Duhovniki dekanije Celje – Nova Cerkev so se v sredo, 7. maja 2025 pod vodstvom dekana Tadeja Linasija zbrali na svojem rednem mesečnem srečanju. Tokrat jih je gostila župnija Dobrna, kjer so v preteklem tednu obhajali 70. letnico svojega župnika Milan Strmška. Rekolekciji sta se pridružila tudi škof ordinarij Maksimilijan in upokojeni škof Stanislav.
Ob dnevni Božji besedi jih je med sveto mašo nagovoril škof Maksimilijan in vse zbrane duhovnike, diakone in Božje ljudstvo povabil k molitvi po štirih namenih, ki jih današnji dan še posebej prebuja, da bi bolj živo prepoznali Jezusa in njegovo oznanilo za naše življenje:
Molitev za svetega očeta
Danes se kardinali z vsega sveta zbirajo, da bodo v molitvi pred Gospodom in drug z drugim v Sikstinski kapeli ločeni od vseh novic sveta pred Bogom prosili, naj Gospod pokaže in da svojega Svetega Duha tistemu pastirju, ki ga On izbira, da bo vodil njegovo Cerkev v tem težkem prelomnem času.
Nov pastir, 267. naslednik svetega Petra, bo imel enako glavno nalogo, kot jo je prejel že sveti Peter, ko mu je Jezus ob Tiberijskem jezeru poveril skrb za njegove ovce, za njegovo čredo, za njegovo Cerkev – da oznanja, da je Jezus Kristus Gospod, da je Jezus edini Zveličar, da je On ta kruh življenja, o katerem govori današnja Božja beseda.
Zato vas v teh dneh vse vabim k iskreni, osebni, srčni in goreči molitvi za novega svetega očeta.
Molitev za nove duhovne poklice
Smo v tednu molitve za duhovne poklice, ki se bo zaključil s četrto velikonočno nedeljo, nedeljo dobrega pastirja, ko je vsa Cerkev združena v tej pomembni prošnji k nebeškemu Očetu, naj nam podarja pastirjev, ki bodo ponavzočevali njegovo besedo, njegov kruh, njegovo življenje, ki bodo pričali o tej veri, ki daje življenje in ki bodo s svojim življenjem in s svojo besedo živeli to Kristusovo poslanstvo.
Zdi se, da danes ta klic zamira in da ni več tako rodoviten, pa vendar, Gospod kliče. Gospod kliče in na njegov klic se Cerkev odziva. Želeli pa bi si, da bi v sebi čutili več gorečnosti in potrebe, da res potrebujemo pastirje in oznanjevalce. Ne samo, da nam odpirajo in zapirajo cerkve, prižigajo luči, pripravljajo oltarje in mašujejo, ampak zato, da se lahko po njih dotikamo živega Boga, jemo in pijemo Kruh življenja ter sprejemamo Besedo življenja, ki naše življenje spreminja, nam daje moč, smisel in večnost.
Vse vas prosim za iskreno molitev, da bi bili vsi mi, tudi vi starši in stari starši, rodovitni za ta Božji klic v svojem življenju. S tem boste tudi sami največji pričevalci mladim generacijam, da bodo lahko sprejele ta Božji klic.
Danes smo še posebej veseli in hvaležni, da se lahko zahvaljujemo za dar duhovnega poklica, ki ga Gospod kliče iz teh župnij naše dekanije.
Molitev za duhovnike
Tretja prošnja, ki jo želim vsem nam položiti na srce, pa je, da molite za svoje duhovnike in pastirje. Ta prošnja velja tudi vam, dragi bratje duhovniki – molite tudi drug za drugega. Mi, ki smo že sprejeli ta Gospodov klic hoditi za njim, nismo še na cilju te naše poti. Odločitev za ta klic ni bila pomembna samo na začetku, ampak se dogaja vedno znova, ker se vedno znova pojavljajo tudi skušnjave, da bi ta klic preslišali in pozabili, kdo nas kliče.
Tisti, ki nas kliče, ima tudi moč nad našim življenjem. Tisti, ki nas kliče, bo tudi dopolnil naše delo in naše poslanstvo.
