V nedeljo, 21. junija 2026, popoldne je župnija Šentjur gostoljubno sprejela številne duhovnike, vernike, sorodnike in prijatelje dveh kandidatov, ki ju je med slovesno sveto mašo škof Maksimilijan posvetil v v diakona.
Branko Svetičič, doma iz župnije Ljubljana – Vič, sicer pa član skupnosti Familie des Vaters (Družina Boga Očeta), je prejel diakonsko posvečenje kot stopnjo priprave na duhovništvo;
Anton Horvat, domačin iz župnije Šentjur, pa je bil kot poročen družinski oče posvečen v stalnega diakona.
Škof Maksimilijan je v nagovoru ob prebrani Božji besedi povabil kandidata, “naj se ne bojita služiti, naj po zgledu prve Cerkve skrbita za različne potrebe skupnosti, zlasti za tiste, ki se čutijo zapostavljeni in prezrti”.
Nagovoru lahko prisluhnete:
BESEDILO NAGOVORA:
»Božja beseda današnje nedelje se zdi, kakor da je izbrana prav za ta slovesen trenutek posvečevanja novih diakonov. Je nadaljevanje tistega Jezusovega govora, ki smo ga slišali prejšnjo nedeljo; kako se je Jezusu zasmilila množica, ki je bila razkropljena kakor ovce brez pastirja, in jih je začel marsikaj učiti. Predvsem pa je poklical učence, naj stopijo k njim, ker je žetev velika, delavcev pa je premalo.
Danes pa Gospod te pastirje, ki jih je poklical, pošilja, opogumlja in jim izreka svojo veliko besedo: »Ne bojte se.« Ta beseda je vedno znova namenjena nam vsem, saj je ena najpogostejših, ki jih Bog izreka človeku v življenju, v zgodovini in verjetno tudi v srcu vsakega izmed nas.
Služba iz evangeljske ljubezni
Na prav poseben način pa Cerkev danes to besedo izreka vama. Draga kandidata za diakonsko službo, ne bojta se! Ne bojta se služenja, saj noben poklic ne raste iz človekove popolnosti, ampak iz zaupanja v Boga.
Iz zaupanja, o katerem Pavel v današnjem drugem berilu pravi, da temelji na Božji milosti, ki je močnejša in deluje z veliko večjim učinkom kakor človekov greh in njegov strah.
V odlomku iz Apostolskih del, ki smo ga slišali v prvem berilu, smo se lahko dotaknili samega izvira diakonske službe. Tudi prva Cerkev se je srečala z izzivi, kako reševati številne težave in napetosti, ki so vladale v svetu in jih je bilo čutiti tudi v občestvu – predvsem vprašanje, kako ravnati, če se kdo v skupnosti čuti prezrtega ali zapostavljenega. Apostoli so to stanje sprejeli kot priložnost, da Cerkev odkrije in oblikuje novo službo – službo služenja. Poiskali so može, polne duha in modrosti, ki naj bi skrbeli za različne potrebe skupnosti.
Diakoni se v Cerkvi niso rodili iz organizacijskih razlogov, temveč iz evangeljske ljubezni do potrebnih. Nastali so zato, da se nihče v Cerkvi ne bi počutil spregledanega.
In to je tista prva, morda najpomembnejša lastnost diakonske službe. Diakon je človek, ki pomaga, da Kristusova ljubezen doseže tiste, ki so na robu, ki so pozabljeni, osamljeni ali kakorkoli drugače potrebni pomoči. Njegova služba je znamenje, da Bog vidi vsakogar.
»Ne bojte se.«
Kar trikrat smo v današnjem evangeliju slišali Jezusovo besedo: »Ne bojte se.«
Strah sam po sebi ni nekaj slabega. Nasprotno, celo pomemben je, saj nas varuje in opozarja, da je nekaj nevarno in da moramo biti previdni. Tudi preroki, apostoli in učenci so poznali strah. Nenazadnje ga je poznal Jezus sam v njegovem boju v Getsemaniju.
Težava pa nastane takrat, ko ta strah ni več človekov pomočnik, ampak njegov gospodar. Ko zaradi strahu ne storimo nečesa, kar je dobro in prav, ko ne povemo resnice, ko se umaknemo, ko zaradi strahu ne odgovorimo na Božji klic.
Jezus ne pravi: »Ničesar se ne bojte,« pravi pa: »Ne dovolite, da bi imel strah zadnjo besedo.« To velja za vsakega izmed nas, na poseben način pa za diakona.
Služenje iz srečanja z Božjim srcem
Diakon je posvečen pričevalec, mož evangelija, ki živi sredi sveta. Ne more se skriti za svojo funkcijo, ne more živeti vere zgolj zasebno. Njegovo življenje mora postati pričevanje. To je drugi vidik diakonske službe: diakon kot pričevalec in oznanjevalec evangelija, in to ne le z besedo, ampak z življenjem.
Tretja lastnost diakona je, da je poslušalec. Poslušalec Svetega Duha, iskalec pomena in glasu Božje besede. Nihče namreč ne more pričevati in oznanjati, če se prej ni dotaknil Božjega srca. Če v svoje srce ne spusti Duha, če ne čuti z Jezusom, če se ne bori z Očetom, ko moli in se bori za svoje učence.
