Od 25. do 29. julija 2019 je bila v Sloveniji na obisku delegacija Ruske pravoslavne Cerkve, ki jo je letos vodil mladi, 34 let stari, komaj posvečeni vladika Silvan, škof Peterhofski, namestnik Sanktpeterburškega metropolita in rektor Sanktpeterburške Duhovne akademije.

1. Ekumenska srečanja in sprejemi

Sedemnajstčlanska delegacija, v kateri so bili poleg škofa, diakona, duhovnika in meniha še nekateri člani Mešanega pevskega zbora Sanktpeterburške Duhovne akademije, so se takoj po prihodu in okrepčilu odpravili na obiska v Srbsko pravoslavno župnijo Sv. Cirila in Metoda, kjer jih je ob prazničnem zvonenju pričakal zagrebško-ljubljanski metropolit g. Porfirije z zborom duhovnikov. Po ogledu in skupni molitvi je sledilo prijateljsko druženje v župnijskem domu.

Ob 16.30 so gostje iz Rusije v spremstvu predstavnikov katoliške in srbsko-pravoslavne Cerkve obiskali Apostolsko nunciaturo, kjer nas je g. apostolski nuncij msgr. Jean – Marie Speich prijazno sprejel, nam predstavil nunciaturo in nas po molitvi in nagovoru v kapeli zadržal na prijateljskem druženju.

Ob 17.30 so gostje imeli sprejem še pri ljubljanskem nadškofu msgr. Stanetu Zoretu, ki nas je sprejel v stolnici. Po skupni molitvi in predstavitvi stolnice smo odšli v nadškofijski dom, kjer sta bila pozdravna govora, izmenjava darov in prijateljsko srečanje, ki ga je poživljalo petje pevskega zbora Sanktpeterburške duhovne akademije.

2. Ekumenski pogovori v Stični

V sporedu obiska delegacije Ruske pravoslavne Cerkve v Sloveniji so bili v četrtek, 26. julija 2019, ob 10. uri v stiški opatiji ekumenski pogovori, ki so se jih je udeležili nekateri člani Slovenskega ekumenskega sveta ter predstavniki Ruske pravoslavne Cerkve, Srbske pravoslavne Cerkve in evangeličanske Cerkve, ki so predstavili svoje poglede na ekumensko teologijo in razmišljali o nadaljevanju ekumenizma na različnih ravneh. Po skupni molitvi v stiški baziliki, pri kateri je sodeloval tudi mešani pevski zbor Sanktpetersburške Duhovne akademije, in pozdravih, je v samostansko kapiteljski dvorani sledilo dveurno ekumensko srečanje.
Prvi je spregovoril ruski pravoslavni škof Silvan, rektor Peterburške duhovne akademije, ki je govoril o njihovih teoloških fakultetah in šolah, kjer je izpostavil problem, ker bi radi nekateri profesorji, ki niso cerkveni, dajali večji poudarek humanističnim vedam kot teologiji. Tudi država bi želela, da bi študente bolj oblikovali za humanitarne delavce kot za duhovnike in služabnike Cerkve. Zaželel je, da bi prišlo do pogostejših stikov med profesorji sanktpetersburške Duhovne akademije in ljubljanske Teološke fakultete. Pozdravil je tudi predlog, da bi v to ekumensko sodelovanje pritegnili tudi mlade.

Pravoslavni zagrebško-ljubljanski metroplit Porfirije Perić, ki je tudi profesor na Teološki fakulteti v Beogradu, je poudaril pomembnost povezanosti teologije z molitvijo. Začel je z mislijo sv. Gregorija Teologa (Gregorja Nacianškega), ki je dejal: »Govori samo takrat, ko tvoj govor pove več kot tvoj molk«. Končal pa z mislijo Evagrija Pontskega: »Če si teolog, boš resnično molil, in če boš resnično molil, si teolog.« Tudi metropolit Porfirij, ki je poudaril pomembnost povezovanje razuma in srca, se je strinjal s škofom Silvanom iz Peterburga glede konflikta med teološkimi in humanističnimi predmeti na današnjih teoloških fakultetah in sam sebe imenoval za tradicionalnega teologa, ki daje prednost teološkim in ne humanističnim predmetom na teoloških fakultetah. Poudaril je, da morajo teološke fakultete vzgajati duhovnike, ki bodo služabniki Cerkve; teologija mora služiti Cerkvi. Bolj kot vrhunske znanstvene strokovnjake morajo teološke fakultete vzgajati duhovnike in služabnike (služabnice) Cerkve.

