Boštjan Debevec se je pogovarjal s škofom Maksimilijanom pred njegovim odhodom na sinodalno zasedanje v Rimu.
Pogovor je bil objavljen v tedniku Družina, številka izdaje 39, letnik 2023.
Pri Slovenski škofovski konferenci ste odgovorni za proces sinode. Ste zadovoljni z dosedanjim potekom in odzivom?
Lahko rečem, da če bi bil zadovoljen, bi bilo neskromno in verjetno tudi nestvarno, nerealno. Sinoda je vendarle proces prenove. Poziv k prenovi pa nikoli ne more naleteti na preveč odobravajočih sprejemov. Leta 2021 smo res z velikim veseljem sprejeli ta papežev poziv: dajmo se poslušat’, dajmo se pogovarjat’, pridimo si blizu.
Papež je vztrajal pri tem, da je to v resnici eden od najpomembnejših delov in načinov delovanja te sinode, da tukaj ne bodo v ospredju vprašanja nauka, ampak pot, to je način, kako mi živimo svojo osnovno krščansko poklicanost in svoje poslanstvo kristjana v Cerkvi.
Po tem njegovem vztrajnem poudarjanju je pozornost svetovne javnosti za sinodo pojenjala. Ni torej pričakovati nekih revolucionarnih sprememb. Do tega spoznanja so prihajali tudi tisti, ki so v zadnjih desetletjih doživljali te prenove, neke male sinode, ki so se po koncilu dogajale v različnih narodih.
Kmalu se je postavilo vprašanje, kako bo sinoda sploh potekala, veliko je bilo nedorečenosti.
Papež vedno znova poudarja, da je glavni gibalec in glavni akter sinode Sveti Duh. To pa je seveda v naših konkretnih, človeških, socioloških kategorijah zelo neopredeljivo. Vemo, da potrebujemo sistem, neki načrt. V Vatikanu, po škofovskih konferencah in škofijah so se ustanovila tajništva, ki so te stvari koordinirala, ni pa bilo nekega zelo močnega aparata, kjer bi bile zelo jasno določene smernice. Tudi to je verjetno vplivalo na upad zanimanja javnosti za sinodalno dogajanje.
Kaj pa med duhovniki in verniki?
V sami Cerkvi se je v začetku pokazalo precej navdušenja, potem pa so se začeli prebujati tudi dvomi in strahovi, kam vse lahko tako široko zastavljena sinodalna pot pripelje. Vemo, da se je skoraj vzporedno s procesom sinodalnosti, ki ga je sprožil papež, začel tudi veliko bolj medijsko odmeven proces tako imenovane sinodalne poti v nemški Cerkvi.
Ki pa je nekaj povsem drugega …
Seveda gre za drugačna izhodišča in druge cilje. Tam se je ta proces sprožil kot odziv na soočenje s škandali zlorab v Cerkvi. In zato so tam zelo radikalno stopili na pot sprememb, posodobitev, odprtja institucij, struktur, da bi bile te čim bolj transparentne. Veliko pozornost so posvetili iskanju novih oblik služb v Cerkvi in t. i. posodabljanju nauka, predvsem kar se tiče vprašaj morale, krščanske etike, antropologije, razumevanja Cerkve in človeka. To pa so veliko bolj kompleksna vprašanja, ki se ne rešujejo na ravni lokalnih skupnosti, ampak zadevajo vesoljno – Katoliško cerkev.
Gre za vprašanje pristojnosti ordinarija, krajevnega škofa.
Ali papeža ali posameznih škofovskih konferenc.
Določenih vidikov nauka Cerkve …
Ampak če se vrneva k pozitivnemu vidiku sinode o sinodalnosti. Številni krogi laikov in duhovnikov so sinodo prepoznali kot poziv k stalnemu spreobračanju in tam se je začela dogajati neke vrste pomlad in novo upanje. Cerkev se bo lahko bolj ukvarjala s svojim temeljnim poslanstvom, ki je oznanjevanje evangelija, pričevanje za Boga kot Očeta. Na terenu imam vtis, da so te male skupine, mali krogi marsikje živi. To pa bo dejansko poganjalo prenovitveni proces, da bo počasi tlel.
