes vabim na novomašno slavje. Je pa tudi vse od začetkov v Cerkvi prisoten tudi red diakonata, kot samostojna stalna služba in ga lahko prejmejo tudi za to primerno pripravljeni poročeni ali samski možje. V Cerkvi v Sloveniji uspešno deluje že veliko stalnih diakonov, ki so poročeni možje in očetje, pa poleg svoje civilne službe opravljajo še diakonsko službo, in tudi med nami z veseljem pozdravljamo 7 kandidatov, ki se v naši škofiji pripravljajo na službo stalnega diakona.
In v čem je bistvo diakonske službe ? V prvem berilu smo brali, da so že apostoli izbrali sedem mož, med njimi tudi diakona Štefana, prvega mučenca, ki so jih postavili v diakonsko službo (prim. Apd 6,1-7). Takrat so tudi določili nekatere pogoje, ki so potrebni za to službo. Rečeno je bilo: diakon naj bo na dobrem glasu, poln Sv. Duha in modrosti. Bistvo diakonske službe razodeva že sama beseda »diakon«, ki je grškega izvora in pomeni služabnik, strežnik, to se pravi človek, ki zna živeti in se darovati za Kristusa in njegovo Cerkev, človek, ki zna biti za druge, ki je z darovi Sv. Duha primerno usposobljen, da pomaga škofu in zboru duhovnikov pri strežbi bolnikom, ubogim in trpečim, pa tudi pri oznanjevanju božje besede in pri bogoslužnih opravilih. Tako diakon v moči diakonskega posvečenja lahko krščuje, deli sv. obhajilo pri maši in prinaša sv. obhajilo bolnikom in umirajočim, vodi bogoslužja božje besede, oznanja božjo besedo pri pridigi in katehezi, lahko tudi poroča, vodi pogrebe, blagoslavlja osebe in stvari in seveda in najprej veliko moli za božje ljudstvo in daje zgled lepega krščanskega življenja.
O vsem tem bomo še veliko slišali med obredom diakonskega posvečenja; zdaj bi mogoče še naglasili dve temeljni vrednoti in razsežnosti, ki sta povezani s prejemom diakonskega posvečenja: to je gojiti in ohranjati duha molitve in zvesto opravljati molitveno bogoslužje ter za tiste, ki bodo postali duhovniki, sprejem celibata, neporočenosti in popolne čistosti v znamenje nedeljene ljubezni in predanosti Kristusu in božjemu ljudstvu.
Obveznost molitvenega bogoslužja v resnici ni obveznost, ampak dar, pomoč, navdih in nenehna spodbuda, duhovna hrana in motivacija za duhovno življenje, odprtost vetju in darovom Sv. Duha, povezanost z njim, z Jezusom Kristusom, ki edini daje moč in sijaj in smisel in polnost vsemu duhovniškemu delu. Že v Stari zavezi psalmist pravi: »Sedemkrat na dan se v molitvi obračam k tebi, Gospod« (prim Ps 118,164). Temu zgledu v nekoliko prilagojeni obliki v Novi zavezi sledijo menihi, duhovniki, redovniki, redovnice, diakoni, pa tudi mnogi verniki, še posebej mladi, ki se vsaj pri hvalnicah in večernicah radi pridružijo tej molitvi Cerkve, ki posvečuje tek dneva in noči, tudi noči. Pri nas so redovnice klarise in menihi kartuzijani, ki poznajo nočno molitev in molijo za nas, tudi ko mi spimo. Prisrčno se jim zahvalimo.