Geza Filo, evangeličanski škof iz Ljubljane, je izrazil veselje, da je Vršič, kraj žalostnega spomina na žrtve 1. svetovne vojne, v novejšem času postal kraj srečanja med narodi in krščanskimi Cerkvami. Ko se na vseh ravneh soočamo s procesi razkristjanjevanja, moramo kristjani več storiti in s skupnim pričevanjem pomagati iskati »dušo Evrope«.
Robert Petkovšek, dekan teološke fakultete v Ljubljani je najprej omenil stoletnico ljubljanske teološke fakultete, nato predstavil njeno današnje poslanstvo in nakazal možnost povezovanja z Duhovno akademijo v Sankt Petersburgu. Matevž Mehle, voditelj pastorale mladih iz Ljubljane in direktor zavoda Katoliška mladina, je nakazal možnost povezovanja slovenske katoliške in ruske pravoslavne mladine, kar bi lahko začeli kar na mladinskem srečanju »Stična mladih«. Tone Štrukelj je predstavil svoj vidik povezovanj, saj je dva semestra predaval na katoliški teološki šoli v Sankt Petersburgu. Mlada teologa dr. Simon Malmenvall, ki je odlično prevajal vse nagovore v ruščino ter slovenščino in frančiškan br. Jan Dominik Bogataj, sta izpričala zavzetost in ljubezen do vzhodne teologije. Pogovor je vodil in koordiniral Bogdan Dolenc, tajnik Slovenskega ekumenskega sveta in profesor na TF v Ljubljani. Zaradi odsotnosti novega opata p. Maksimilijana Fileta je prior p. Nikolaj Aracki OCist stiško meniško skupnost posrečeno povezal z gosti, tako pri molitvi v baziliki, pri pogovoru v kapiteljski dvorani in pri skupnem kosilu v samostanski obednici. Tako stiška opatija nadaljuje svoje poslanstvo kot duhovno, pa tudi ekumensko žarišče.

 

3. Katoliško mašno slavje v Kranjski Gori

 

V petek, 26. julija 2019, ob 18. uri je bil pred župnijsko cerkvijo v Kranjski Gori koncert, ki sta ga pripravila domači prosvetni zbor »Odmev« in Mešani pevski zbor Sanktpeterburške duhovne akademije. Tudi ta dogodek je vsem navzočim zgovorno povedal, kaj je tisto, kar nas resnično povezuje in budi upanje na svetlo prihodnost. To smo začutili še posebej pri katoliški sveti maši v župnijski cerkvi, pri kateri so poleg katoličanov bili navzoči tudi člani delegacije Ruske in Srbske pravoslavne Cerkve in evangeličanske Cerkve.
Nas začetku svete maše je msgr. Stanislav Lipovšek, upokojeni celjski škof in predsednik Slovenskega ekumenskega sveta navzoče takole pozdravil:

»Spoštovani vsi navzoči!
Zbrali smo se k sv. bogoslužju, pri katerem se hvaležno spominjamo in v globokem spoštovanju molimo za blaženi pokoj ruskih vojnih ujetnikov, ki jih je 8. marca l916 zasul snežni plaz pri gradnji ceste na Vršiču. Ob tej tragediji pripadnikov ruskega naroda, smo hvaležni za vse pobude, ki so bile v teh letih storjene, da so rajni dobili primerno spominsko obeležje in da je ta kraj bolečega spomina postal kraj molitve in srečanja med predstavniki ruskega in slovenskega naroda, kraj srečanja med predstavniki Ruske pravoslavne Cerkve in predstavniki Katoliške Cerkve in krščanskih Cerkva, ki delujejo v Sloveniji, pa tudi kraj srečanja s predstavniki drugih Cerkva in verskih skupnosti, ki so s svojimi vojaki sodelovale v prvi svetovni vojni. Zelo smo hvaležni Bogu, ki vodi naša srca in pota človeške zgodovine, da smo evropski narodi, po boleči izkušnji prve in tudi druge svetovne vojne, vendarle prisluhnili Božjemu klicu in postali prijatelji in sodelavci za božje kraljestvo, za mir v svetu, za medsebojno sodelovanje, za varno in srečno sedanjost in za svetlo prihodnost.