Še to bi rekel, ni treba tako zaskrbljeno gledati na to, če to ni neko veliko dogajanje. Tudi to papež ves čas poudarja. Princip Božjega kraljestva je princip pšeničnega zrna. Pozorni smo na ta semena. S tem evangeljskim mišljenjem bi želeli znova prekvasiti življenje naše Cerkve.
Včasih je pri kom začutiti vtis, da je to le še en projekt odgovornih v Cerkvi, ki bo na koncu lepo napisan kot dokument, a bo obtičal v predalih kot mnogi drugi dokumenti in ne bo prišel v življenje. Kakšno je vaše mnenje glede tega, se bojite, da bi ta proces nekje obtičal?
Mislim, da se to skoraj ne more zgoditi na tak način. Papež je zopet rekel: »Cerkev bo sinodalna, ampak sinodalna v evangeljskem pomenu besede.« S to primarno izbiro ali pa primarno odločitvijo za Svetega Duha bo Cerkev kot sad Svetega Duha ali pa seveda Cerkve kot take ne bo.
Ta proces vključuje in ne izključuje nobene teme. Pri vseh vprašanjih gre za to, kako bolj pristno živeti to temeljno poslanstvo, da smo Božji otroci in del enega Kristusovega telesa. To sem razlagal tudi našim redovnikom, ker redovniki pravzaprav najbolj občutijo ta zgodovinski proces, ko zacveti neka karizma. Ti začetki imajo ogenj, navdušene ljudi, brez vsakršnih struktur. In to teče; naj bodo to gibanja, naj bodo to redovi, je to začetni ogenj. In tudi Cerkev, prva Cerkev, binkoštna Cerkev je bila na začetku taka. Potem pa se postavljajo strukture, oblike, načini, kako bi lahko mi to oznanjevali. Ko preteče nekaj časa, pa ugotovimo, da malo zarjavimo. Da so lupine struktur postale močne in ni več nekega duha.
Te lupine morajo začeti pokati. Nekaj bo odpadlo in s tem je povezana tudi bolečina nekega umiranja. Krščanstvo je dejansko pot in tudi Cerkev je na neki način na taki poti.
Ne bo se vse postavljalo na novo. Razodetje je jasno. Božja beseda, nauk nam govori, da nas je Bog po Jezusu Kristusu odrešil, postavil, rodil za Božje otroke in med seboj smo bratje in sestre in Sveti Duh nas oživlja, pošilja, da razodevamo in pričujemo o tej resnici svetu. To je tisto jedrno. Vse ostalo pa je potem način in metoda, kar nam pomaga.
Papeževa želja je, da bi se vse strukture Cerkve vključile v ta proces sinodalnega razmišljanja, odločanja in presojanja Svetega Duha. Sveti Duh pa ni abstraktna pojava, ampak deluje po občestvu. Mi nismo hierarhija v smislu vojaške strukture, ko en odloči in drugi to izpolnjujejo. Mi smo del Telesa poveličanega Kristusa in s krstom smo deležni Svetega Duha, ki daje življenje vsem udom tega telesa. V tem telesu so različne službe z različno odgovornostjo, vse pa preveva Sveti Duh, ki pa ga ne more imeti en sam v posesti. Sveti Duh je izvor in hrana občestva, po njem zorijo sadovi, on povezuje in usmerja. Se pravi, če hočemo priti k izvoru, lahko pridemo samo s Svetim Duhom, po Svetem Duhu. Temu je zato treba dajati prostor v naših molitvah, pogovorih, vrednotenju, odločanju. Naša naloga je iskati in ustvarjati načine in oblike, da se bo to lahko zgodilo.