Tudi o tem govori Jezus v današnjem evangeliju, ko pravi: »Kar vam pravim v temi, povejte pri belem dnevu. Kar slišite na uho, razglašajte po strehah.« Najprej je potrebna tema, najprej je potrebna tišina in poslušanje. Vsaka resnična vera se začne tam, kjer se posluša. Ne na odru, ne za oltarjem, ne pred občinstvom.
Najprej moram sam prisluhniti doma, v osebni molitvi, v svojih preizkušnjah in skušnjavah. Najprej mi mora Gospod govoriti na uho, najprej me mora pritegniti k sebi. Najprej se mora vzpostaviti odnos.
Pred oznanjevanjem je poslušanje. Pred služenjem je srečanje. Pred dejavnostjo je molitev. To je skrivnost rodovitnosti naše vere.
Draga Branko in Tone, če bo vajina služba nekoč utrudljiva, bo razlog verjetno ta, da bo preveč dela in premalo bližine z Gospodom. Če bo vajino oznanjevanje kdaj prazno, bo razlog verjetno ta, da bo preveč besed in premalo poslušanja.
Evangelij se vedno začne v temi, s srečanjem z Gospodom. Tam, kjer človek dovoli, da ga Kristus pogleda, tam, kjer dovoli, da ga očisti in ljubi. Šele potem pridejo strehe in oznanjevanje. Ljudje danes ne potrebujejo novih govorcev, potrebujejo pričevalce, ljudi, ki znajo biti z Gospodom.
Služenje, odpuščanje in občestvo
Na to je opozoril tudi papež Frančišek v enem svojih zadnjih govorov, ki ga je namenil diakonom, ki so prišli v Rim obhajat jubilejno sveto leto 2025. Navezal se je na Apostolska dela in dejal, da Cerkev ni najprej iskala ljudi, ki bi imeli velike sposobnosti, ampak takšne, ki bi bili odprti za Boga, v katerih je že prebival Sveti Duh. Šele potem so nanje položili roke in jih poslali v služenje.
Tudi danes, pravi papež, moramo posvečevati predvsem take, ki so pripravljeni služiti.
Z diakonskim posvečenjem se človek ne vzpenja, ampak se v resnici spušča. Ne gre za napredovanje v cerkveni hierarhiji, ampak za ponižno sestopanje.
Ne gre za čast, ampak za darovanje samega sebe. To je logika evangelija. Kristus ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje za druge.
Diakon je zato znamenje Kristusa služabnika, ne Kristusa, ki gospoduje; ne Kristusa, ki zahteva, ampak Kristusa, ki se sklanja.
To je, pravi papež Frančišek, prva naloga diakona: služenje. Ne služenje zaradi priznanja ali ugleda, ampak služenje iz vere in ljubezni. »Potem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci.« Vaša služeča ljubezen naj bo najlepša liturgija, naroča papež Frančišek.
Druga naloga je delo za spravo in odpuščanje. Diakon je poklican, da v ljudeh vidi najprej brate in sestre, tudi kadar so ranjeni, težki, sitni, oddaljeni ali grešni. V svet, ki ne zna odpuščati, mora iskati poti, kako prinašati odpuščanje in spravo kot sad molitve in Svetega Duha. Diakon mora biti predvsem človek sprave.
Tretja naloga, ki jo je diakonom na srce položil papež, pa je graditi občestvo. Danes je svet razdeljen in zato so mnogi tako osamljeni. Veliko je osamljenosti, zagledanosti vase in zaprtosti. Diakonovo služenje naj povezuje in gradi mostove: mostove med osamljenimi, mostove med oltarjem in ulico, mostove med evharistijo in vsakdanjim življenjem, mostove med Cerkvijo in svetom.
Postati majhna, da bi Kristus postal velik
Draga Tone in Branko, čez nekaj trenutkov bosta ležala pred oltarjem, Cerkev pa bo pela litanije vseh svetnikov. To je trenutek popolne izročenosti. Ko človek leži na tleh, ne more pokazati svoje moči. Lahko samo zaupa: Kristusu, ki ga je poklical, Cerkvi, ki ga sprejema, Duhu, ki ga posvečuje.
Naj vaju na tej poti spremlja beseda današnjega evangelija: »Ne bojta se!« Ne bojta se oznanjevati tega, kar sta slišala v tišini molitve. Ne bojta se služiti brez priznanja. Ne bojta se stopiti med ljudi, tudi če vaju ne sprejemajo s ploskanjem. Ne bojta se postati majhna, da bi Kristus postal velik.
In ko bosta utrujena, ko bosta morda dvomila o sebi, se spomnita Jezusove besede: »Vredni ste več kakor veliko vrabcev.« Ker je Bog z vama, ker vaju pozna in ljubi. V moči te vere bosta sedaj sprejela dar diakonskega posvečenja.«
Poročilo o dogodku v spletni Družini
Fotografije: Kvirina Martina Zupanc
