Letos, ob 100. obletnici konca 1. svet. vojne, je bila osrednja spominska slovesnost pri Ruski kapelici na Vršiču, v soboto, 28. 7. 2018, ob 10. uri. Že prej se je dogajalo sledeče:
1. v petek, 27. 7. 2018, je bilo ob 8.30 srečanje delegacije Ruske pravoslavne Cerkve (RPC) s predstavniki Srbske pravoslavne Cerkve v cerkvi Sv. Cirila in Metoda v Ljubljani.
2. v petek, 27. 7. 2018, je bil ob 9.45 sprejem delegacije RPC pri ljubljanskem nadškofu metropolitu.
3. v petek, 27. 7. 2018, je bil ob 14. uri ekumenski pogovor na Blejskem otoku. Sodelovali so predstavniki RPC, Srbske PC, Evangeličanske in Katoliške Cerkve. Ob pogovorih so pripravili izjavo za javnost (GLEJ SPODAJ).
4. v petek, 27. 7. 2018, je bil ob 18. uri koncert pred župnijsko cerkvijo v Krajnski Gori. Ob 18.45 je bila katoliška spominska maša v župnijski cerkvi v Krajnski Gori. Sodelovali so delegacija RPC, Srbske PC, Evangeličanske in Katoliške Cerkve. Po maši je bil koncert v dvorani Vitranc.
5. v soboto 28. 7. 2018 ob 10. uri: Spominska slovesnost pri Ruski kapelici na Vršiču.
IZJAVA ZA JAVNOST:
SVET KRŠČANSKIH CERKVA V SLOVENIJI
in
DELEGACIJA RUSKE PRAVOSLAVNE CERKVE
ob ekumenskem pogovoru na Bledu, 27. julija 2018
Mirovno poslanstvo krščanskih Cerkva
Molitev za večni mir ruskih ujetnikov, ki so pred stodvema letoma pod Vršičem darovali svoja življenja, predstavnikom krščanskih Cerkva nudi priložnost za vnovično bratsko srečanje in ekumenski pogovor. Ker letos mineva sto let od konca 1. svetovne vojne, smo želeli skupaj razmišljati o mirovnem poslanstvu krščanskih Cerkva. »Velika vojna« se je zaradi sebičnih interesov velikih sil začela sredi krščanske Evrope in se razdivjala po vsem svetu. Posebej hudi boji so se odvijali na bližnji Soški fronti. Kristjani so se bojevali in umirali na nasprotnih straneh. Zato je po prvi svetovni vojni skupaj z ekumenskim gibanjem med kristjani nastalo tudi mirovniško gibanje. Za mir in za edinost kristjanov je živel in umrl evangeličanski teolog in mučenec Dietrich Bonhoeffer, eden najsvetlejših likov 20. stoletja.
K delu za mir kristjane najprej zavezuje Sveto pismo, še posebej oznanilo Jezusa Kristusa. S svojim rojstvom je oznanil »mir ljudem na zemlji« (Lk 2,14). Podaril nam je svoj mir, ki ga svet ne more dati (Jn 14,27), mir, ki je sad njegove smrti in vstajenja od mrtvih. Blagroval je tiste, ki delajo za mir, saj bodo Božji otroci (Mt 5,9). Njegove besede: »Vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani« (Mt 26,52), lahko razumemo kot resno opozorilo na nevarnost samouničenja človeštva. Zato se ne more imenovati kristjan, kdor ni človek miru, kdor ne moli in ne dela za mir.
Kristjani v preteklosti nismo bili vedno graditelji miru, saj je naša zgodovina tudi zgodovina verskih vojn in preganjanj drugače verujočih. V 20. stoletju pa so krščanske Cerkve odločneje stopile na pot miru. Zavedajo se, da je mir najprej Božje delo in Božji dar, zato se ob vsakem bogoslužju dviga k Bogu tudi prošnja za mir. Božja liturgija sv. Janeza Zlatoustega, ki jo z veliko ljubeznijo obhajajo pravoslavne Cerkve, takoj na začetek postavlja prošnjo »za mir vsega sveta«, »za mir, ki prihaja od zgoraj«. Moskovski patriarh Kiril in papež Frančišek sta ob srečanju na Kubi (februarja 2016) povabila katoličane in pravoslavne vseh dežel, »naj se učijo živeti skupaj v miru in ljubezni in naj ‘bodo med seboj istih misli’« (Rim 15,5). V mestu Bari so nedavno predstavniki krščanskih Cerkva z Vzhoda skupaj s papežem molili za mir na Srednjem Vzhodu. Krščanska navzočnost v teh deželah, ki so zibelka krščanstva,zaradi vojne in nasilja ugaša, morda za vselej. Zato so predstavniki Cerkva enodušno molili in prosili od Gospoda nebes »tisti mir, ki ga mogočniki na zemlji še niso uspeli najti.« Za naše brate, ki trpijo, so prosili z besedami psalma: »V tebi naj bo mir!« (Ps 122,8).
