V nedeljo, 27. oktobra 2013, so bili v Novi Štifti pri Gor. Gradu v diakone posvečeni bogoslovci 6. letnika: Ivan Hrastnik iz nadžupnije Laško, Marko Rakun iz župnije Rečica ob Savinji in Janez Suhoveršnik, član red. družbe salezijancev, iz župnije Nova Štifta pri Gor. Gradu

Objavljamo nagovor celjskega škofa dr. Stanislava Lipovška pri tem slovesnem bogoslužju.

 Homilija
   Več kot 400 let že stoji na tem prijaznem hribu božjepotno svetišče Božje Matere Marije – Marije Zvezde, kot jo radi poimenujejo romarji. Veliko lepega se je že dogajalo na tem svetem kraju, vrstili so se veseli pa tudi žalostni dogodki . Leta 1850 je prebivalce tega kraja doletela velika preizkušnja, ko je prvotna cerkev pogorela; pridni krajani in romarji so takoj pozidali novo svetišča, sedanjo cerkev, ki jo je leta 1854 posvetil takratni lavantinski škof, sedaj bl. škof Anton Martin Slomšek. Novo svetišče, prijazno okolje in mnogotera duhovna oskrba, je privabila vedno več romarjev in Marijinih častilcev. Tu so bile pomembne cerkvene slovesnosti in romarski shodi, posebej ob Marijinih praznikih; še nikoli pa tu ni bilo diakonskega posvečenja…
   Zato se zahvaljujemo vam, dragi kandidati za diakonsko posvečenje, posebej tebi, dragi Janez, ki si član salezijanske družine, da si kot tukajšnji rojak povabil še svoja dva prijatelja, sošolca, bogoslovca Marka iz župnije Rečica ob Savinji in bogoslovca Ivana iz nadžupnije Laško, da boste tukaj prejeli diakonsko posvečenje kot stopnjo na poti v duhovništvo in pod varstvom Božje Matere Marije in v navzočnosti vaših staršev, domačih, sorodnikov, prijateljev in znancev, nastopili vaše diakonsko in duhovniško poslanstvo. 
   1. Kaj se dogaja danes pri Materi Božji v Novi Štifti? Obhajamo diakonsko posvečenje, slavimo Božji klic, tisto skrivnostno dogajanje, ki se uresničuje med Bogom in človekom, ko Bog kliče in človek odgovarja. V Sv. pismu je na mnogotere načine opisano to dogajanje, ki ga zasledimo že globoko v SZ, ko je Bog klical očaka Abrahama, začetnika izvoljenega ljudstva: »Pojdi iz svoje dežele, v deželo, ki ti jo pokažem… (prim. 1 Mz 12,1). Bog je klical Mojzesa v gorečem grmu… (prim. 2 Mz 3,1-22) ali pa dečka Samuela, ki smo ga srečali v 1. berilu. Služil je v templju in ko ga je Gospod poklical, mu je duhovnik Heli pomagal, da je prav odgovoril na Božji klic (prim. 1 Sam 3, 1-10).
   Zanimiva so bila prva srečanja med Jezusom in njegovimi učenci: Janeza in njegovega brata Jakoba je poklical sredi vsakdanjega dela, ko sta z očetom popravljala mreže (prim. Lk 5, 1-11); Petra, prvaka apostolov je k Jezusu pripeljal njegov brat Andrej (prim. Jn 2,35-51), evangelista Mateja, prej Levija, je Jezus našel in poklical v sumljivi družbi cestninarjev in grešnikov (prim. Lk 5,27-32); apostola Pavla, prej Savla, je moral vreči s konja, da je zaslišal Božji glas (prim. Apd 9,1-19).
   Podobno se je dogajalo pozneje. Frančišek Asiški se je dolgo izmikal božjemu klicu, Ignacija Lojolskega je Gospod vlekel za ranjeno nogo, da je razumel božje vabilo v Jezusovo družbo. Take in podobne zgodbe bi lahko povedali duhovniki, redovniki, redovnice, ki so vsak na svoj, bolj ali manj skrivnosten način doživeli božji klic, nekoč in danes. Tako je Gospod klical tudi naše tri kandidate, Janeza, Marka in Ivana: »Pridi in hodi za menoj« (prim. Jn 1,39) in hvala vam, da niste oklevali, ampak ste kljub vsem oviram poslušali božji klic in mu zvesto sledili, vse do današnjega, vašega življenjskega »Tukaj sem«, ki ste ga izrekli pred vso Cerkvijo, tukaj, pod varstvom Božje Matere Marije.
   2. Vi, dragi kandidati za diakonat, dobro veste, da vas Gospod kliče v duhovniški stan, da Gospod želi, da boste njegovi najožji sodelavci pri najsvetejši stvari, pri oznanjevanju evangelija vsemu stvarstvu, za posvečenje sveta, pri uresničevanju božjega načrta, ki svet in človeštvo nezadržno vodi v smeri novega neba in nove zemlje. Ta božji načrt se uresničuje že 2000 let, vse od tistega časa, ko je Jezus še poslednjič zbral svoje učence in jim naročil: »Pojdite in učite vse narode… ne bojte se. Jaz sem z vami vse dni, do konca sveta… (prim. Mt 28,16-20).