Zato pri tej spominski sv. maši z globokim spoštovanjem in hvaležnostjo v imenu Slovenske škofovske konference in Sveta krščanskih Cerkva v Sloveniji pozdravljam delegacijo Ruske pravoslavne Cerkve, ki jo vodi Njegovo Preosveštenstvo gospod Nazarij, škof Kronštadski in vikar metropolita iz Sankt Perterburga, ki ga spremljata diakona g. Roman in g. Rodion, bogoslovci Emanuil, Sergij in Vasyl in Ženski pevski zbor Sanktpeterburške duhovne akademije. Pozdravljam predstavnika Srbske pravoslavne Cerkve, Nj. Visokopr. gospoda Porfirija, metropolita zagrebško-ljubljanskega in g. protojereja – stavrofora Aleksandra Obradovića, arhijerejskega namesnika ljubljanskega, gospoda mag. Geza Fila, škofa Evangeličanske Cerkve v Sloveniji, gospoda Saša Gržino, predsednika društva Slovenija-Rusija in njegove sodelavce, predstavnike Ruskega veleposlaništva v RS in predstavnike občine Kranjska Gora. Pozdravljam domačega g. župnika Janeza Šimenca in duhovnike-somašnike, prof. dr. Roberta Petkovška CM, dekana teološke fakultete v Ljubljani, profesorje Teološke fakultete in člane Slovenskega ekumenskega sveta g. Bogdana Dolenca, g. Antona Štruklja, bogoslovce, ministrante, vse vas, dragi verniki in še posebej domači župnijski pevski zbor, ki nam bo s pesmijo pomagal vstopiti v skrivnost tega spominskega bogoslužja, v skrivnost Gospodovega trpljenja, smrti in vstajenja, v katero so s svojo tragično smrtjo na tako pretresljiv način vstopili ruski vojaki, ki se jih spominjamo. Mi smo še na poti in v to skrivnost vstopamo po veri, zato odprimo srca Božji milosti, ki nas povezuje z Bogom, med seboj in z našimi rajnimi. In če je kaj tega, kar ovira Božje delo v nas, to iskreno obžalujmo, da bomo vredno obhajali svete skrivnosti in bo ta daritev sv. maše Bogu v čast, našim rajnim v zveličanje in vsem nam v duhovno rast in posvečenje…Vsemogočnemu Bogu…«

Po evangeliju je škof Lipovšek vse navzoče takole nagovoril:
»Spoštovani vsi navzoči, sestre in bratje v Kristusu !

Vedno, še posebej pri tej spominski sv. maši, naj v naših srcih močno odmeva Jezusova beseda: “Niste vi mene izvolili, ampak jaz sem vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad” (Jn 15,16). Kristjani, učenci Jezusa Kristusa, se moramo vedno vprašati, kako živimo ta dar, da smo »božji izvoljenci sveti in ljubljeni« (prim. Kol 3,12), kako živimo in uresničujemo Jezusov evangelij, zlasti njegovo novo zapoved o medsebojni edinosti in ljubezni, ki je in mora biti to razpoznavno znamenje Kristusovih učencev (prim. Jn 13,34-35).
Zgodovina Cerkve nam pove, da kristjani nismo bili vedno zvesti evangeliju, tej temeljni razsežnosti in razpoznavnemu znamenju Kristusovih učencev.
Če se kratko ozremo na prehojeno pot, lahko rečemo, da smo v 1. tisočletju kljub vsem težavam uspeli ohranjati vrednote miru, medsebojne edinosti in ljubezni, ki so jo poživljali in bogatili mnogi pričevalci vere in učitelji krščanskega življenja. Med temi močnimi svetilniki in pričevalvi vere naj na Zahodu omenim očaka Benedikta, utemeljitelja zapadnega meništva, ki je na ruševinah rimskega cesarstva v 6. stoletju začel znameniti evropski misijon, ko je s svojimi duhovnimi sinovi mnogim evropskim narodom prinesel luč evangelija in je s svojo Regulo – pravilom redovnega življenja in z meniškim geslom »Moli in delaj – ora et labora« utiral pota evropske kulture in civilizacije. Malo pozneje, v 9. stoletju, sta na Vzhodu, zlasti med slovanskimi narodi, to poslanstvo nadaljevala naša blagovestnika, sv. brata Ciril in Metod. Ta skupna vera in pravila krščanskega življenja so se bogatila in preverjala na cerkvenih zborih, ki so tudi danes vir in navdih za življenje in delovanje bratskih krščanskih Cerkva. Žal je to stoletno skupno duhovno izročilo v 2. tisočletju doživljalo nove preizkušnje in nasprotovanja, ki so pripeljala do mnogih vojn in spopadov, vse do žalostnega razkola na Vzhodu in na Zahodu, katerih boleče posledice še danes občutimo. Zato pa smo tem bolj veseli in hvaležni, da je na naši skupni poti bilo vedno prisotno tudi močno vetje Sv. Duha, ki je nagibalo bratska srca k vedno novi pripravljenosti in zvestobi luči, ki je prišla na svet, da razsvetljuje vsakega človeka (prim. Jn 1, 9). To luč so na Vzhodu prižigali mnogi pričevalci in glasniki evangelija, zlasti sv.. Vladimir Kijevski v 10. stoletju in na Zahodu redovni ustanovitelji, med njimi sv. Frančišek Asiški, sv. Dominik in v 16. stoletju naši reformatorji, še posebej Primož Trubar in Jurij Dalmatin, ki sta našim prednikom in vsem nam podarila največji zaklad, celoten prevod sv. pisma, »tu je vse svetu pismu, stariga inu noviga testamenta«.

