Od 18. do 25. januarja v Sloveniji poteka Teden molitve za edinost kristjanov 2025 pod geslom ‘Veruješ to?’. Celjska škofija je osrednje ekumensko besedno bogoslužje z ekumenskimi nagovori pripravila v ponedeljek, 20. januarja, v župnijski cerkvi sv. Cecilije (pri kapucinih).
Osrednji svetopisemski odlomek tedna je pripoved o obuditvi Lazarja od mrtvih, kjer se Jezus razodene kot vstajenje in življenje ter Lazarjevi sestri Marti postavi vprašanje: ‘Veruješ to?’ »Verovati v Kristusa pomeni hoteti edinost,« je zapisal sveti papež Janez Pavel II. Hoteti edinost pa pomeni moliti in delati za ta veliki cilj.
Pri molitvi v cerkvi sv. Cecilije so sodelovali škof dr. Maksimilijan Matjaž, upokojeni škof dr. Stanislav Lipovšek, mag. Leon Novak, evangeličanski škof, duhovnika Srbske pravoslavne Cerkve v Celju o. Goran Šljivić in o. Veselin Ristić ter dr. med. Daniel Grabar, superintendent Evangelijske binkoštne Cerkve.
S petjem pa so ga bogatili mešani cerkveni pevski zbor sv. Cecilije, evangeličanska glasbena skupina iz Murske Sobote ter duet iz Maribora, ki je zapel pravoslavni pesmi. Posebnost obreda je bilo praznovanje skupne vere, ko je sosed sosedu prižgal svečo in dejal: »Kristusova luč«.
Vera bo vedno ostala velik dar. Ta dar bom ohranjal, v meni bo rastel, če ga bom delil, tako kot tudi ljubezen. (Maksimilijan Matjaž)
Po vstopni pesmi je dr. Vinko Škafar, škofijski delegat za ekumenizem, predstavil predstavnike različnih cerkva, po končanem ekumenskem bogoslužju pa je vodil kratek pogovor z dramsko igralko Milado Kalezić o njeni duhovno avtobiografski knjigi Vsa moja resnica je v Njem. Milada Kalezić je tudi prebrala Sončno pesem sv. Frančiška Asiškega (Hvalnico stvarstva).
Vero živimo v skupnosti
Po prebranem evangeliju so predstavniki Cerkva nagovorili zbrane. Škof Matjaž je vsem zastavil vprašanje, »koliko in kako mi danes živimo poslanstvo oznanjevanja, koliko mi uspemo pripovedovati drugim z močjo svoje izkušnje o tem, kaj je Gospod storil velikega v našem življenju. Morda so prav besede o Bogu, o moči ljubezni Boga in njegovemu usmiljenju tiste, ki so v naši družbi najredkejše. O vsem se znamo pogovarjati drug z drugim, le o resnici Boga v mojem življenju se tako težko pogovarjamo. Beseda Bog, pravijo, je danes med nami postala tabu. Pa ne samo tista na ustnicah, ampak tista, ki bi prihajala iz srca. Ker te samo takšna beseda, ki je polna Božjega dotika, lahko nagovarja in prepriča … Vere ne morem živeti sam. Vere tudi obvladati ne morem sam. Lahko jo samo sprejmem. Vera bo vedno ostala velik dar. Ta dar bom ohranjal, v meni bo rastel, če ga bom delil, tako kot tudi ljubezen.«
Vera je blaga luč, ki po milosti zasveti v duši, tolaži srce in nam naklanja dar upanja. (Leon Novak)
Evangeličanski škof Novak je svoj nagovor sklenil z besedami: »Vera je blaga luč, ki po milosti zasveti v duši, tolaži srce in nam naklanja dar upanja. Današnje ekumensko srečanje v Božji besedi in še posebej letošnje skupno praznovanje velike noči s pravoslavno cerkvijo naj nas okrepi v tej veri, prenovi v naši skupnosti z Bogom ter nas poveže v prenovljeno in z Božjim duhom osveženo skupnost bratov in sester.«
Molitev nas spreminja
»Dajmo Bogu hvalo za vse skupne molitve, ki so orožje proti silam, ki uničujejo nas in vse okrog nas v današnjem času,« je poudaril o. Šljivić. »Molitev vključuje spoštovanje, ljubezen, resnost in vero. Ko iskreno molimo, izrazimo svojo nemoč in Bogu priznavamo zasluge za neko delo. Molimo, ker ljubimo Boga. Z molitvijo postajamo vedno bolj takšni, kakršni želimo biti, polni ljubezni, dobrote in duhovne radosti.«
Verujemo v Jezusa, ki lahko stori nemogoče
Superintendent Binkoštne cerkve Grabar pa je vse povabil, da »poiščemo v svojih srcih tiste kotičke, ker ni dovolj trdne vere v vsemogočnost, ki jo Bog zagotavlja in s katero želi priti do naše ‘Hiše stiske’ (Betanije), v naša življenja, naše prošnje. Da bomo šli od tukaj s trdno gotovostjo: karkoli se bo moji ‘Hiši stiske’ zgodilo, verujem, da bo Jezus storil nemogoče v mojem življenju. Ta molitev naj nas poveže, da bomo s smelostjo nadaljevali našo skupno pot krščanskega življenja in razsvetljevali tudi druge. Dovolimo Njegovi moči, da se razodeva v naših potrebah in prošnjah.«
Z molitvijo postajamo vedno bolj takšni, kakršni želimo biti, polni ljubezni, dobrote in duhovne radosti. (o. Goran Šljivić)
Teden molitve za edinost kristjanov bodo v celjski škofiji sklenili v soboto, 25. januarja, v celjski stolnici s somaševanjem, ki ga bo vodil škof dr. Maksimilijan Matjaž.