Molitev in delo za mir sta tudi v središču prizadevanj evangeličansko-luteranske Cerkve in drugih Cerkva, ki izvirajo iz reformacije. Zavezanost miru so vnovič potrdile ob obeleževanju petstoletnice reformacije (2017). Mirovne pobude podpira in koordinira zlasti Svetovni svet Cerkva, v katerega so te Cerkve včlenjene, in ki letos obhaja svojo sedemdesetletnico (1948-2018).
Tudi Rimskokatoliška Cerkev pri evharistiji prosi nebeškega Očeta: »Podari nam mir v naših dneh.« Na Jezusa Kristusa se obrača s prošnjo: »Utrdi svojo Cerkev v miru in jo vodi k popolni edinosti«. Papeži 20. stoletja, ki so bili priče dveh svetovnih vojn, so – žal brez uspeha – klicali k miru. Pij XII. je svaril: »Z mirom ni nič izgubljeno, z vojno lahko izgubimo vse.« Na pobudo Pavla VI. se 1. januar vse od leta 1968 obhaja kot dan miru. Pravičnost, mir, ohranjevanje stvarstva in sprava – to so bile naloge, ob katerih so na treh evropskih ekumenskih zborovanjih (Basel, Graz, Sibiu) razmišljali in molili evropski kristjani vseh Cerkva.Papež Janez Pavel II. je 27.10. 1986 povabil predstavnike krščanskih Cerkva in svetovnih verstev v Assisi, da bi skupaj molili za mir. Ta pobuda se v različnih oblikah uresničuje do današnjih dni.
Grobovi žrtev obeh svetovnih vojn, raztreseni po celi Evropi, kličejo: »Nikoli več vojne!« Umrli ruski ujetniki pod Vršičem kličejo: »Nikoli več vojne!«, kajti vojna je »zločin proti Bogu in proti človeku.«1
Na koncu bi radi spomnili na besede, ki jih je po molitvi ob ruski kapeli pod Vršičem leta 2016 izrekel metropolit Volokolamski Ilarion : »Naj se nikoli ne ponovijo tragedije, ki so se odigrale pred sto leti in ki so uničile brezštevilna človeška življenja. Naj sonce miru sije nad našimi državami in nad vso našo evropsko celino. Naj Gospod Bog blagoslavlja naše narode.«
Zavedajoč se, da »mir ni nikoli za vedno pridobljen, marveč ga je treba neprestano graditi,«2 se spodaj podpisani predstavniki krščanskih Cerkva v Sloveniji skupaj s predstavniki Ruske pravoslavne Cerkve vnovič zavezujejo molitvi in delu za mir v naših deželah in povsod po svetu. Iz Barija naj prek Bleda in Vršiča vse do trpečih bratov na Srednjem Vzhodu odmeva krik psalma: »V tebi naj bo mir!« (Ps 122,8).
1 Drugi vatikanski koncil, Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu 80.
2 Drugi vatikanski koncil, Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu 78.
Bled, 27. julija 2018
Nj. Ekscelenca škof Kronštadtski Nazarij
Nj. Visokopreosveštenstvo mitropolit zagrebško-ljubljanski dr. Porfirije
dr. Stanislav Lipovšek, celjski škof, predsednik Sveta krščanskih Cerkva
mag. Geza Filo, škof Evangeličanske Cerkve v Sloveniji
KRAJNSKA GORA-VRŠIČ 2018 27. 7. 2018 ob 18.30 – nagovor celjskega škofa Stanislava Lipovška
Spominska sv. maša za ruske vojne ujetnike, ki jih je 8. 3. 1916 zasul snežni plaz pri gradnji ceste na Vršič.
Božja beseda:
1. berilo: Ezek 34,11-16,
Ps 22: Gospod je moj pastir,
2. berilo: Ef 4,1-6,
Evangelij: Jn 15,9-17
Uvod v bogoslužje:
Spoštovani vsi navzoči!