2. V našem času so vetje Sv. Duha močno poživile pobude za obhajanje Svetovne molitvene osmine za edinost, ki so vzniknile v Anglikanski Cerkvi. To dogajanje je močno spodbudil 2. vatikanski koncil (1962-1965), ki ga je sklical papež Janez XXIII. z namenom, »da bi verniki bolj krščansko živeli, da bi ustanove, ki so spremenljive, prilagodili potrebam našega časa in bi pospeševali vse, kar bi moglo prispevati k edinosti vseh, ki verujejo v Kristusa (prim B 1).
Močno znamenje na poti k edinosti je bilo srečanje med papežem Pavlom VI. in carigrajskim patriarhom Atenagorom 6.1.1964 v Jeruzalemu, ko sta na Oljski gori, na kraju Jezusovega smrtnega boja preklicala izobčenje in skupaj molila za edinost. To znamenje je navdihovalo koncilske očete zbrane na koncilu, ko so pripravljali in sprejemali odlok o ekumenizmu, v katerega so vključili tudi posebno poglavje o Vzhodnih Cerkvah (prim. E 14-23), kjer posebej izpostavljajo liturgično in duhovno izročilo vzhodnih kristjanov, pomen meništva ter češčenje Matere Božje in svetnikov.
Slomškova molitvena bratovščina Apostolstvo sv. Cirila in Metoda, ki jo je leta 1851 ustanovil bl. škof Slomšek, je bila duhovno gibalo tudi tako imenovanih Velehradskih kongresov, pa tudi pobude, ki so jo dali profesorji Pravoslavne Teološke fakultete v Beogradu ter Katoliške teološke fakultete v Zagrebu in v Ljubljani z oddelkom v Mariboru, ko so septembra leta 1974 začeli pripravljati ekumenske simpozije, vedno v sodelovanju s pravoslavno pa tudi z evangeličansko Cerkvijo.
Tem srečanjem in simpozijem so se v svetu pridružile še druge pobude, posebej Duh Assisija, ki ga je sedaj že sv. papež Janez Pavel II. leta 1986 začel v Assisiju – mestu sv. Frančiška, ko je začel zbirati predstavnike krščanskih Cerkva in nekrščanskih verstev k skupni molitvi za mir in edinost, kar je močno odmevalo v svetu, ki je zelo potreben luči in duha sv. Frančiška, ko se vedno znova zapleta v mnoge konflikte, vojne spopade in nasilje, ki prinaša bolečino, smrt, lakoto, begunstvo in druge tegobe. Kristjani bi morali več narediti in z združenimi močmi premagovati probleme, s katerimi se soočajo naši trpeči bratje in sestre, doma in po svetu.
To željo in pripravljenost sta izrazila Njegova Svetost Kyril, patriarh Ruske pravoslavne Cerkve in papež Frančišek, ko sta se 12.2.2016 srečala v Havani in v skupni izjavi med drugim zapisala: V skupni odločitvi, da bi storila to, kar je potrebno, da presežemo zgodovinska razhajanja, ki smo jih podedovali, hočeva združiti najine moči pri pričevanju za Kristusov evangelij in o skupni dediščini Cerkve prvega tisočletja, da skupaj odgovorimo na izzive sodobnega sveta… Naša krščanska zavest in naša pastoralna odgovornost nam ne dopuščata biti neodzivni pred izzivi, ki zahtevajo skupni odgovor« (čl.7).
To pripravljenost smo izrazili in v skupni izjavi tudi zapisali predstavniki Ruske pravoslavne Cerkve, Srbske pravoslavne Cerkve, Evangeličanske in Katoliške Cerkve avgusta 2016, na jubilejnem srečanju ob l00. obletnici tragedije na Vršiču, to pripravljenost in sodelovanje smo predstavniki Ruske pravoslavne, Srbske pravoslavne, Evangeličanske in Katoliške Cerkve potrdili tudi danes, ko smo na Ekumenskem pogovoru na Bledu sprejeli skupno izjavo o naših nalogah za varno sedanjost in svetlo prihodnost. Pota medsebojne edinosti in razumevanja so iskali tudi predstavniki pravoslavnih Cerkva, ki so se od 16. do 27. junija 2016 zbrali na Vsepravoslavnem koncilu na Kreti.
Tudi papež Frančišek ne zamudi nobene priložnosti in se v svojih molitvah, nagovorih in srečanjih kot dober pastir in usmiljeni Samarijan nenehno obrača k ljudem našega časa in jih vabi na pota edinosti, miru, odpuščanja. Tako je storil tudi na svojem apostolskem potovanju v Sveti deželi, od 24. do 26. maja 2014, ko je v baziliki Božjega groba v Jeruzalemu molil skupaj s katoličani in s pravoslavnimi, da bi vsi kristjani resnično bili priče vstajenja in kot taki nosilci novega življenja v miru in edinosti. Za mir in edinost je molil tudi 30. oktobra 2016, ko se je v Lundu na Švedskem srečal s predstavniki Svetovne luteranske zveze, ob 500- letnici reformacije. To dogajanje smo potrdili tudi na srečanju med predstavniki in verniki Evangeličanske in Katoliške Cerkve, ki je bilo, 6. novembra 2016 v Murski Soboti. Mir, edinost in temeljne vrednote našega življenja, zlasti prijateljstvo, sodelovanje, medsedebojno kulturno in duhovno obogatitev gojijo in pospešujejo tudi vsakletna srečanja pri Ruski kapelici na Vršiču in se za to plemenito dogajanje zahvaljujemo Občini Krajnska gora, društvu Slovenija-Rusija in Ruskemu veleposlaništvu v RS.

