✍🏻Objavljamo prispevek Klemna Klemna, pastoralnega asistenta celjske škofije, ki je bil objavljen 10.7.2022 na iskreni.net.

Nova vizija škofije

Celjska škofija je konec maja obhajala obletnico škofovskega posvečenja msgr. dr. Maksimilijana Matjaža. V tem letu je v škofiji postalo zelo živahno. Preteklo jesen je škofija stopila na pot iskanja skupne vizije, iz katere bodo izhajali njeni prihodnji koraki. V ta namen je škof imenoval skupino najrazličnejših predstavnikov; od duhovnikov, redovnikov, redovnic, do laikov, ki so aktivni na različnih področjih. Skupina je pod vodstvom moderatorja skozi leto iskala smer prihodnjih korakov škofije.

Od skepticizma in strahu do navdušenja in samoiniciativnosti

Sočasno je potekalo tudi sinodalno dogajanje, ki je mnoge spodbudilo, da so iskali načine medsebojnega in medžupnijskega povezovanja. Tako je v tem obdobju nastala duhovno pastoralna pobuda hodimoskupaj.si, v katero se lahko vključijo vse župnije, ki si želijo ponuditi alternativne pastoralne pristope in programe. Namen pobude je ravno medsebojno povezovanje, ki se kaže v skupnem načrtovanju in izvajanju nekaterih pastoralnih programov.

Idej in želja je veliko, največjo omejitev pa na Celjskem zaenkrat predstavlja pomanjkanje sodelavcev, zato bo iskanje sodelavcev in usposabljanje tako duhovnikov kot tudi laikov eno izmed ključnih področjih v naslednjem obdobju. Prav tako je škofija kmalu ugotovila, da z vsemi novostmi ne bo tako enostavno prodreti v trenutne strukture. Proces dojemanja pri vernikih in duhovnikih poteka počasneje, kot bi si želeli. S terena tako prihajajo zelo različni odzivi – od skeptičnosti in strahu do navdušenja in samoiniciativnosti.

Nov zagon Družinski katehezi

Znotraj omenjene pobude se je pričel tudi razvoj programa Družinska kateheza. Že nekaj let so v škofiji opažali, da obstoječa oblika »šolskega« verouka ne funkcionira več. Po vzoru nekaterih slovenskih župnij tako jeseni v nekaj župnijah začenjajo z Družinsko katehezo. Želja je, da z njo nagovorijo predvsem starše, ki so lahko najboljši katehisti svojim otrokom, čeprav se večina tega sploh ne zaveda. Družinska kateheza je zasnovana tako, da otrok lahko obiskuje ali redni verouk ali pa se družina enkrat mesečno udeleži družinske kateheze.

Na izbrano nedeljo v mesecu se družine zberejo pri sveti maši, sledi skupen obrok, potem pa ločena kateheza za otroke in za odrasle. Temeljno gradivo je Sveto pismo, rdeča nit pa vprašanje: »Kdo je Jezus?« Med posameznimi srečanji so za družine pripravljeni tedenski izzivi – liturgični, molitveni, karitativni, družinski in poseben izziv za par, s katerimi želijo družine vzpodbujati k aktivnemu verskemu življenju.

Ločitev verouka in priprave na zakramente

Družinska kateheza bo omogočila tudi ločeno pripravo na zakramente. Starši, ki bodo pri svojih otrocih prepoznali željo in duhovno zrelost po prejemu zakramenta, se bodo, ne glede na otrokovo starost, lahko kot družina vključili v program priprave na zakrament. Ideja je, da bi se v nadaljevanju ločena priprava uvedla tudi znotraj rednega verouka.

