OBISK RUSKEGA PREDSEDNIKA VLADIMIRJA PUTINA
IN DELEGACIJE RUSKE PRAVOSLAVNE CERKVE ,
ob 100. obletnici Ruske kapelice na Vršiču
Mediji so obširno poročali o obisku ruskega predsednika Vladimirja Putina v Sloveniji, nekoliko manj, da je njegov obisk spremljala tudi močna delegacija Ruske pravoslavne Cerkve, ki jo je vodil metropolit volokolamski Ilarion, predsednik oddelka za zunanje zadeve Ruskega patriarhata.
Delegacija Ruske pravoslavne Cerkve je v petek, 29. avgusta, dopoldne obiskala apostolskega nuncija v Sloveniji, sledil je sprejem v župniji Srbske pravoslavne Cerkve v Ljubljani, nato obisk ljubljanske stolnice in ekumensko srečanje na Nadškofiji Ljubljana, ki so se ga udeležili predstavniki Ruske pravoslavne Cerkve, Srbske pravoslavne Cerkve in Katoliške Cerkve. Razgovor je potekal predvsem v smeri, kako bomo nadaljevali in uresničevali program, ki sta ga sprejela Ruski patriarh Kiril in papež Frančišek v znameniti izjavi, ki sta jo podpisala 12. 2. 2016 v Havani.
Zvečer je bila v župnijski cerkvi v Krajnski gori katoliška maša za padle ruske vojne ujetnike, ki jih je pred 100 leti zasul snežni plaz na Vršiču. Bogoslužje je vodil ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore, somaševal je apostolski nuncij msgr. Juliusz Janusz in celjski škof Stanislav Lipovšek, ki je pri maši tudi pridigal. Navzoča je bila tudi delegacija Ruske pravoslavne Cerkve in nekateri člani Slovenskega ekumenskega sveta. To bogoslužje je bilo skupaj z molitvijo za rajne, ki jo je v soboto vodila delegacija Ruske pravoslavne Cerkve na Vršiču, najlepše in upanja polno znamenje naše globoke povezanosti v Kristusu, ki naj rojeva bogate duhovne Sadove za svet, v katerem živimo.

Objavljamo izjavo za javnost ob ekumenskih pogovorih v Ljubljani in škofov nagovor v Kranjski Gori.

IZJAVA ZA JAVNOST
»Da bi Evropa ohranila svojo dušo«
Medkrščanski pogovor med predstavniki Ruske Pravoslavne Cerkve, Srbske Pravoslavne Cerkve in Katoliške Cerkve v Sloveniji

Julijsko spominsko slavje pri ruski kapelici pod Vršičem nudi vsako leto priložnost, da se spoštljiv molitveni spomin na mrtve ruske ujetnike poveže z ekumenskim srečanjem predstavnikov Pravoslavne Cerkve in Katoliške Cerkve. Kraj trpljenja in smrti sredi slovenskih planin v času prve svetovne vojne je v zadnjih letih postal kraj molitve in bratskih srečanj med narodi in krščanskimi Cerkvami. Vojne so sejale sovraštvo in delitve, Božja dobrota pa je napravila, da so iz tragičnih dogodkov zrasle nove vezi in prijateljstvo med narodoma, ki se vsako leto krepi ob rusko-slovenskih srečanjih.
Delegacijo Ruske Pravoslavne Cerkve letos vodi metropolit Volokolamski Ilarion, predsednik Oddelka za zunanje cerkvene zadeve pri Moskovskem patriarhatu. V sklopu njegovega obiska v Sloveniji so potekali vsebinsko bogati medkrščanski razgovori, kjer so sodelovali še Zagrebško-ljubljanski metropolit Porfirije z delegacijo Srbske Pravoslavne Cerkve in ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Stanislav Zore s sodelavci ter celjski škof Stanislav Lipovšek kot predsednik Slovenskega ekumenskega sveta.
Rdeča nit vseh pogovorov so bile nekatere teme, o katerih sta govorila papež Frančišek in Kiril, patriarh Moskve in cele Rusije, med srečanjem, ki je potekalo 12. februarja letos na Kubi. Govorili smo o vprašanjih, ki skrbijo in vznemirjajo današnje človeštvo in s tem tudi kristjane na Vzhodu in Zahodu. Krščanske Cerkve nosijo v sebi velikanski potencial miru in sprave in se čutijo soodgovorne za mir, saj nas vse zavezuje Jezusova beseda: »Blagor tistim, ki delajo za mir, ker bodo postali božji otroci« (Mt 5,9).
Misel o miru nas je vodila k misli o naši skupni odgovornosti za stvarstvo (naravo), ki ga je Stvarnik zaupal vsemu človeštvu, da bi ga »obdelovalo in varovalo« (1 Mz 2,15). Kristjani smo dolžni napraviti vse, da bi se z obzorja človeštva umaknila grožnja »uničenja sveta in možnost nove svetovne vojne« (Skupna izjava papeža Frančiška in Kirila, patriarha Moskve in vse Rusije, št. 11).
Ne moremo križem rok opazovati, kako Evropa pozablja na svoje krščanske korenine in tone v vse večje razkristjanjenje. Edini smo v misli, da se morajo kristjani vseh krščanskih cerkva »združiti pri skupnem pričevanju za Kristusa in za evangelij, da bo Evropa ohranila svojo dušo«, ki jo že dvatisoč let oblikuje krščansko izročilo (Skupna izjava, št. 16).
Evropa doživlja val beguncev, ki mu ni videti konca. Med begunci je veliko kristjanov z Bližnjega Vzhoda, ki jih je vojna pregnala iz njihovih vasi, mest in pokrajin. Skupaj s Papežem in Patriarhom se sprašujemo, ali bo svet mirno gledal, kako bo krščanstvo povsem uničeno v pokrajinah, kjer se je najprej začelo širiti in kjer se je ohranilo skozi dvatisoč let?
V teku pogovorov smo se dotaknili vprašanja družine. Pravoslavnim in katoličanom je skupno pojmovanje družine, ki je utemeljena skupnosti enega moža in ene žene s ciljem izpolnitve Božjega načela o rojstvu in vzgoji potomcev (1 Mz 1,28). Vrednoti očetovstva in materinstva sta za nas nedotakljivi.
Spomnili smo se tudi naših tisočletnih skupnih korenin in skupne duhovne dediščine. Leta 2013 je minilo 1150 let odkar sta sveta brata Ciril in Metod iz Carigrada na Velikomoravsko prinesla luč evangelija in pismenstva. Služila sta v času, ko kristjani Vzhoda in Zahoda še niso bili razdeljeni in ostajata vez med Vzhodom in Zahodom. Po pravici ju imenujemo apostola Slovanov, zavetnika Evrope in priprošnjika za edinost kristjanov.
Medkrščanske pogovore smo povezali z obiskom ljubljanske stolnice ter srbske pravoslavne cerkve v Tivoliju.
V molitvi Kristusu, Božji materi Mariji, in zavetnikom cerkva, ki jih častita obe Cerkvi – svetemu Nikolaju Čudodelniku in svetima bratoma Cirilu in Metodu, smo prosili za Božjo pomoč pri reševanju skupnih nalog in preseganju izzivov, ki stojijo pred kristjani.
Ljubljana, 29. julija 2016

Metropolit Volokolamski Ilarion, predsednik Oddelka za zunanje cerkvene zadeve pri Moskovskem Patriarhatu

Metropolit Zagrebško-ljubljanski Porfirije

Ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore OFM

KRAJNSKA GORA 2016 petek, 29. julij 2016 ob 18.30

Spominska sv. maša ob 100. obletnici tragične smrti ruskih vojnih ujetnikov,
ki jih je 8. 3. 1916 zasul snežni plaz pri gradnji ceste na Vršiču

Uvod v bogoslužje:

Spoštovani vsi navzoči, drage sestre, dragi bratje v Kristusu.
Zbrali smo se k sv. maši, pri kateri se spominjamo in molimo za blaženi pokoj ruskih vojnih ujetnikov, ki jih je pred 100 leti, 8. marca 1916, zasul snežni plaz pri gradnji ceste na Vršiču.
Ob tej tragediji pripadnikov ruskega naroda, smo hvaležni za vse pobude, ki so bile v teh letih storjene, da so rajni dobili primerno spominsko obeležje in je ta kraj bolečega in tragičnega spomina postal kraj molitve in srečanja med predstavniki ruskega in slovenskega naroda in še posebej kraj srečanja med predstavniki Ruske pravoslavne Cerkve in predstavniki Katoliške Cerkve in krščanskih Cerkva, ki delujejo v Sloveniji.
Zato pri tej spominski sv. maši z globokim spoštovanjem in hvaležnostjo pozdravljam delegacijo Ruske pravoslavne Cerkve, ki jo vodi njegovo Visokopreosveštenstvo gospod metropolit Volokolamski Ilarion, predsednik oddelka za zunanje cerkvene zadeve moskovskega patriarhata, prisrčen pozdrav članom Moskovskega sinodalnega zbora, ki nam je pred župnijsko cerkvijo pred sv. mašo pripravil koncert ruskih duhovnih pesmi, pozdravljamo gospoda Sašo Gržina, predsednika društva Slovenija – Rusija in njegove sodelavce. Pozdravljam domačega gospoda župnika Janeza Šimenca, sobrate duhovnike, člane Slovenskega ekumenskega sveta, bogoslovce, pevce in pevke Župnijskega pevskega zbora na koru in vse vas, dragi verniki župnije Krajnska Gora in vse, ki ste se nam od blizu in daleč pridružili pri tem spominskem bogoslužju.
Sveto bogoslužje nas sedaj vabi, da vstopimo v skrivnost Gospodovega trpljenja, smrti in vstajenja, v katero so na tako pretresljiv način vstopili ruski vojaki, ki se jih spominjamo. Mi smo še na poti življenja in v to skrivnost vstopamo po veri, zato odprimo srca Božji milosti, ki nas povezuje med seboj in z našimi rajnimi. In če je kaj tega, kar ovira Božje delo v nas, to iskreno obžalujmo, da bomo vredno obhajali svete skrivnosti in bo ta daritev sv. maše Bogu v čast, našim rajnim v zveličanje in vsem nam v duhovno rast in posvečenje…

Homilija

Spoštovani vsi navzoči, sestre in bratje v Kristusu!
Letošnje spominsko slavje na Vršiču in tudi to spominsko sv. bogoslužje obhajamo v znamenju 100. obletnice tragične smrti ruskih vojnih ujetnikov na Vršiču, pa tudi v znamenju izredno pomembnega zgodovinskega dogodka, ko sta se 12. februarja letos v Havani na Kubi srečala Njegova Svetost Kyril, patriarh Moskve in vse Rusije, in papež Frančišek in sta ob tem srečanju podpisala Skupno izjavo, ki nas vse nagovarja in navdihuje, ko v moči naše skupne vere utiramo pota vedno popolnejše edinosti in ljubezni, ki je, kot vsi dobro vemo, srčna želja in zapoved našega Gospoda Jezusa Kristusa in razpoznavno znamenje njegovih učencev (prim. Jn 15,12-14).
Pravkar smo slišali Jezusove besede: »Niste vi mene izvolili, ampak jaz sem vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad. To vam naročam, da se ljubite med seboj« (Jn 15,16-17). Kristjani, učenci Jezusa Kristusa, se moramo vedno znova vprašati, kako je z nami, kako živimo in uresničujemo Jezusov evangelij, v koliki meri dovolimo, da je ta evangelij naša pot, naša resnica, smer, polnost in smisel našega življenja.

1. Če se kratko ozremo na prehojeno pot, lahko rečemo, da smo v 1. tisočletju kljub vsem težavam uspeli ohranjati vrednote medsebojne edinosti in ljubezni, ki so jo poživljali in bogatili mnogi pričevalci vere in učitelji krščanskega življenja. Ta skupna vera in pravila krščanskega življenja so se bogatila in preverjala na cerkvenih zborih, ki so tudi danes vir in navdih za življenje in delovanje bratskih krščanskih Cerkva. Žal je to stoletno in tisočletno skupno duhovno izročilo v 2. tisočletju doživljalo mnoge preizkušnje in nasprotovanja, vendar je Božji Duh v vseh časih napolnjeval med seboj ločena bratska srca z močno željo, hrepenenjem in prizadevanjem za tisto edinost in ljubezen, ki jo prinaša Gospod.
V našem času je to temeljno dogajanje v življenju Cerkve v veliki meri uresničil 2. vatikanski koncil (1962-1965), ki ga je sklical papež Janez XXIII.
z namenom, »da bi verniki bolj krščansko živeli, da bi ustanove, ki so spremenljive, prilagodili potrebam našega časa in bi pospeševali vse, kar bi moglo prispevati k edinosti vseh, ki verujejo v Kristusa« (prim B 1).

2. In potem se je začelo. Močno znamenje na poti k edinosti je bilo srečanje med papežem Pavlom VI. in carigrajskim patriarhom Atenagorom 6. 1. 1964 v Jeruzalemu, ko sta na Oljski gori, na kraju Jezusovega smrtnega boja preklicala izobčenje in skupaj molila za edinost. To znamenje je navdihovalo koncilske očete zbrane na koncilu, ko so pripravljali in sprejemali odlok o ekumenizmu, v katerega so vključili tudi posebno poglavje o Vzhodnih Cerkvah (prim. E 14 -23), kjer posebej izpostavljajo liturgično in duhovno izročilo vzhodnih kristjanov, pomen meništva ter češčenje Matere Božje in svetnikov, ki so očetje vesoljne Cerkve. Med njimi zavzemata odlično mesto sv. brata Ciril in Metod, apostola Slovanov, duhovna vez med Vzhodom in Zahodom in vedno znova navdih in kažipot za novo evangelizacijo in vračanje k duhovnim koreninam evropskih narodov.
Slovenci smo veseli in Bogu hvaležni za bl. škofa Antona Martina Slomška, mariborskega škofa, ki je že leta 1851 ustanovil bratovščino Apostolstvo sv. Cirila in Metoda, ki pospešuje molitev za edinost kristjanov. Duh sv. bratov Cirila in Metoda je tudi nagibal profesorje in predstojniki Pravoslavne Teološke fakultete v Beogradu ter Katoliške teološke fakultete v Zagrebu in v Ljubljani z oddelkom v Mariboru, da so septembra leta 1974 pripravili prvi ekumenski simpozij v Mariboru. Tu so ustanovili medfakultetni odbor ki je potem nadaljeval to delo in pripravljal vrsto simpozijev in srečanj po različni krajih takratne Jugoslavije, vedno v sodelovanju s pravoslavno pa tudi evangeličansko Cerkvijo. Žal so bili ti simpoziji vsled vojnih spopadov na Balkanu in njihovih posledic prekinjeni, zato smo bili zelo veseli, ko je to dragoceno izročilo znova oživelo in je bil oktobra 2014 znova ekumenski simpozij v Mariboru, posvečen vprašanjem teologije v dialogu s sodobno znanostjo.
Tem srečanjem in simpozijem so se v svetu pridružile še druge pobude, posebej Duh Assisija, ki ga je sedaj že sv. papež Janez Pavel II. leta 1986 začel v Assisiju – mestu sv. Frančiška, ko je začel zbirati predstavnike krščanskih Cerkva in nekrščanskih verstev k skupni molitvi za mir in edinost, kar je močno odmevalo v svetu, ki je zelo potreben luči in duha sv. Frančiške, ko se vedno znova zapleta v mnoge konflikte, vojne spopade in nasilje, ki prinaša bolečino, smrt, lakoto, begunstvo in druge tegobe. Kristjani bi morali več narediti in z združenimi močmi premagovati probleme, s katerimi se soočajo naši trpeči bratje in sestre, doma in po svetu.
3. To vabilo in spodbuda je prevevala tudi nagovore, ki ste jih imeli Vi, spoštovani gospod metropolit Ilarion na škofovski sinodi v Rimu leta 2012 in 2014, ko ste zbranim sinodalnim očetom skupaj s papežem zagotovili, da tudi Ruska pravoslavna Cerkev vneto sodeluje in pomaga v procesu nove evangelizacije, pa tudi pri reševanju in varovanju družine, ki je po Božjem načrtu, zapisanem v človekovi naravi in v sv. pismu temeljna skupnost med možem in ženo, očetom in materjo, ki naj ustvarja naravno okolje in pogoje za rojevanje in vzgojo otrok za svetlo bodočnost človeške družbe.
Tudi papež Frančišek ne zamudi nobene priložnosti in se v svojih molitvah, nagovorih in srečanjih kot dober pastir in usmiljeni Samarijan nenehno obrača k ljudem našega časa, posebej k ubogim, trpečim, preganjanim in jim poskuša pomagati, jim vlivati novo upanje in tolažbo. Tako je storil tudi na svojem apostolskem potovanju v Sveti deželi, od 24. do 26. maja 2014, ko je v baziliki Božjega groba v Jeruzalemu molil skupaj s katoličani in s pravoslavnimi, da bi vsi kristjani resnično bili priče vstajenja in kot taki nosilci novega življenja v miru in edinosti. Tako je storil tudi 29. novembra 2014, ko se je na obisku v Carigradu srečal s carigrajskim patriarhom Bartolomejem in sta skupaj prosila Gospoda, da bi ekumenski dialog rojeval vedno bogatejše sadove. To se je zgodilo prav na zgodovinskem srečanju med Njegovo Svetostjo patriarhom Kyrilom in papežem Frančiškom v Havani, s skupno izjavo, ki je za vse kristjane in za vse ljudi dobre volje prava zakladnica spodbud, navodil in predlogov, kako naj bi kristjani, kot smo slišali v prvem berilu, vsak dan vzpenjali na Gospodovo goro, da nas Gospod pouči o svojih potih, da bomo resnično prekovali meče v lemeže (prim. Iz 2,3-5) ter v vedno popolnejši medsebojni edinosti in ljubezni živeli Jezusov evangelij.

Spoštovani vsi navzoči, sestre in bratje v Kristusu!
Omenili smo nekaj dogodkov in priložnosti, ki nam pokažejo, kako pomembna je ekumenska razsežnost našega krščanskega življenja; to se pravi, naša medsebojna povezanost in edinost, kakor se spodobi za brate in
sestre, saj nas, kot pravi apostol Pavel v 2. berilu, povezuje »en Gospod, ena vera, en krst, en Bog in Oče vseh, ki je nad vsemi in po vseh in v vseh«
(Ef 4,5-6.)
Zbrani smo v župnijski cerkvi v Krajnski gori, ki je posvečena Božji Materi Mariji – Vnebovzeti, ki nas še na poseben način povezuje. Njej se zaupno priporočamo, da bi to jubilejno slavje in srečanje bratskih Cerkva obrodilo bogate sadove, da bo evangelij Jezusa Kristusa in moč njegove milosti močneje navdihovala, bogatila in prežarjala naše življenje, v slavo Božjo in za blagor človeštva. Amen.

+ Stanislav Lipovšek, celjski škof