Spoštovani vsi navzoči, sestre in bratje v Kristusu!

V nedeljo, 7. julija 2018, je bilo v mestu Bari, v južni Italiji, pri sv. Miklavžu, svetniku, ki je izredno spoštovan med kristjani Vzhoda in Zahoda, srečanje, ko so se predstavniki Vzhodnih Cerkva, skupaj s papežem Frančiškom, zbrali k molitvi za mir na Bližnjem in Srednjem Vzhodu. Tudi tu smo kristjani skupaj z vsemi ljudmi, ki v srcu dobro mislijo, poklicani, da storimo vse, kar je v naši moči, da se med te preizkušane narode in ljudstva vrne mir in človeka vredni pogoji za življenje.
Naj vsa ta plemenita prizadevanja poživlja in bogati tudi letošnje spominsko srečanje na Vršiču in ta sv .maša, ki jo obhajamo v slavo Božjo, za našo varno sedanjost in za svetlo prihodnost, v miru, edinosti in ljubezni. Amen.«

Pri maši je ubrano prepeval domači cerkveni pevski zbor in prosvetni pevski zbor.

 Ob koncu maše je vse navzoče v imenu delegacije Ruske pravoslavne Cerkve pozdravil škof Silvan in izrazil upanje na vedno popolnejšo medsebojno edinost.

4. Spominska slovesnost pri Ruski kapelici na Vršiču

V soboto, 27. 7. 2019, ob 10. uri je bila spominska slovesnost pri Ruski kapelici na Vršiču, pri kateri so se zgoraj omenjenim delegacijam krščanskih Cerkva pridružili najvišji predstavniki Republike Slovenije in člani Ruske državne delegacije, ki jo je vodil minister Konstantin Noskov. Po slavnostnem nagovoru, ki ga je imel predsednik državnega zbora republike Slovenije mag. Dejan Židan in nagovoru prorektojar ljubljanske univerze, je sledil nagovor voditelja ruske državne delegacije in polaganje vencev.
Vrhunec dogajanja je bila molitev za rajne, ki jo je vodil škof Silvan ob sodelovanju mešanega pevskega zbora Sanktpeterburške duhovne akademije. Katoliško Cerkev sta skupaj z mnogimi verniki in nekaterimi duhovniki zastopala apostolski nuncij msgr. Jean – Marie Speich in msgr. Stanislav Lipovšek, upok. celjski škof in predsednik Slovenskega ekumenskega sveta.
Po slavju na Vršiču je bil sprejem in slovesno kosilo v Kranjski Gori, ki sta se ga udeležila apostolski nuncij msgr. Jean – Marije Speich in msgr. Stanislav Lipovšek, upok. celjski škof.