Naše poslanstvo, naše delo in naš uspeh niso odvisni samo od nas. Od nas so odvisni le v tolikšni meri, kolikor smo mi pripravljeni izpuščati iz rok samega sebe, svoj strah pred nalogami in obveznostmi, predvsem pa strah zase; kako bom izgledal, koliko bom uspešen ali neuspešen. Da bom res vse svoje zaupanje in svojo moč iskal le pri Gospodu.
In če jo bom iskal pri Njemu in ne gradil na sebi, potem bom lahko miren in hvaležen, čeprav bo okrog mene marsikaj drugače, kot si predstavljam, tudi če ne bo tistih sadov, ki sem si jih sam želel.
Takrat se bom spomnil Jezusovih besed, ko pravi, da je pšenično zrno lahko rodovitno samo takrat, ko umre. Bog v zgodovini nikoli ni odreševal in zmagoval samo z močjo, s silo in z velikim številom, ampak predvsem z iskrenostjo, z ljubeznijo, s predanostjo in z zaupanjem tistih, ki ga kličejo in hodijo za njim.
Zato smo vsi potrebni molitve in podpore, da bi lahko tudi v naših duhovniških medsebojnih odnosih iskali moč in oporo ter se ne bi zapirali vase, ampak bi res verjeli, da tudi preko drugega deluje Gospodov duh in nas dela njegove učence, ki lahko s svojim življenjem rodovitno oznanjajo Njega in Njegov evangelij.
Molitev za dar vere
Četrta prošnja in molitev, ki jo polagam na vaša srca, pa je, da molimo za dar svete vere. Danes nam je Božja beseda zelo direktno povedala, kaj je srce naše vere: da verujemo v Boga, ki je živ in je med nami. Verujemo v Očeta, ki nam je poslal svojega Sina, ki med nami živi po zakramentih, v kruhu življenja.
Jaz sem kruh življenja, pravi Jezus. Kdor pride k meni, ne bo lačen. Kdor vame veruje, ne bo nikoli žejen. Volja mojega očeta je, da se ne pogubi nihče, kdor vame veruje. To je srce naše vere.
Srce naše vere je, da verujemo v Boga, ki nam je zvest, ki nas ljubi in nas pozna. V Boga, za katerega smo edinstveni, ki je za nas dal in vedno znova daje samega sebe.
Da bi se lahko tudi mi duhovniki vedno znova zavedali te srčike našega oznanila, te moči in ognja, ki ga je to oznanilo dajalo prvi Cerkvi, kot smo slišali v današnjem berilu. Kljub preganjanju, ko je Cerkev še žalovala za prvim mučencem Štefanom in so se morali učenci razkropiti ter zaradi preganjanja zapustiti Jeruzalem, je Filip prišel v pokrajino Samarijo, kjer je bila prva beseda, ki jo je tam oznanil, da je Jezus živ.
Jezus je resnično ljubljeni Božji sin, ki živi med nami in v katerem že danes sprejemamo novo življenje. To novo življenje ni nekaj, kar bomo dobili šele, ko bomo prestopili prag zemeljskega življenja in prag večnosti.
To novo življenje je, da nas je Bog pri krstu rodil za Božje sinove in hčere. Mi nismo več samo sinovi in hčere naših staršev, ampak smo sinovi in hčere ljubljenega nebeškega Očeta. In to njegovo Božje življenje v nas raste z vsakim darom Svetega Duha, z vsako Božjo besedo, z vsakim lepim dejanjem in z vsakim dejanjem ljubezni, ki je sad Svetega Duha.
Prosimo danes, ko smo skupaj kot ena družina in hkrati kot škofijsko – dekanijsko občestvo, povezani tudi z vesoljno Cerkvijo, za te velike darove, ki bodo dajali življenje Kristusovi Cerkvi tudi v našem času in v našem okolju. Amen.
Fotografije: Bojan Vrečer
Po maši so kot izhodišče za razmislek in pogovor imeli razmišljanje papeža Frančiška o štirih bližinah kot stebrih duhovniškega življenja:
- Bližina z Bogom
- Bližina s škofom
- Bližina med duhovniki
- Bližina z ljudstvom