   V moči krsta in birme smo vsi kristjani poklicani in izvoljeni, da smo sodelavci pri tem odrešenjskem dogajanju. V moči krsta in birme so na primer verni starši prvi vzgojitelji vere svojim otrokom, ko jih pripeljejo h krstu in k drugim zakramentom, ki jih uvajajo v krščansko življenje. Jezus pa je postavil še eno znamenje, ki nam omogoča, da še globlje vstopimo v skrivnost odrešenja, ki še globlje uresničuje Kristusovo duhovniško, učiteljsko in pastirsko službo. In to znamenje je zakrament mašniškega posvečenja, ki se uresničuje v treh stopnjah: diakonat, prezbiterat in episkopat t.j. v diakonski, duhovniški in škofovski službi.
   Vi, dragi bratje, danes vstopate v diakonat, v prvo stopnjo, ki pa tudi ima dve smeri. Pri nas je diakonat običajno stopnja na poti v duhovništvo. Tudi vi ste izbrali to pot in če Bog da in boste dobro sodelovali z Božjo milostjo, bomo prihodnje leto, na praznik apostolov Petra in Pavla, obhajali mašniško posvečenje in vas, dragi starši, domači sorodniki in prijatelji naših diakonov in vse zbrane vernike že danes vabim na mašniško posvečenje in na novomašno slavje.
   Je pa vse od začetkov v Cerkvi prisoten tudi diakonat kot samostojna stalna služba in ga lahko prejmejo tudi za to primerno pripravljeni poročeni ali samski možje. V Cerkvi v Sloveniji uspešno deluje več diakonov, ki so poročeni možje in očetje, pa poleg svoje civilne službe opravljajo še diakonsko službo. Dva izmed teh sta tu med nami…
   3. In v čem je bistvo diakonske službe? V drugem berilu smo brali, da so že apostoli izbrali sedem mož, med njimi tudi diakona Štefana, prvega mučenca, ki so jih postavili v diakonsko službo (prim.Apd 6,1-7). Takrat so tudi določili nekatere pogoje, ki so potrebni za to službo. Rečeno je bilo: diakon naj bo na dobrem glasu, poln Sv. Duha in modrosti. Bistvo diakonske službe razodeva že sama beseda »diakon«, ki je grškega izvora in pomeni služabnik, strežnik, to se pravi človek, ki zna živeti in se darovati za Kristusa in njegovo Cerkev, človek, ki zna biti za druge, ki je z darovi Sv. Duha primerno usposobljen, da pomaga škofu in zboru duhovnikov pri strežbi bolnikom, ubogim in trpečim, pa tudi pri oznanjevanju božje besede in pri bogoslužnih opravilih. Tako diakon v moči diakonskega posvečenja lahko krščuje, deli sv. obhajilo pri maši in prinaša sv. obhajilo bolnikom in umirajočim, vodi bogoslužja božje besede, oznanja božjo besedo pri pridigi in katehezi, lahko tudi poroča, vodi pogrebe, blagoslavlja osebe in stvari in seveda in najprej veliko moli za božje ljudstvo in daje zgled lepega krščanskega življenja.
   O vsem tem bomo še veliko slišali med obredom diakonskega posvečenja; zdaj bi mogoče še naglasili dve temeljni vrednoti in razsežnosti, ki sta povezani s prejemom diakonskega posvečenja: to je gojiti in ohranjati duha molitve in zvesto opravljati molitveno bogoslužje ter za tiste, ki bodo postali duhovniki, sprejem celibata, neporočenosti in popolne čistosti v znamenje nedeljene ljubezni in predanosti Kristusu in božjemu ljudstvu.
   Obveznost molitvenega bogoslužja v resnici ni obveznost, ampak dar, pomoč, navdih in nenehna spodbuda, duhovna hrana in motivacija za duhovno življenje, odprtost vetju in darovom Sv. Duha, povezanost z njim, z Jezusom Kristusom, ki edini daje moč in sijaj in smisel in polnost vsemu duhovniškemu delu. Že v SZ psalmist pravi: »Sedemkrat na dan se v molitvi obračam k tebi, Gospod« (prim Ps 118,164). Temu zgledu v nekoliko prilagojeni obliki v NZ sledijo menihi, duhovniki, redovniki, redovnice, diakoni, pa tudi mnogi verniki, še posebej mladi, ki se vsaj pri hvalnicah in večernicah radi pridružijo tej molitvi Cerkve, ki posvečuje tek dneva in tudi noči. Pri nas so redovnice klarise in menihi kartuzijani, ki poznajo nočno molitev in molijo za nas, tudi ko mi spimo. Prisrčno se jim zahvaljujemo. Redovnice klarise sporočajo, da so z nami…
   Tisti diakoni, ki svojo duhovno pot kronajo z zakramentom mašniškega posvečenja, pa s sprejemom diakonata, kot rečeno, sprejemajo tudi obveznost celibata, t.j. neoženjenost zaradi božjega kraljestva. Vedno so se v Cerkvi in izven nje našli ljudje, ki so menili, nekoč in danes, da bi se vsa problematika v zvezi z duhovnimi poklici rešila, če bi se duhovniki lahko poročili. Na prvi pogled se to lepo sliši, v resnici pa ni tako.   
