V intervjuju za Vatican Media leta 2023 je kot prefekt Dikasterija za škofe nakazal portret škofa, kakršnega danes potrebujemo.

V: Kaj za vas pomeni prehod iz misijonarskega škofa v Latinski Ameriki na vodilno mesto dikasterija, ki pomaga papežu pri izbiri škofov?

Še vedno se smatram za misijonarja. Moje poslanstvo je, tako kot poslanstvo vsakega kristjana, biti misijonar, oznanjati evangelij, kjerkoli sem.

Seveda se je moje življenje močno spremenilo: imam priložnost služiti svetemu očetu, služiti Cerkvi danes, tukaj, v rimski kuriji. To je povsem drugačna naloga kot prej, vendar tudi nova priložnost, da živim novo razsežnost svojega življenja, ki je bila preprosto vedno odgovor »da«, ko sem bil zaprošen za službo. V tem duhu sem po osmih letih in pol kot škof in skoraj dvajsetih letih kot misijonar končal svojo misijo v Peruju, da bi začel novo v Rimu.

V: Ali bi lahko podali »identikit« škofa za Cerkev našega časa?

Najprej mora biti »katolik«: škof se včasih izpostavlja nevarnosti, da se osredotoči le na lokalno dimenzijo. Škof pa mora imeti veliko širši pogled na Cerkev in realnost ter izkušnjo univerzalnosti Cerkve.

Prav tako mora biti sposoben poslušati svoje bližnje in iskati nasvet, pa tudi psihološko in duhovno zrel.

Osnovni element portreta škofa je, da je pastir, sposoben biti blizu članom skupnosti, začenši z duhovniki, katerim je škof oče in brat. Živeti to bližino do vseh, brez izključevanja kogarkoli.

Papež Frančišek je govoril o štirih vrstah bližine: bližina Bogu, bratom škofom, duhovnikom in vsemu Božjemu ljudstvu. Ne smemo podleči skušnjavi, da bi živeli osamljeno, ločeno v palači, zadovoljni z določenim družbenim položajem ali določenim položajem znotraj Cerkve.

In ne smemo se skrivati za idejo avtoritete, ki danes nima več smisla. Avtoriteta, ki jo imamo, je služiti, spremljati duhovnike, biti pastirji in učitelji.

Pogosto smo zaposleni z učenjem doktrine, načinom življenja naše vere, vendar tvegamo, da pozabimo, da je naša prva naloga poučevati, kaj pomeni poznati Jezusa Kristusa in pričevati o naši bližini Gospodu. To je na prvem mestu: posredovati lepoto vere, lepoto in veselje poznavanja Jezusa. To pomeni, da to sami živimo in delimo to izkušnjo.

V: Kako pomembna je služba škofa za edinost okoli Petrovega naslednika v času, ko se polarizacija povečuje tudi v cerkveni skupnosti?

Odgovor nam dajejo tri besede, ki jih uporabljamo v delu sinode o sinodalnosti: soudeležba, občestvo in poslanstvo.

Škof je poklican k tej karizmi, da živi duha občestva, da spodbuja enotnost v Cerkvi, enotnost s papežem. To pomeni tudi biti katolik, kajti brez Petra, kje je Cerkev? Jezus je za to molil pri zadnji večerji: »Da bi vsi bili eno«, in prav to enotnost želimo videti v Cerkvi.

Danes nas družba in kultura oddaljujeta od te Jezusove vizije, kar povzroča veliko škode. Pomanjkanje enotnosti je rana, zaradi katere Cerkev trpi, zelo boleča rana.

Razdeljenost in polemike v Cerkvi ne pomagajo nič. Še posebej mi škofje moramo pospešiti to gibanje k enotnosti, k občestvu v Cerkvi.

V: Ali je mogoče izboljšati postopek imenovanja novih škofov? Praedicate Evangelium navaja, da morajo biti vključeni »člani Božjega ljudstva«. Ali se to dogaja?