Besedilo in fotografije: Jože Potrpin, Družina
https://www.druzina.si/clanek/ekumensko-bogosluzje-v-celju-vsa-moja-resnica-je-v-njem
Celotnemu bogoslužju lahko prisluhnete na posnetku zgoraj, preberete pa lahko tudi celoten nagovor škofa Maksimilijana, ki je ob Božji besedi spodbudil k dvema prošnjama:
Tomaža, enega izmed dvanajsterih, pa ni bilo z njimi. Drugi so mu potem pripovedovali o njem. (Jn 20,24-25)
Dragi bratje in sestre,
današnji večer, današnja molitev, današnja Božja beseda ob tem našem skupnem srečanju nas vabijo k dvema prošnjama, ki jih ta večer skupaj izrekamo in polagamo pred Gospoda.
Prva prošnja velja za vse tiste, ki jih ni z nami, ki jih ni v tem občestvu, v skupnosti z Bogom, ki je skupnost miru in ljubezni. Naj se naše srce prebudi, da bi videli in začutili odsotnost mnogih, ki danes živijo v stiski, v preganjanih, v vojni, v sovraštvu. Vseh, ki so oddaljeni od občestva miru, družine, topline, miru, doma, sreče, odnosov, ki jih vsak človek išče in si jih želi. Veliko je stiske v svetu pa tudi med nami. Sicer nimamo vojne in lahko živimo v blagostanju, pa mnogi ljudje živijo osamljeni, ločeni, nesprejeti, brez bližine in prijateljstev, ne doživijo ne človeškega ne Božjega srca…
Morda je prav, da pomislimo tudi na mnoge, ki so odšli iz naših krščanskih občestev. Kakšen je bil njihov razlog, kaj jih je odgnalo, kaj jih ni nagovarjalo, …? Vse to je skrivnost življenja, Boga in vere, te svobode ljubezni, s katero smo ljudje pritegnjeni drug k drugemu in s katero nas tudi Bog želi pritegniti k sebi. Za vsa ta naša občestva prosimo: za naše družine, da bi lahko spet zaživeli, za vse starše, ki jokajo za svojimi otroki, ki so se od njih oddaljili, za vse osamljene, za vse izgubljene, za vse, ki Boga ne poznajo. Za vse prosimo danes na ta dan molitve za edinost.
V drugi prošnji danes prosimo za to, da bi našli besede življenja. Drugi so mu pripovedovali o njem, je zapisal evangelist Janez. Drugi so pripovedovali Tomažu o Jezusu, o tem, kar je Gospod storil, kako se je pokazal kot Vstali pa vendar z ranami. Lahko se vprašamo, koliko in kako živimo mi danes to poslanstvo oznanjevanja, koliko mi uspemo drugim pripovedovati z močjo srca, iz svoje izkušnje, kaj je Gospod storil velikega v našem življenju. Prosimo za to, da bi našli te besede. Morda so prav besede o Bogu, o njegovi resnici, moči, usmiljenju in ljubezni tiste, ki so v naši družbi, v naših okoljih, tudi v naših družinah najbolj redke. O vsem se znamo pogovarjati drug z drugim, le o Bogu, o tej resnici Boga v mojem življenju, pa se tako težko pogovarjamo.
Beseda Bog, pravijo, je postala danes tabu med nami. Pa ne samo tista na ustnicah, ampak beseda, ki bi prihajala iz srca. Ker samo takšna beseda, ki je polna izkušnje Božjega dotika, lahko nagovarja in prepriča.
Prva veroizpoved, ki so jo Izraelci ponavljali trikrat na dan, se je glasila: Poslušaj, Izrael, Gospod je tvoj Bog, Gospod edini, je Bog življenja. Zapisuj si te besede na podboje svojih vrat, na čelo, na rokave, daj si jih za znamenje na posteljo, kjer ležiš in vstajaš, da se boš vedno znova spominjal te velike in temeljne resnice tvojega življenja: Gospod je skala, Gospod je temelj našega življenja, On nas je poklical v življenje, On nas je izvolil, On se nas je usmilil, On nas pošilja, On je končni cilj našega življenja.
Prosimo danes predvsem za to, da bi sprejeli to besedo življenja v svoje srce. Da bi se spomnili na besede, ki so se nas dotaknile, ki so nas spremenile, ki so nas ohranile in reševale vse do zdaj. Da bi te besede ohranjali in z njimi tudi pričevali drug drugemu.
Vere se ne da živeti sam. Vere tudi ne morem obvladati sam. Vero lahko samo sprejmem.
In vera bo vedno ostala velik dar. Ta dar bom ohranjal in bo v meni rastel, če ga bom delil, tako kot tudi ljubezen raste v človeku takrat, ko sem jo pripravljen deliti. Prosimo za to milost in odprimo ušesa svojega srca za to besedo in pričevanje, ki nam ga Gospod tudi ta večer pripravlja.