Postopen prehod k novim oblikam verouka ob podpori inovativnih aktualnih programov

Dejstvo je, da bo redna oblika verouka še nekaj časa prisotna, saj je za vernike lažji postopen prehod, kot pa nenadna sprememba. V skupnosti župnij apostol.si so zato za prihodnje pastoralno leto na novo zasnovali pripravo na zakrament svete birme. Veroučenci bodo na pot priprave stopili v sedmem razredu. Srečanja bodo vključevala video vsebine programa Izbrani, v osnovi pa bodo potekala po principu mladinskega verouka – izmenjevale se bodo življenjske teme, duhovne vsebine, družabna srečanja in dejavnosti služenja. Poleg rednega verouka so za veroučence, njihove starše in botre pripravljene tudi dodatne vsebine, kot so duhovno družabni vikendi, slavilni večeri, romanja in različni gosti.

Program za izhod iz krščanske mlačnosti in prebujanje gorečnosti

Do sedaj je škofiji uspelo izvesti tudi dva programa eAlfa. Gre za program, ki je dobro orodje za evangelizacijo in prebujanje gorečnosti mlačnih kristjanov ter dobra vstopna točka za tiste, ki so se oddaljili od krščanske vere. Gre za niz enajstih srečanj, na katerih se udeleženci ob kvalitetnih video vsebinah srečajo s temeljnim krščanskim oznanilom (kerigmo) in se ob različnih temah pogovarjajo v manjših skupinah. Sredi programa je tudi Alfa vikend, zasnovan kot nekakšne duhovne vaje. Zaradi epidemioloških razmer je bil doslej zasnovan kot Alfa dan, na katerem je osrednji dogodek namenjen skupni molitvi, molitvi nad posameznikom in slavljenju ob spremljavi sodobne krščanske glasbe.

Priprava na krst, ki spodbuja k rasti v veri

V želji po globlji pripravi na zakrament svetega krsta poteka tudi program ePriprava na krst, ki poteka vsake štiri mesece in vključuje štiri srečanja, ki jih sooblikujejo laiki in duhovniki. Največja dodana vrednost programa je pričevanje laikov, ki z udeleženci delijo svojo izkušnjo vere, zakonskega življenja, krščanskega družinskega življenja in poslanstva botrstva. Med posameznimi srečanji so udeleženci povabljeni k opravljanju tedenskih izzivov, ki jih spodbujajo h konkretnim korakom na poti njihove vere.

Vera ni nabor znanja ali spisek dolžnosti, ki jih opravimo

V teh predpoletnih dneh za Škofijo Celje na pastoralnem področju še ni časa za počitek. Skupaj z novimi sodelavci potekajo priprave na novo pastoralno leto. Krščanstvo je vera skupnosti, kjer ni prostora za individualizem. Pred nami so časi, ko bo medsebojno in medžupnijsko povezovanje ob pomanjkanju duhovnikov nujno za zdravo življenje župnije. V slovenskem prostoru se tega večinoma žal še ne zavedamo. Tam kjer se, pa se že povezujemo z željo, da bi ob pripravljenih vsebinah ljudje začutili, da je vera osebni odnos z Bogom in ne nabor določenega znanja ali spisek opravljanja določenih dolžnosti. Krščanstvo je vera skupnosti.

____________________________________________________________________________________________________

✍🏻Objavljamo intervju Andreje Barat s katehistinjo Natašo Preglav, ki je bil objavljen 25.9.2022 na iskreni.net.

Nataša Preglav je dolgoletna katehistinja, po rodu iz Koroške, zadnjih osemnajst let pa deluje v župniji Gornja Radgona. In to zelo uspešno deluje, saj k Družinski katehezi, ki jo izvajajo že šesto leto, prihaja preko sto družin. Podrobneje nam je opisala svoje zanimivo delo in dinamiko verouka v župniji Gornja Radgona. 

Zakaj ste se odločili za poklic kateheta? 

V poklic katehistinje sem kar zrasla. Iz birmanske animatorke sem postala študentka zgodovine in teologije. V času absolventa sem se zaposlila kot katehistinja na koroških župnijah. Pred 18 leti pa sem dobila vabilo za polno zaposlitev v župniji Gornja Radgona. V času korone sem zopet postala študentka enopredmetne teologije in sedaj zaključujem s pisanjem diplomske naloge o katehezi v času epidemije Covida 19 in po njej.