Zbrali smo se k sv. bogoslužju, pri katerem se ob 100-letnici konca 1. svetovne vojne hvaležno spominjamo in v globokem spoštovanju molimo za blaženi pokoj ruskih vojnih ujetnikov, ki jih je 8. marca l916 zasul snežni plaz pri gradnji ceste na Vršiču. Ob tej tragediji pripadnikov ruskega naroda smo hvaležni za vse pobude, ki so bile v teh letih storjene, da so rajni dobili primerno spominsko obeležje in da je ta kraj bolečega spomina postal kraj molitve in srečanja med predstavniki ruskega in slovenskega naroda, kraj srečanja med predstavniki Ruske pravoslavne Cerkve in predstavniki Katoliške Cerkve in krščanskih Cerkva, ki delujejo v Sloveniji, pa tudi kraj srečanja s predstavniki drugih Cerkva in verskih skupnosti, ki so s svojimi vojaki sodelovale v prvi svetovni vojni. Neizmerno smo hvaležni Bogu, ki vodi naša srca in pota človeške zgodovine, da smo po boleči izkušnji prve in tudi druge svetovne vojne vendarle prisluhnili Božjemu klicu in postali prijatelji in sodelavci za božje kraljestvo, za mir v svetu, za sodelovanje med ljudmi in narodi, za varno in srečno sedanjost in za svetlo prihodnost.
Zato pri tej spominski sv. maši z globokim spoštovanjem in hvaležnostjo v imenu Slovenske škofovske konference in Sveta krščanskih Cerkva v Sloveniji pozdravljam delegacijo Ruske pravoslavne Cerkve, ki jo vodi Njegovo Preosveštenstvo gospod Nazarij, škof Kronštadski in vikar metropolita iz Sankt Perterburga, ki ga spremljata diakona g. Roman in g. Rodion, bogoslovci Emanuil, Sergij in Vasyl in Ženski pevski zbor Sanktpeterburške duhovne akademije. Pozdravljam predstavnika Srbske pravoslavne Cerkve, Nj. Visokopr. gospoda Porfirija, metropolita zagrebško-ljubljanskega in g. protojereja -stavrofora Aleksandra Obradovića, arhijerejskega namestnika ljubljanskega, gospoda mag. Geza Fila, škofa Evangeličanske Cerkve v Sloveniji, in g. mag. Leona Novaka, evangeličanskega duhovnika iz Murske Sobote, gospoda Saša Gržino, predsednika društva Slovenija-Rusija in njegove sodelavce, predstavnike Ruskega veleposlaništva v RS in predstavnike občine Krajnska gora. Pozdravljam domačega g. župnika Janeza Šimenca in duhovnike-somašnike, profesorje Teološke fakultete in člane Slovenskega ekumenskega sveta g. Bogdana Dolenca, g. Antona Štruklja, g. p. Vinka Škafarja OFM Cap, Matica Lesjaka, bogoslovce, ministrante, vse vas, dragi verniki in še posebej domači župnijski pevski zbor, ki nam bo s pesmijo pomagal vstopiti v skrivnost tega spominskega bogoslužja, v skrivnost Gospodovega trpljenja, smrti in vstajenja, v katero so s svojo tragično smrtjo na tako pretresljiv način vstopili ruski vojaki, ki se jih spominjamo. Mi smo še na poti in v to skrivnost vstopamo po veri, zato odprimo srca Božji milosti, ki nas povezuje z Bogom, med seboj in z našimi rajnimi. In če je kaj tega, kar ovira Božje delo v nas, to iskreno obžalujmo, da bomo vredno obhajali svete skrivnosti in bo ta daritev sv. maše Bogu v čast, našim rajnim v zveličanje in vsem nam v duhovno rast in posvečenje…
Homilija
Spoštovani vsi navzoči, sestre in bratje v Kristusu!
Vedno, še posebej pri tej spominski sv. maši, naj v naših srcih močno odmeva Jezusova beseda: »Niste vi mene izvolili, ampak jaz sem vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad« (Jn 15,16). Kristjani, učenci Jezusa Kristusa, se moramo vedno vprašati, kako živimo ta dar, da smo »božji izvoljenci, sveti in ljubljeni« (prim. Kol 3,12), kako živimo in uresničujemo Jezusov evangelij, zlasti njegovo novo zapoved o medsebojni edinosti in ljubezni, ki je in mora biti to razpoznavno znamenje Kristusovih učencev (prim. Jn 13,34-35).
1. Zgodovina Cerkve nam pove, da kristjani nismo bili vedno zvesti evangeliju, tej temeljni razsežnosti in razpoznavnemu znamenju Kristusovih učencev.
