Duhovnik Izidor – darovalec življenja
Hvaležen sem, da je lahko izšla druga izdaja knjige Zmagovita ljubezen. Izidor Završnik, slovenski Maksimilijan Kolbe, ki jo je ob 100-letnici Završnikovega rojstva (1917-2017) pripravil naš duhovnik Karel Gržan. Spomin na mladega duhovnika z Gomilskega Izidorja Završnika, ki je v krutih dneh okupacije in bratomorne vojne z darovanjem svojega življenja iz ljubezni do bližnjega izpričal moč krščanske vere v usmiljenega Boga, med nami vedno bolj živi in nas navdihuje.
Moj predhodnik škof Stanislav je leta 2018 prejel dovoljenje Dikasterija za zadeve svetnikov za začetek postopka za beatifikacijo Božjih služabnikov Izidorja Završnika in še petih drugih mož, žrtev vojnega nasilja na Štajerskem. Ob proučevanju okoliščin njegove nasilne smrti se nam je počasi bolj in bolj odstirala enkratnost njegove življenjske daritve in njenega pomena za naš čas, zato sem 16. marca 2023 zaprosil rimski Dikasterij, da bi smeli voditi samostojni postopek za njegovo beatifikacijo. K temu nas je spodbudilo tudi apostolsko pismo papeža Frančiška Maiorem hac dilectionem (Zaradi največje ljubezni) iz leta 2017, kjer sveti oče predstavi še eno pot svetništva in s tem povezane postopke za beatifikacijo.
Postopki za beatifikacijo so do sedaj predvidevali tri poti do priznanja svetništva. Prva pot je pot mučeništva, ki je najvišja oblika posnemanja Kristusa in največje pričevanje ljubezni. Klasičen pojem mučeništva pomeni prostovoljno sprejetje nasilne smrti iz ljubezni do Kristusa s strani žrtve in sovraštvo do vere ali do katere od krščanskih kreposti s strani preganjalca.
V drugo skupino spadajo postopki o junaških krepostih, ki jih je Božji služabnik živel brez odlašanja in z veseljem ter nad običajnim načinom delovanja zaradi višjega cilja. Ta pot vodi do prepoznanja, da je kandidat na izredni način živel teološke kreposti (vera, upanje, ljubezen), kardinalne kreposti (razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost) ali evangeljske svete (uboštvo, pokorščina, čistost, ponižnost), ki so skozi čas postali njegov običajen način življenja in delovanja v skladu z evangelijem.
Tretjo pot pa predstavljajo ‘posebni primeri’ (beatifikacia equipollente), ko papež potrdi svetništvo na podlagi češčenja določene osebe, ki je že izpričano v starodavnih bogoslužnih koledarjih in se zato zanjo ne vodijo več dodatni postopki.
Z motu proprio Maiorem hac dilectionem pa je papež Frančišek vpeljal še četrto pot, ki jo lahko imenujemo pot darovanja življenja (super oblatione vitae). Čeprav ima nekatere elemente, ki so na eni strani podobni mučeništvu na drugi pa junaškim krepostim, predstavlja novo samostojno pot za priznanje svetništva. Papež želi s tem ovrednotiti krščansko pričevanje tistih vernikov, ki so po Kristusovem zgledu junaško darovali svoje življenje za bližnjega ter s tem svobodno ali prostovoljno sprejeli gotovo in prezgodnjo smrt, da bi sledili Jezusovemu zgledu. Na ta način so s svojim življenje uresničili njegove besede: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13). Z odlokom dne 26. aprila 2023 je Dikasterij za zadeve svetnikov potrdil, da se postopek za beatifikacijo duhovnika Izidorja Završnika ne vodi več po poti kandidatov za priznanje mučeništva (processus super martyrio), temveč po postopku kandidatov za priznanje junaške kreposti darovanja življenja (oblatio vitae).
Kot je znano, je duhovnik Izidor Završnik v mariborskih zaporih 10. marca 1943 prostovoljno šel v smrt namesto šest let mlajšega sozapornika, dvajsetletnega Franca Žvana iz Zgornjih Hoč pri Mariboru. Franc Žvan, ki je po ustrelitvi Izidorja Završnika ostal tako rekoč edina priča Izidorjeve daritve, je po vrnitvi iz ujetništva o tem sam povedal svoji ženi. Večkrat je o tem govoril tudi možu svoje nečakinje, ki živi na njegovem nekdanjem domu v Zgornjih Hočah. Ob tej priložnosti želim še posebej omeniti dva pričevalca, ki sta javno pričevala o Završnikovi ustrelitvi.