Tisti diakoni, ki svojo duhovno pot kronajo z zakramentom mašniškega posvečenja, pa s sprejemom diakonata, kot rečeno, sprejemajo tudi obveznost celibata t.j. neoženjenost zaradi božjega kraljestva. Vedno so se v Cerkvi in izven nje našli ljudje, ki so menili, nekoč in danes, da bi se vsa problematika v zvezi z duhovnimi poklici rešila, če bi se duhovniki lahko poročili. Na prvi pogled se to lepo sliši, v resnici je pa velika zmota in prevara. Zakaj Katoliška in delno tudi Pravoslavna Cerkev vztraja pri idealu neporočenih duhovnikov? Preprosto, zaradi podobnosti Kristusu, ki je kot pravi Bog in pravi človek svoje odrešenjsko poslanstvo uresničeval v samskem stanu; ne zato, ker bi podcenjeval družino, saj se je rodil v družini in jo povzdignil v čast zakramenta sv. zakona, ampak zaradi nedeljene službe in predanosti božjemu ljudstvu. Je pa res, da mora duhovnik imeti močne družinske kreposti in zakonci, na drugi strani, tudi kreposti zvestobe in čistosti, drugače so težave. Lahko se med seboj dopolnjujemo in drug drugega podpiramo. Eno je gotovo. Bogu posvečeno, samsko življenje je dar, kot je tudi duhovništvo dar. Jezus je rekel: »Kdor more razumeti, naj razume« (Mt 19,12). Tudi Jezusovim učencem ni bilo vse jasno, zato so ga vprašali: »Mi, ki smo vse zapustili, kaj bo naš delež? Pa jim je Jezus odgovoril: Prejeli boste stokratno in v delež večno življenje… (prim. Mt 19, 27-30).
Duhovništvo, povezano s samskim stanom in popolno čistostjo, je dar, ki ga je treba svobodno, prostovoljno in premišljeno sprejeti. Neoženjenost zaradi božjega kraljestva poznajo tudi druge Cerkve. Elitni pravoslavni duhovniki, menihi in škofje so neoženjeni. Med evangeličani so nekatera duhovniška združenja, ki znova odkrivajo vrednost in pomen celibata. Bratje iz taizejske skupnosti, ki izhajajo iz evangeličanskega izročila, so tudi samski. In mladi jih zelo spoštujejo.
3. Sinoči, ob sklepu duhovne priprave na diakonsko posvečenje, smo imeli tu v stolnici prisrčno slovesnost, ko
je naš novi diakon pred škofom, duhovniki in verniki in kolegi bogoslovci izpovedal vero in podpisal, da bo zvesto izvrševal diakonsko službo ter čuval in gojil zaklad molitvenega bogoslužja in Bogu posvečenega samskega življenja.
Danes, sedaj, bo to v polnosti uresničeno v diakonatu, prvi stopnji zakramenta sv. reda. Bodimo in ostanimo povezani z našim bratom Maticem, da bo ta dar Bogu in božjemu ljudstvu posvečenega življenja ohranjal, utrjeval, da bo njemu in vsem, ki jih bo srečal na svoji duhovniški poti, vir posvečenja, veselja, moči, tolažbe, upanja, stokratnega plačila že na tem svetu in nekoč večnega življenja.
Hvala Bogu in Materi božji, da smo doživeli ta dan. Hvala vsem, ki ste našega Matica spremljali in ga boste še naprej spremljali na duhovniški poti.
In sedaj še ena prošnja. Tu, v naši stolnici, vsi skupaj prosimo Gospoda, božjo Mater Marijo in bl. škofa Slomška, zavetnika naše škofije, da bi to diakonsko posvečenje, edino v celjski škofiji, pomenilo nov začetek, novo luč v tem težkem obdobju duhovniških, redovniških in misijonarskih poklicev. To se bo v tem večji meri zgodilo, če bomo mi, škofje, duhovniki, diakoni, redovniki, redovnice, ki smo že vstopili, obnovili prvotno zvestobo in ljubezen (prim. Raz 2,4). To vabilo velja za vse tu navzoče vernike, še posebej za vas, dragi kandidati in kandidatinje za duhovniški ali redovniški poklic, s tu navzočimi mladimi, si iskreno postavite vprašanje »Kaj pa če Gospod tudi mene kliče?« Prisluhnite temu klicu in mu z veselo pripravljenostjo sledite. Ne oklevajte, ne ozirajte se nazaj, ampak se vrzite v objem božje ljubezni. Poti je veliko. Skupaj z Maticem tudi mi recimo: Tukaj sem, Gospod. Hvala, da si me poklical. Amen.
+Stanislav Lipovšek, celjski škof