Če se kratko ozremo na prehojeno pot, lahko rečemo, da smo v 1. tisočletju kljub vsem težavam uspeli ohranjati vrednote miru, medsebojne edinosti in ljubezni, ki so jo poživljali in bogatili mnogi pričevalci vere in učitelji krščanskega življenja. Med temi močnimi svetilniki in pričevalci vere naj na Zahodu omenim očaka Benedikta, utemeljitelja zahodnega meništva, ki je na ruševinah rimskega cesarstva v 6. stoletju začel znameniti evropski misijon, ko je s svojimi duhovnimi sinovi mnogim evropskim narodom prinesel luč evangelija in je s svojo Regulo – pravilom redovnega življenja – in z meniškim geslom »Moli in delaj – ora et labora« utiral pota evropske kulture in civilizacije. Malo pozneje, v 9. stoletju, sta na Vzhodu, zlasti med slovanskimi narodi, to poslanstvo nadaljevala naša blagovestnika, sv. brata Ciril in Metod. Ta skupna vera in pravila krščanskega življenja so se bogatila in preverjala na cerkvenih zborih, ki so tudi danes vir in navdih za življenje in delovanje bratskih krščanskih Cerkva. Žal je to stoletno skupno duhovno izročilo v 2. tisočletju doživljalo nove preizkušnje in nasprotovanja, ki so pripeljala do mnogih vojn in spopadov, vse do žalostnega razkola na Vzhodu in na Zahodu, katerih boleče posledice še danes občutimo. Zato pa smo tem bolj veseli in hvaležni, da je na naši skupni poti bilo vedno prisotno tudi močno vetje Sv. Duha, ki je nagibalo bratska srca k vedno novi pripravljenosti in zvestobi luči, ki je prišla na svet, da razsvetljuje vsakega človeka (prim. Jn 1, 9).To luč so na Vzhodu prižigali mnogi pričevalci in glasniki evangelija, zlasti sv. Vladimir Kijevski v 10. stoletju, in na Zahodu redovni ustanovitelji, med njimi sv. Frančišek Asiški, sv. Dominik in v 16. stoletju naši reformatorji, še posebej Primož Trubar in Jurij Dalmatin, ki sta našim prednikom in vsem nam podarila največji zaklad, celoten prevod Sv. pisma, »tu je vse svetu pismu, stariga inu noviga testamenta«.
2. V našem času so vetje sv. Duha močno poživile pobude za obhajanje Svetovne molitvene osmine za edinost, ki so vzniknile v Anglikanski Cerkvi. To dogajanje je močno spodbudil 2. vatikanski koncil (1962-1965), ki ga je sklical papež Janez XXIII. z namenom, »da bi verniki bolj krščansko živeli, da bi ustanove, ki so spremenljive, prilagodili potrebam našega časa in bi pospeševali vse, kar bi moglo prispevati k edinosti vseh, ki verujejo v Kristusa (prim B 1).
Močno znamenje na poti k edinosti je bilo srečanje med papežem Pavlom VI. in carigrajskim patriarhom Atenagorom 6. 1. 1964 v Jeruzalemu, ko sta na Oljski gori, na kraju Jezusovega smrtnega boja preklicala izobčenje in skupaj molila za edinost. To znamenje je navdihovalo koncilske očete, zbrane na koncilu, ko so pripravljali in sprejemali odlok o ekumenizmu, v katerega so vključili tudi posebno poglavje o Vzhodnih Cerkvah (prim. E 14-23), kjer posebej izpostavljajo liturgično in duhovno izročilo vzhodnih kristjanov, pomen meništva ter češčenje Matere Božje in svetnikov.
Slomškova molitvena bratovščina Apostolstvo sv. Cirila in Metoda, ki jo je leta 1851 ustanovil bl. škof Slomšek, je bila duhovno gibalo tudi tako imenovanih Velehradskih kongresov, pa tudi pobude, ki so jo dali profesorji Pravoslavne teološke fakultete v Beogradu ter Katoliške teološke fakultete v Zagrebu in v Ljubljani z oddelkom v Mariboru, ko so septembra leta 1974 začeli pripravljati ekumenske simpozije, vedno v sodelovanju s pravoslavno pa tudi z evangeličansko Cerkvijo.