Kako se bodo te smernice kazale v tokratnem zasedanju? Kakšen je okvir delovnega osnutka instrumentum laboris?
Dokument je sestavljen iz teh dveh delov. V prvem, A delu je zbrana izkušnja sinodalnosti, teologija sinodalnosti, pastorala sinodalnosti, duhovnost sinodalnosti. Se pravi, da je zastavljeno zelo široko. Kogar je strah pred spreminjanjem nauka, naj povem, da je to zelo teološko utemeljeno in obenem oplemeniteno s pastoralno izkušnjo časa, v katerem živimo.
Drugi del, del B, pa obravnava različna vprašanja, ki so izšla iz prvega dela. Tu še posebej pride do izraza občestvo, sodelovanje in poslanstvo, teme, ki smo jih obravnavali v prvi fazi sinode.
Zdaj, v tem dvoletnem procesu pa je prišlo do delne zamenjave vrstnega reda.
Prva tema je občestvo kot Kristusova cerkev, zavest, kdo smo, telo, udje in tako dalje. Temu sledi misijonsko poslanstvo Cerkve. In šele tretja točka je potem soudeležba pri bistvenem, izvrševanje različnih služb in vodenja. O tem lahko razpravljamo šele takrat, ko živimo, ko se zavedamo tega bistva Cerkve, kaj smo.
Živimo v času, ko se zdi, da je svet precej negotov. Marsikdo se boji vojne, ki jo imamo skoraj pred vrati. Na pohodu so – mogoče še bolj nevarne – ideologije, ki spreminjajo temeljne civilizacijske okvire in razumevanja človeka. Cerkev je za marsikoga, tudi za neverne, eden od zadnjih branikov človekovih pravic. Vsake napovedane spremembe v Cerkvi zato izzovejo tudi strah, da bi se Cerkev uklonila sodobnim ideologijam.
Prav zaradi tega se mi zdi, da je toliko večja naloga in poslanstvo Cerkve, da poskuša bolj jasno ne samo definirati, ampak zaživeti svoje temeljno poslanstvo, ki je bilo poslano v svet ravno zato, da ta svet rešuje, ga reši tega na neki način izvirnega greha, tega poganstva oziroma mišljenja, da je človek Bog, da je človek tisti, ki bo rešil samega sebe. Se pravi, da se na neki način dogaja vedno znova neka demitizacija človeka. Z demitizacijo človeka pa se človek dejansko tudi osvobaja in vstopa v tiste dimenzije, ki so v resnici njegove in mu zagotavljajo tudi varnost.
Bog je človeka povabil oziroma ga poklical, da biva z njim. Človek ima njegovo podobo, njegovo dostojanstvo. Proces zapiranja pa je bil vedno proces strahu in nekega iskanja takih in drugačnih malikov.
Se to lahko zgodi tudi v Cerkvi? Da se zapremo v svoje strukture, urejen in predviden način dela?
To se dogaja tudi v tem, ko si zgradimo nekakšen tradicionalistični nazor in si mislimo: bolj bomo izpolnjevali neke strukture, neke principe, ki smo si jih zadali, bolj gotovi bomo. Bolj bo naša molitev, naša drža dosegla neko Božje upravičenje. Pretirano zaupanje v to, da se lahko človek sam reši in da sebi neki dokončni smisel, je herezija, pravi tudi papež.
Sinodalni proces želi izpostaviti naše krstno dostojanstvo, ta izvor, da človek dejansko ne živi sebi, ampak po krstu, po veri prejema to novo življenje. To je za človeka soočenje z realnostjo, ki mu pokaže, da ni vsemogočen, po drugi strani mu odpira neko obzorje.