  Zakaj Katoliška in delno tudi Pravoslavna Cerkev vztrajata pri idealu neporočenih duhovnikov? Preprosto, zaradi podobnosti Kristusu, ki je kot pravi Bog in pravi človek svoje odrešenjsko poslanstvo uresničeval v samskem stanu; ne zato, ker bi podcenjeval družino, ki jo je povzdignil v čast zakramenta sv. zakona, ampak zaradi nedeljene službe in predanosti božjemu ljudstvu. Je pa res, da mora duhovnik imeti močne družinske kreposti in zakonci, na drugi strani, tudi kreposti zvestobe in čistosti, drugače so težave. Lahko se med seboj dopolnjujemo in drug drugega podpiramo. Eno je gotovo. Bogu posvečeno, samsko življenje je dar, kot je tudi duhovništvo dar. Jezus je rekel: »Kdor more razumeti, naj razume« (Mt 19,12). Tudi Jezusovim učencem ni bilo vse jasno, zato so ga vprašali: »Mi, ki smo vse zapustili in šli za teboj, kaj bo naš delež?« Pa jim je Jezus odgovoril: »Prejeli boste stokratno in v delež večno življenje«… (Mt 19, 27-30). Tudi vi, dragi kandidati, boste in že prejemate stokratno…
   Duhovništvo, povezano s samskim stanom in popolno čistostjo, je dar, ki ga je treba svobodno, prostovoljno in premišljeno sprejeti. Kot rečeno, neoženjenost zaradi božjega kraljestva poznajo tudi druge Cerkve. Elitni pravoslavni duhovniki, menihi in škofje, so neoženjeni. Med evangeličani so nekatera duhovniška združenja, ki znova odkrivajo vrednost in pomen celibata. Bratje iz taizejske skupnosti, ki izhajajo iz evangeličanskega izročila, so tudi samski. In mladi jih zelo spoštujejo.
   Pred sv. mašo smo imeli v župnijski pisarni, tu v Novi Štifti, prisrčno slovesnost, ko so naši kandidati za diakonat pred škofom izpovedali vero in podpisali, da bodo zvesto izvrševali diakonsko službo ter čuvali in gojili zaklad molitvenega bogoslužja in Bogu posvečenega samskega življenja.
   To se sedaj uresničuje.
   Bodimo in ostanimo povezani z našim brati Janezom, Markom in Ivanom, da bodo ta dar Bogu in božjemu ljudstvu posvečenega življenja ohranjali, utrjevali, da bo njim in vsem, ki jih bodo srečali na svoji duhovniški poti vir posvečenja, veselja, moči, tolažbe, upanja, stokratnega plačila že na tem svetu in nekoč večnega življenja.
   Hvala Bogu in Materi božji, da smo doživeli ta dan. Hvala staršem, botrom, sorodnikom in vsem, ki ste Janeza, Marka in Ivana spremljali in jih boste še naprej spremljali na duhovniški poti.
   In sedaj, še ena prošnja, tu pred milostno podobe Matere božje v Novi Štifti: vsi skupaj prosimo Marijo in bl. škofa Slomška, zavetnika naše škofije, da bi to diakonsko posvečenje pomenilo nov začetek, nova luč v tem težavnem obdobju duhovniških, redovniških in misijonarskih poklicev. Vsi skupaj, škof, duhovniki, diakoni, redovniki, redovnice, ki smo že vstopili, obnovimo prvotno zvestobo in ljubezen (prim. Raz 2,4). Vi, dragi bogoslovci, naše veselje in upanje, poživite vašo zvestobo in pripravljenost hoditi za božjim klicem. In vi, semeniščniki in različni kandidati in kandidatinje za duhovniški ali redovniški poklic, prisluhnite Božjemu klicu in mu z veselo pripravljenostjo sledite. Ne oklevajte, na ozirajte se nazaj, ampak se vrzite v objem božje ljubezni…
   Poti je veliko. Skupaj z Janezom, Markom in Ivanom tudi mi recimo. Tukaj sem, Gospod. Hvala, da si me poklical. Amen. 

+ Dr. Stanislav Lipovšek, celjski škof,
apostolski administrator mariborske nadškofije

Božja beseda:
1. berilo: 1 Sam 3,3-10.19
2. berilo : Apd 6,1-7a
Evangelij: Mt 20, 25-28