Tem srečanjem in simpozijem so se v svetu pridružile še druge pobude, posebej Duh Assisija, ki ga je sedaj že sv. papež Janez Pavel II. leta 1986 začel v Assisiju – mestu sv. Frančiška, ko je začel zbirati predstavnike krščanskih Cerkva in nekrščanskih verstev k skupni molitvi za mir in edinost, kar je močno odmevalo v svetu, ki je zelo potreben luči in duha sv. Frančiška, ko se vedno znova zapleta v mnoge konflikte, vojne spopade in nasilje, ki prinašajo bolečino, smrt, lakoto, begunstvo in druge tegobe. Kristjani bi morali več narediti in z združenimi močmi premagovati probleme, s katerimi se soočajo naši trpeči bratje in sestre, doma in po svetu.
To željo in pripravljenost sta izrazila Njegova Svetost Kyril, patriarh Ruske pravoslavne Cerkve in papež Frančišek, ko sta se 12. 2. 2016 srečala v Havani in v skupni izjavi med drugim zapisala: V skupni odločitvi, da bi storila to, kar je potrebno, da presežemo zgodovinska razhajanja, ki smo jih podedovali, hočeva združiti najine moči pri pričevanju za Kristusov evangelij in o skupni dediščini Cerkve prvega tisočletja, da skupaj odgovorimo na izzive sodobnega sveta… Naša krščanska zavest in naša pastoralna odgovornost nam ne dopuščata biti neodzivni pred izzivi, ki zahtevajo skupni odgovor« (čl.7).
To pripravljenost smo izrazili in v skupni izjavi tudi zapisali predstavniki Ruske pravoslavne Cerkve, Srbske pravoslavne Cerkve, Evangeličanske in Katoliške Cerkve avgusta 2016, na jubilejnem srečanju ob 100. obletnici tragedije na Vršiču, to pripravljenost in sodelovanje smo predstavniki Ruske pravoslavne, Srbske pravoslavne, Evangeličanske in Katoliške Cerkve potrdili tudi danes, ko smo na Ekumenskem pogovoru na Bledu sprejeli skupno izjavo o naših nalogah za varno sedanjost in svetlo prihodnost. Pota medsebojne edinosti in razumevanja so iskali tudi predstavniki pravoslavnih Cerkva, ki so se od 16. do 27. junija 2016 zbrali na Vsepravoslavnem koncilu na Kreti.
Tudi papež Frančišek ne zamudi nobene priložnosti in se v svojih molitvah, nagovorih in srečanjih kot dober pastir in usmiljeni Samarijan nenehno obrača k ljudem našega časa in jih vabi na pota edinosti, miru odpuščanja. Tako je storil tudi na svojem apostolskem potovanju v Sveti deželi, od 24. do 26. maja 2014, ko je v baziliki Božjega groba v Jeruzalemu molil skupaj s katoličani in s pravoslavnimi, da bi vsi kristjani resnično bili priče vstajenja in kot taki nosilci novega življenja v miru in edinosti. Za mir in edinost je molil tudi 30. oktobra2016, ko se je v Lundu na Švedskem srečal s predstavniki Svetovne luteranske zveze, ob 500-letnici reformacije. To dogajanje smo potrdili tudi na srečanju med predstavniki in verniki Evangeličanske in Katoliške Cerkve, ki je bilo 6. novembra 2016 v Murski Soboti. Mir, edinost in temeljne vrednote našega življenja, zlasti prijateljstvo, sodelovanje, medsebojno kulturno in duhovno obogatitev gojijo in pospešujejo tudi vsakoletna srečanja pri Ruski kapelici na Vršiču in se za to plemenito dogajanje zahvaljujemo Občini Krajnska gora, društvu Slovenija-Rusija in Ruskemu veleposlaništvu v RS.
Spoštovani vsi navzoči, sestre in bratje v Kristusu!
V nedeljo, 7. julija 2018, je bilo v mestu Bari, v južni Italiji, pri sv. Miklavžu, svetniku, ki je izredno spoštovan med kristjani Vzhoda in Zahoda, srečanje, ko so se predstavniki Vzhodnih Cerkva, skupaj s papežem Frančiškom, zbrali k molitvi za mir na Bližnjem in Srednjem Vzhodu. Tudi tu smo kristjani skupaj z vsemi ljudmi, ki v srcu dobro mislijo, poklicani, da storimo vse, kar je v naši moči, da se med te preizkušane narode in ljudstva vrne mir in človeka vredni pogoji za življenje.
Naj vsa ta plemenita prizadevanja poživlja in bogati tudi letošnje spominsko srečanje na Vršiču in ta sv. maša, ki jo obhajamo v slavo Božjo, za našo varno sedanjost in za svetlo prihodnost, v miru, edinosti in ljubezni. Amen.
+ msgr. Stanislav Lipovšek, celjski škof – predsednik Sveta Krščanskih Cerkva