Med člani dikasterija smo imeli zanimivo razpravo o tej temi. Že nekaj časa se ne posluša samo nekaj škofov ali duhovnikov, ampak tudi druge člane Božjega ljudstva. To je zelo pomembno, ker je škof poklican, da služi določeni Cerkvi. Zato je pomembno tudi poslušati Božje ljudstvo.

Če kandidata nihče izmed njegovih vernikov ne pozna, je zanj težko – ne nemogoče, vendar težko – da resnično postane pastir skupnosti lokalne Cerkve. Zato je pomembno, da je proces malo bolj odprt za poslušanje različnih članov skupnosti.

To ne pomeni, da mora lokalna Cerkev izbrati svojega pastirja, kot da bi bil poklic za škofa rezultat demokratičnega glasovanja, skoraj »političnega« procesa. Potreben je veliko širši pogled, pri čemer apostolske nunciature zelo pomagajo. Verjamem, da se moramo postopoma bolj odpreti, malo bolj prisluhniti redovnikom, laikom.

V: Ena od novosti, ki jih je uvedel papež Frančišek, je imenovanje treh žensk med člane Dikasterija za škofe. Kaj lahko poveste o njihovem prispevku?

Večkrat smo videli, da njihovo stališče pomeni bogatitev. Dve sta redovnici, ena je laikinja in pogosto se njihovo stališče popolnoma ujema s stališči drugih članov dikasterija, včasih pa njihovo mnenje prinaša novo perspektivo in postane pomemben prispevek k procesu.

Mislim, da njihovo imenovanje ni le gesta papeža, da bi povedal, da so zdaj tu tudi ženske. Na naših sestankih, ko razpravljamo o dosjejih kandidatov, prispevajo resnično, pristno in pomembno sodelovanje.

V: Nove norme za boj proti zlorabam so povečale odgovornost škofov, ki morajo ukrepati takoj in odgovarjati za kakršne koli zamude in opustitve. Kako škof doživlja to nalogo?

Tudi na tem področju smo na poti. Na nekaterih mestih se že leta opravlja dobro delo in se pravila izvajajo v praksi. Hkrati pa menim, da se je še veliko treba naučiti.

Govorim o nujnosti in odgovornosti spremljanja žrtev. Ena od težav, ki se pogosto pojavlja, je, da mora biti škof blizu svojim duhovnikom, kot sem že rekel, in blizu žrtvam. Nekateri priporočajo, da žrtev ne sprejema neposredno škof, vendar ne smemo zapreti svojih src, vrat Cerkve, pred ljudmi, ki so trpeli zaradi zlorab.

Odgovornost škofa je velika in mislim, da moramo še veliko storiti, da se odzovemo na to situacijo, ki v Cerkvi povzroča toliko bolečine. To bo trajalo. Skupaj z drugimi dikasteriji si prizadevamo za to. Menim, da je del poslanstva našega dikasterija spremljanje škofov, ki niso bili ustrezno pripravljeni za obravnavanje te problematike. Nujno in potrebno je, da smo bolj odgovorni in občutljivi za to.

V: Zakoni so zdaj sprejeti. Težje je spremeniti miselnost…

Vsekakor obstajajo velike razlike med kulturami v tem, kako se odzivajo na te situacije. V nekaterih državah je tabu o tej temi že nekoliko padel, medtem ko v drugih žrtve ali njihove družine nikoli ne bi hotele govoriti o zlorabah, ki so jih doživele.

V vsakem primeru molk ni odgovor. Molk ni rešitev. Moramo biti pregledni in iskreni, moramo spremljati in pomagati žrtvam, sicer njihove rane nikoli ne bodo zaceljene. To je velika odgovornost za vse nas.

V: Cerkev je na poti, ki bo vodila k sinodi o sinodalnosti. Kakšna je vloga škofa?

V tej nenehni obnovi Cerkve, h kateri nas vabi papež Frančišek, je velika priložnost. Na eni strani so škofje, ki odkrito izražajo svoj strah, ker ne razumejo, kam gre Cerkev. Morda dajejo prednost varnosti odgovorov, ki so jih že izkusili v preteklosti.