Krize so vedno lahko tudi izziv in sredstvo, ko se naredi neko prečiščenje, ko človek stopi, se osvobodi določenih iluzij, prepozna svoje meje in bolj začuti, se bolj zopet poveže s koreninami. Profesor Halik, ki nam je govoril na sinodi v Pragi, je uporabil nemški termin iz filozofije, da je zdaj obdobje, kjer vse, kot ste tudi vi opazili, razpada, da gre zu Grund. Stvar nam nekako polzijo iz rok. V resnici pa se na ta način lahko tudi prečistimo in se bolj zavedamo temeljnega, izvornega (nem. Grund).
Ko stvari razpadajo, je lahko to tudi trenutek katarze, prečiščevanja, ko se človek sooči s svojimi omejitvami in hkrati bolj začuti tudi svoje izvorno in presežno dostojanstvo. Trenutek, ki ga živimo, je gotovo za nas milostni trenutek, ko se lahko prižge nov in živi stik z Gospodom življenja.
Kaj se je vas osebno najbolj dotaknilo v procesu sinode, ki ga spremljate in ga nekako vodite na ravni škofovske konference?
Tudi to lahko takoj popravim. Vodenje tega procesa je treba pripisati Svetemu Duhu. Vprašanje voditeljstva je bilo navzoče že od vsega začetka; od Abrahama ali Mojzesa naprej in vse potem, kdo je zdaj voditelj? Bog je voditelj. Jaz sem lahko le vodeni poslušajoči voditelj, ki ima odprta ušesa in srce za tistega, ki prihaja od zgoraj, in za te, ki jim je poslan.
Po vzoru Jezusa, Dobrega pastirja, pa se je duhovništvo razumelo kot služba služenja.
Vidimo, kako je res ključno zavedanje, da brez odprtosti, brez poslušnosti in brez ustvarjanja prostorov, kjer se bo lahko dogajalo in preverjalo to poslušanje Duhu in se vedno znova tudi ugotavljalo, utrjevalo, pravzaprav ni prave, žive Kristusove Cerkve, Cerkve kot telesa. Zdi se mi, da ta zavest zdaj v tem sinodalnem procesu raste.
Recimo, kar zadeva slovenski prostor, to, da krščanstvo postaja manjšina, to je morda dobro. Pustimo okoliščine. To ni nič usodnega. Mi se moramo zavedati, kdo smo, da smo manjšina, ampak naloge, poslanstvo pa lahko s tem samo še bolj močno, bolj živo prepoznamo. Božje kraljestvo in potem Jezus s svojim poslanstvom je vedno izbiral ta princip, princip kvasa in soli.
V evangeljski svobodi bi pravzaprav lahko rekli: ne bojmo se, če nam bo odvzeta neka narodnostna veličina, ne vem kakšne strukture. Lahko nam tudi to pomaga, da smo bolj sposobni spreminjati mentaliteto, ker delujemo po obliki soli, kvasa, pšeničnega zrna, ne pa recimo nekega vetra, vulkana, neke sile, nekega groma.
Kako se lahko mi vključimo v sinodalni proces? Kako lahko pripomoremo k uspehu sinode?
Kardinal Grech je v pismu pred sinodo zelo jasno zapisal: »Brez molitve ni sinode.« Uspeh sinode bo dejansko v molitvi, v tem duhovnem občestvu, občestvu celotne Cerkve, ki bo dihalo, ki bo odprto, ki bo skupaj klicalo Svetega Duha. Z molitvijo začne dihati vse telo. Preko molitve se bo oblikovala tudi odprtost, ki bo premagovala tudi zadržke in bo ustvarjala tudi potrebno vzdušje, da se bodo ta semena tudi razvijala.
Na povezavah lahko prisluhnete še dvema radijskima pogovoroma o sinodi:
26.9.2023
Novinarka Nataša Lang je vodila pogovor s škofom Maksimilijanom, Igorjem Bahovcem, Manico Ferenc, Slavkom Rebcem in Lucijo Mihalinec.
1.10.2023
🎙️Radio Ognjišče, Iz življenja vesoljne Cerkve
Novinarka Marjana Debevec je gostila škofa Maksimilijana.