Katere so lepe plati tega dela in katere bolj naporne? 

Za vse, kar je lepo in dobro, je potreben tudi napor. Na področju kateheze se mi vse tako bogato poplača, da se po vsaki uri z otroci in mladimi počutim bolj bogata.

Veliko smo vlagali v osnovnošolsko katehezo, sedanji časi pa terjajo še več in širše.

Žalostijo pa me včasih trenutki, ko želim nagovoriti nove sodelavce, pa so nekateri tako daleč od Izvira, tako hladni. Ali pa, ko sredi sveta spoznam, da Cerkev ni ljubljena, ampak zasramovana in preganjana. Takrat se zatečem v molitev pred Najsvetejše.

V vaši župniji Gornja Radgona zelo uspešno že leta potekajo tako imenovane Družinske kateheze. Kako izgleda takšen verouk v praksi, kakšna je udeležba, kakšno je sodelovanje z gospodom župnikom? 

V vseh letih mojega delovanja na področju kateheze smo imeli že veliko Teoloških tečajev, predavanj in pogovorov s kateheti.  Vedno smo nekako prišli na skupno točko, da mora kateheza temeljiti na družini. Da so starši prvi kateheti svojih otrok in mi smo samo njihovi pomočniki in spremljevalci. Zelo lepo je pri veroučnih urah z otroki in mladimi, ampak vsi čutimo, da je to premalo. Veliko smo vlagali v osnovnošolsko katehezo, sedanji časi pa terjajo še več in širše.

Sveti Duh nas rad obdaruje z ustvarjalnostjo, da ob že delujočih pastoralnih pristopih sanjamo in začenjamo nove stvari.

V župniji Gornja Radgona je župnik Franc Hozjan goreč katehet. Vsako leto s sodelavci išče nove poti do src otrok in staršev. Pred šestimi leti smo družinam prvošolcev ponudili klasičen verouk ali pa Družinsko katehezo. Tako je nastala prva skupina družin. Lani  smo prešli z vsemi družinami 1., 2., 3., 8. in 9. razreda na Družinsko katehezo. Letos je vključenih okoli 110 družin.

Vsaka župnija je drugačna v spremljanju družin in pristopih h katehezi. Tako smo tudi mi Družinsko katehezo v naši župniji prilagodili našim razmeram: Z družinami se srečamo enkrat na mesec. Začetni in sklepni del srečanja sta skupna: molitev, pesem, Božja beseda, blagoslov. Vmesni del pa poteka ločeno za starše in otroke. Z animatorji nadaljujemo katehezo za otroke v učilnici, župnik pa s starši nadaljuje pogovor v dvorani.

Naš program teče vzporedno s cerkvenim letom in katekizmi, ki so pripravljeni za posamezne letnike. Posebnost v Gornji Radgoni pa so kateheze, ki jih pripravimo za domov. Tako je poleg mesečnega skupnega srečanja, velik poudarek dan tudi staršem in katehezi na domu. Želimo si, da bi v vsaki družini imeli oltarček in prostor, kjer se vsak teden zbere družina. Starši tako ob pomoči pripravljenega gradiva tedensko nadaljujejo katehezo doma.

Vso to gradivo smo pripravili in zapisali tako, da vključuje celotno družino, vabi k družinski molitvi in skupnim dejavnostim. Kateheze doma so tudi lepa priložnost, da družinski člani izklopijo zaslone in se zazrejo drug v drugega ter prisluhnejo drug drugemu.

Kako so se odzvali starši? To namreč za njih pomeni nekaj več truda…

Starši so Družinsko katehezo zelo dobro sprejeli. Velika večina je vzela dogovorjene termine zares, radi prihajajo, tudi s predšolskimi otroki in tako si postajamo vedno bolj domači v malih občestvih. Vedno več družin začenja tudi tedensko katehezo doma. Pogrešamo pa več gradiv za delo s starši.