Prvi je duhovnik Maks Ledinek, ki si je v mariborskih zaporih skupaj z drugimi zaporniki nekaj časa delil celico št. 91, kjer je bil zaprt tudi Izidor. Njegovo pričevanje je dragoceno zato, ker v njem govori o podelitvi zakramenta sprave sojetniku Izidorju pred njegovo smrtjo. O tem je v mesečniku Ognjišče takole pričeval: »Čez nekaj časa je prišel v našo celico – 91 duhovnik Izidor Završnik, ki je bil zaprt od decembra 1942. Desetega marca so prišli po njega in še enega partizana. Naj vzameta vse s seboj, so rekli. Vedela sta, da ju peljejo na streljanje. Prosil me je, naj mu dam še odvezo in partizan tudi. Obema sem dal odvezo. Čez dve uri so ju na dvorišču ustrelili. Ko smo šli na dvorišče na sprehod, smo videli še krvave sledove in delce možganov na steni. Še nekaj časa so nas imeli kot talce. K sreči v tistem času ni bilo kakih posebnih akcij, da bi nas potem kot talce streljali« (F. Bole, Kalvariji je bilo ime Dachau, 2, v: Ognjišče, 11(1975), št. 7, str. 8). Iz njegovega pričevanja se vidi, da ni nič vedel o tem, da je Izidor daroval življenje za mlajšega sojetnika. Vsekakor pa je dragoceno, ker lahko iz tega sklepamo, da je Izidorju Završniku prav zavest, da so mu odpuščeni vsi grehi njegovega preteklega življenja, dala moč za junaško darovanje lastnega življenja za sozapornika.
Drugi pričevalec, ki ga želim omeniti, pa je Boris Demšič, mož Žvanove nečakinje, s katerim se je Franc Žvan večkrat pogovarjal o svoji rešitvi, ko je prihajal k njim na obisk. V oddaji Sledi časa, ki jo je z naslovom Po svoji volji v smrt namesto sojetnika 19. marca 2023 za RTV Slovenija posnel novinar Stane Kocutar, je povedal: »Tisti dan, 10. marca 1943, je ob Frančku Žvanu stal možakar, ki ga ni poznal, ni vedel kdo je, pozneje je zvedel, da je bil duhovnik. Ta mož mu je rekel: “FANT, TI SI ŠE MLAD, TI MORAŠ ŽIVETI, STOPI NA MOJE MESTO“. Franc bi namreč moral stopiti iz vrste, da bi ga peljali na streljanje. In na njegovo mesto je potem stopil ta duhovnik, ki je bil namesto njega ustreljen.« Boris Demšič je tudi prepričan, da si Izidor Završnik zaradi »darovanja svojega življenja« zasluži, da bi bil razglašen za svetnika. Pomenljiv je tudi novinarjev uvod v omenjeno oddajo: »Desetega marca letos je minilo 80 let od manj znanega dogodka, ko so nemški nacisti v sodnih zaporih v Mariboru izbrali 25 talcev za usmrtitev. Med njimi je bil tudi Franc Žvan iz Zgornjih Hoč, ki je deset dni prej dopolnil 20 let. Ko je začutil vso stisko, je Franca nagovoril šest let starejši sojetnik, katoliški duhovnik Izidor Završnik z Gomilskega in ga v naslednjem trenutku zamenjal v vrsti za usmrtitev. Izidorja so ustrelili še isti dan, Franc Žvan je umrl leta 1997. V tokratnih Sledeh časa bomo obudili spomin na nepreklicno in dokončno odločitev mladega duhovnika, da zavestno izbere smrt, ki bi sicer doletela sojetnika.«
Želim si, da bi tudi preko te knjige čim več naših rojakov spoznalo junaško zgodbo mladega duhovnika Izidorja, pričevalca in darovalca življenja, ki je v težkih časih preganjanja ohranil vero v Božjo ljubezni, ki je močnejša od greha in smrti. Naj postane njegova življenjska daritev tudi nam vir zaupanja v Božje usmiljenje, njegov zgled pa spodbuda, da si bomo bolj prizadevali za ohranjanje dostojanstva človeškega življenja in spravo v slovenskem narodu.
Maksimilijan Matjaž
Celjski škof
Celje, na praznik Svete Trojice, 26. maja 2024
Karel Gržan o knjigi v Oddaji Od slike do besede na Radiu Ognjišče: