ZVOČNI POSNETEK PRIDIGE (s spletne strani Vatican News, avtor posnetka Ivan Hercog)

Dragi bratje in sestre,

Zbrali smo se »vsi skupaj na istem kraju« kot prva krščanska skupnost na binkoštni dan (Apd 2,1-11), v pričakovanju Svetega Duha in v prošnji, da bi nas njegovi darovi preplavili in ogreli, prebudili v nas krstno milost Božjega otroštva, da bomo lahko v današnjem svetu pričevali za Kristusa in njegov evangelij odrešenja. Zbrani smo iz vseh koncev naše škofije. Govorimo sicer isti jezik, kar pa še ni zagotovilo, da se tudi slišimo.

Prav to, da bi se bolje slišali, pa je eden ključnih namenov sinodalne poti, ki jo danes tukaj slovesno začenjamo. Na pot nas je poslal papež Frančišek, ki je povabil vso Cerkev, da se poda na dvoletno potovanje, ko bo lahko ponovno razmislila o sebi, o svojem temeljnem poslanstvu, o tem, kdo smo kristjani, kod nas je sklical in zakaj, kaj lahko damo danes svetu. Sinoda se je prejšnji teden začela v Rimu, danes po vseh škofijah sveta, leta 23 pa se bomo po delegatih zbrali kristjani vsega sveta v Rimu, da obnovimo svojo zavezo in svoje poslanstvo.

Tema sinode je program naše dvoletne poti: Postati želimo sinodalna Cerkev – v občestvu, soudeležbi vseh in misijonskem poslanstvu; postati želimo bolj živa Cerkev, ki se bo znala poslušati, iti preko ozkih osebnih interesov in predstav, ki bo odprta za druge, ki bo še bolj živo spoznala in vzljubila Božji dar življenja in odrešenja, ki ga je prejela; iskati želimo načine, kako bi ta Dar, ki smo ga prejeli, podelili tudi z drugimi, kako bi se približali ljudem na obrobju, kako bi jih lahko slišali in ogreli za Kristusa. Danes je čas za sanje! Čas za prošnje in molitev Darovalcu, da okrepi te naše sanje in jim da življenje.

Današnji evangelij (Mr 10,35-45) nas močno povezuje z Jezusom in njegovimi učenci, ki so bili stalno na sinodalni poti. Jezus namreč učence ni poklical v šolo, da bi jih tam učil, ampak NA POT – v življenje, da bi jim dal prepoznavati Očetovo življenje v njihovem konkretnem življenju. V podobnem položaju smo tudi mi. Po Svetem Duhu je Gospod tudi z nami na naši poti, On je v nas in mi v njem, prisluhnimo mu, odprimo se mu!

Evangelist Marko pripoveduje, kako sta dva njegova najljubša učenca stopila k njemu z zahtevo: »Hočeva, da nama storiš, kar te bova prosila!« Očitno je, da se tudi njiju Jezusove besede o nebeškem Očetu, ki z ljubeznijo skrbi za vsakega človeka in o kraljevski poti blagrov, ki jih bo preko služenja in izpuščanja pripeljala do veselja in polnosti Božjega otroštva, niso posebej dotaknile. Jezus je zanju nekdo, ki bo uresničeval njune želje. Učenci so očitno po treh letih Jezusove šole vztrajali z njim še vedno zgolj zaradi svojih načrtov. Še vedno so računali predvsem nase in na svojo iznajdljivost, kako si bodo izborili čim ugodnejše mesto, kjer bodo spoštovani, kjer si bodo lahko nabrali čim več zalog, da bodo varni in od nikogar odvisni. Za Jezusovo usodo v Jeruzalemu, ko ga bodo izdali oblastem in umorili, jim ni bilo preveč mar, njegovo obljubo, da bo po treh dneh vstal, pa so ignorantsko preslišali.

»Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici!« Čeprav bi se lahko zjokal ob takšni prošnji, je ni zavrnil, kakor bi pričakovali, ampak učenca povabi, da o njej razmislita. Vzel ju je resno. Ne vesta sicer, kaj prosita, a v globini je njuna želja dobra. Hočeta biti z njim v njegovi slavi, hočeta delati kakor on, hočeta biti prva in velika. Žal pa je način, kako bi to dosegla, napačen. Še vedno razmišljata zgolj na človeški način, ki pa nujno vodi v konec in smrt. Predstavljala sta si, da bosta postala velika in pomembna s silo in močjo, s prisvajanjem in prerivanjem. »Kdor hoče postati velik, naj bo vaš strežnik, kdor hoče biti prvi, naj bo služabnik.« To je logika ljubezni, ki daje življenje…

Izluščimo si iz tega prvo nalogo za našo sinodalno pot: Želimo resno prisluhniti svojim željam, si jih izreči sebi, zapisati, se o njih pogovarjati, prisluhniti željam drugih, se o njih pogovarjati in jih polagati pred Gospoda in jih pred njim preverjati. Kaj si v resnici želimo od Boga in od Cerkve? Kaj si želimo za svoje življenje? Kako želimo priti do tega? … Prosimo, da bi lahko (ponovno) slišali, da smo dragoceni in nepogrešljivi deli enega Kristusovega telesa – sicer z različno kilometrino, z različnimi talenti in položaji v Cerkvi, a vsi enakopravni, enako vredni in potrebni. Slabotnejši in manj ugledni potrebujejo le še več pozornosti, potrpežljivosti in ljubezni (1 Kor 12,12-25).

Papež nas zato s sinodo poziva, da izberemo pot konkretnega služenja kot način našega oznanjevanja, vabi nas, da stopimo ven iz hiše, da gremo na obrobje. Tega pa gotovo ne bomo zmogli storili zgolj z lastnimi močmi in iznajdljivostjo, ampak potrebujemo drug drugega, potrebujemo Cerkev, potrebujemo Gospoda. Zato nas vabi, da prisluškujemo Duhu in v občestvu bratov in sester presojamo sadove. Sinodalnost namreč končno pomeni, da drug drugemu pomagamo, da bi bili bolj sveti.

škof Maksimilijan
Celje, 17. oktober 2021