Predvsem je potrebna iskrena molitev za vse člane občestva, še posebej molitev za družine. To je že prvi korak. Iz prijaznih odnosov in pričevanj drugih staršev bodo tudi oni počasi pripravljeni na več.

To je šele začetek, ampak verjamem, da bo vsako leto lažje. Že sedaj so se nekateri starši odzvali za pomoč v župniji. Najbolj pa se naše skupno delo že pozna pri praznovanju prve svete spovedi, prvega svetega obhajila in svete birme, kjer starši niso več samo opazovalci ampak dejavni nosilci priprave. Težko je zares praznovati, če si nisi blizu.

Kako ocenjujete trenutno stanje pastorale v Sloveniji? Kaj je dobro, kje so možnosti za izboljšavo?

Bogu in papežu Frančišku sem hvaležna za vabilo, da vsi stopimo na sinodalno pot. To je pravi odmev kateheze: da kot prijatelji vsi hodimo skupaj, se poslušamo, skupaj praznujemo, pričujemo, si podelimo svoje strahove in težave, skupaj razločujemo in se odločamo. Ne hodimo še vsi po tej poti, ne vidimo še vsi drug drugega, ne delimo si še svojih skrbi in materialnih stvari, ampak v veliko vzpodbudo in tolažbo mi je molitev za sinodo, kjer molimo in kličemo Svetega Duha, ki deluje na vsakem kraju in v vsakem času. Tudi v našem času in v našem kraju! Zato z veseljem vztrajam na tej poti.

So alternativne oblike verouka odgovor na krizo klasične kateheze? 

Sveti Duh nas rad obdaruje z ustvarjalnostjo, da ob že delujočih pastoralnih pristopih sanjamo in začenjamo nove stvari. Veliko dobrega je v klasični katehezi in znotraj nje pri verouku, hkrati pa nas vabi, da pogumno dopolnjujemo stare in začenjamo tudi nove oblike na področju kateheze.

Kaj pa storiti s tistimi, ki niso pripravljeni sodelovati bolj kot to, da eno uro na teden pošljejo otroka k verouku?

Predvsem je potrebna iskrena molitev za vse člane občestva, še posebej molitev za družine. To je že prvi korak. Iz prijaznih odnosov in pričevanj drugih staršev bodo tudi oni počasi pripravljeni na več.

Naše delo pa ne more obroditi sadov, če ne hodimo v isto smer in drug ob drugem tudi z našimi duhovniki in gospodom škofom.

Kaj mislite, kakšna bo pastorala v slovenski Cerkvi čez 10 let? 

Upam, da bo takrat še več malih občestev. Da bomo vsi člani Cerkve z veseljem združili svoje moči in talente ter obilno sejali seme vere po naši lepi domovini in še čez. Zelo blizu mi je podoba semena in prilika o sejalcu, saj me vedno napolni z mirom in upanjem. Prav tako, kot Jezusovo vabilo, da se vsak dan znova lomimo kot kruh za brate in sestre. To opeva tudi pesem Toneta Kuntnerja:

Kako kateheti sodelujete med sabo? Česa bi si želeli več, kaj funkcionira v redu? 

Kateheti smo znotraj občestva zelo lepo sprejeti. Iz mojih dosedanjih izkušenj tudi večina duhovnikov ceni delo in pomoč katehetov. Tudi starši nam s svojim prostovoljnim darom za katehezo konkretno pokažejo hvaležnost in podporo. Bog jim povrni!

Upam, da se bomo na sinodalni poti še bolj zbližali in povezali tudi kateheti med seboj. Naše delo pa ne more obroditi sadov, če ne hodimo v isto smer in drug ob drugem tudi z našimi duhovniki in gospodom škofom. Vsem nam želim srečno pot!