Resnično verjamem, da je Sveti Duh v tem času zelo prisoten v Cerkvi in nas spodbuja k prenovi, zato smo poklicani k veliki odgovornosti, da živimo tisto, kar imenujem nova drža. To ni le proces, ni le sprememba nekaterih načinov delovanja, morda več sestankov pred sprejetjem odločitve. To je veliko več.

A morda prav to povzroča določene težave, ker moramo na koncu dneva najprej prisluhniti Svetemu Duhu, temu, kar On zahteva od Cerkve.

V: Kako to dosežemo?

Moramo biti sposobni prisluhniti drug drugemu, priznati, da ne gre za razpravo o političnem programu ali preprosto za promocijo tem, ki zanimajo mene ali druge.

Včasih se zdi, da želimo vse zreducirati na željo po glasovanju in nato izvedbo tega, kar je bilo glasovano. Namesto tega gre za nekaj veliko globljega in zelo drugačnega: moramo se naučiti resnično poslušati Svetega Duha in duha iskanja resnice, ki živi v Cerkvi. Preiti od izkušnje, kjer avtoriteta govori in je vse dokončno, k izkušnji Cerkve, ki ceni karizme, darove in službe, ki obstajajo v Cerkvi.

Škofovska služba opravlja pomembno delo, vendar moramo vse to postaviti v službo Cerkve v tem sinodalnem duhu, ki preprosto pomeni, da vsi skupaj hodimo in skupaj iščemo, kar Gospod od nas zahteva v tem našem času.

V: Koliko gospodarski problemi vplivajo na življenje škofov?

Škof mora biti tudi dober upravitelj ali vsaj imeti sposobnost, da najde dobrega upravitelja, ki mu bo pomagal.

Papež nam je povedal, da želi Cerkev, ki je revna in za revne. Obstajajo primeri, ko strukture in infrastruktura iz preteklosti niso več potrebne in jih je težko vzdrževati. Hkrati pa je Cerkev tudi na krajih, kjer sem delal, odgovorna za izobraževalne in zdravstvene ustanove, ki zagotavljajo osnovne storitve ljudem, ker jih država pogosto ne zagotavlja.

Osebno menim, da Cerkev ne bi smela prodati vsega in »samo« pridigati evangelij na ulicah. Vendar je to zelo velika odgovornost, za katero ni enotnega odgovora. Treba je spodbujati bolj bratsko pomoč med lokalnimi Cerkvami.

Glede na to, da je treba ohraniti strukture storitev z dohodki, ki niso več takšni, kot so bili nekoč, mora biti škof zelo praktičen. Redovnice v samostanu vedno pravijo: »Imejte zaupanje in vse zaupajte Božji previdnosti, ker se bo našla pot, kako odgovoriti.« Pomembno je tudi, da nikoli ne pozabimo duhovne razsežnosti našega poklica. Sicer tvegamo, da postanemo menedžerji in razmišljamo kot menedžerji. Včasih se to zgodi.

V: Kako vidite odnos med škofom in družbenimi mediji?

Družbeni mediji so lahko pomembno orodje za širjenje evangeljskega sporočila, ki doseže milijone ljudi. Pripraviti se moramo na dobro uporabo družbenih medijev. Bojim se, da ta priprava včasih ni bila zadostna.

Hkrati pa današnji svet, ki se nenehno spreminja, prinaša situacije, v katerih moramo resnično večkrat premisliti, preden spregovorimo ali napišemo sporočilo na Twitterju, da bi odgovorili ali celo samo zastavili vprašanja v javni obliki, na očeh vseh. Včasih obstaja nevarnost, da bomo podžgali razdor in polemiko.

Uporaba družbenih omrežij in komunikacije je velika odgovornost, saj je to priložnost, vendar tudi tveganje. Lahko namreč škoduje skupnosti Cerkve. Zato moramo biti pri uporabi teh sredstev zelo previdni.