Intervju je bil objavljen v Šumc, LXIX. številka, september 2022.
Intervju s tokratnim sogovornikom je enkrat že bil objavljen, le, da takrat v malo drugačni vlogi. Pozorni bralci se morda še spomnijo, da je bil septembra leta 2018 v rubriki »Mežičarji od tu in tam« predstavljen eden največjih poznavalcev Svetega pisma na Slovenskem, takrat izredni profesor katedre za Sveto pismo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Maksimilijan Matjaž, ki je bil marca 2021 imenovan za novega celjskega škofa. Po dobrem letu škofovanja, smo ga prosili, da bralcem Šumca zopet nameni nekaj besed.
Gospod škof, od vašega imenovanja za celjskega škofa in škofovskega posvečenja je minilo že dobro leto. Kako danes gledate na prvo leto škofovanja? Se je vaše življenje po posvečenju spremenilo v večji meri, kot ste pričakovali?
Priznati moram, da je hitro minilo to leto od posvečenja in prevzema škofije. Pravzaprav sem v letih, ko življenje zelo hitro teče. Po eni strani se je življenje bolj spremenilo, kot sem si sprva predstavljal, po drugi strani pa spet ne. Največje spremembe so v tem, da sam način življenja in obveznosti posrkajo celega človeka, s čimer zelo hitro padeš v nove odnose in obveznosti. Množica novih odnosov te kar posrka in marsikdaj zmanjka časa za vse. Po drugi strani pa tudi po posvečenju človek ostane stari človek, tako da spet ni tako veliko sprememb.
Na kakšen način povezujete različne dolžnosti, ki jih imate? Kako krmarite med obveznostmi na ordinariatu in prisotnostjo na župnijah?
Običajno sem dopoldan na ordinariatu (sedežu škofije), ko so tukaj tudi drugi sodelavci, s katerimi sooblikujemo delovanje škofije, veliko je srečanj, pogovorov in pošte. Trenutno potekajo intenzivni obiski župnij, iskanje sodelavcev, postavljanje novih struktur, kar zelo popestri dneve. Ob koncih tedna pa so običajno na urniku zgoščeni obiski župnij, vizitacije in v tem obdobju tudi birmovanja. Ob škofovstvu pa imam še nekaj obveznosti pri Škofovski konferenci v Ljubljani in na Teološki fakulteti, kar me na nek način povezuje še s starim načinom življenja.
Ste v zadnjem letu škofovstvo doživljali tudi kot breme?
Človeško gledano je zame sprejem škofovstva velika sprememba življenja, navsezadnje je za mano petindvajset let profesure, kjer sem lahko bolj samostojno deloval in oblikoval svoje življenje. Sedaj sem bolj vpet v različne odnose, tako da časa vedno primanjkuje. A hkrati doživljam ogromno milosti in naklonjenosti, tako da so lahko tudi izzivi večji.
S čim se trenutno soočate na škofiji? Oziroma, kaj vas trenutno zaposluje?
Trenutno se soočamo s spremenjenim načinom evangelizacije, s spremenjenim načinom dela na župnijah. Pokoronski čas je pred nas postavil nove izzive, saj se je odprl svet elektronskih medijev tudi v oznanjevanju. Papež Frančišek nas spodbuja k razmišljanju o novih načinih življenja struktur, o preobrazbah struktur in novem sinodalnem načinu delovanja Cerkve, kar pomeni vključevanje laikov in celotnih cerkvenih občestev pri soodgovorni skrbi za Cerkev.
Omenili ste sinodo, ki jo je papež Frančišek odprl lansko leto in poteka po vseh škofijah Katoliške Cerkve. Kako ste v vaši škofiji pristopili k sinodalnemu procesu?
V naši škofiji se sinodalni proces, ki se je pričel lansko jesen, prekriva s procesom iskanja vizije škofije in hkratnim preoblikovanjem škofijskih struktur. Škofija je bila namreč nekaj let brez škofa, kar je vplivalo na delovanje škofije, zato sedaj postavljamo nova delovna telesa. Naša prenova sovpada s pobudo papeža Frančiška, da mora Cerkev zaživeti kot občestvo, da mora na obrobje. Število duhovnikov se manjša, prav tako tudi vernikov, zato bodo morale biti tudi župnije drugače organizirane. Laiki bodo morali prevzeti bistveno več odgovornosti. Nastopa obdobje, ko bomo kristjani dejansko postajali vedno bolj »sol zemlje in luč sveta« (Mt 5,13).
Kaj je cilj in namen sinodalnega procesa?
Glavna misel in spodbuda sinode je zavedanje, da smo Cerkev občestvo, enakopravna skupnost vernikov. Življenje v Cerkvi se namreč začenja s krstom, ko je vernik krščen v Kristusovo telo. Kaj pomeni, da je Cerkev telo, pa zelo lepo razloži apostol Pavel, ko pravi, da ima telo različne ude in organe, ki imajo svoje funkcije, vsi pa tvorijo eno telo, pri čemer mora vsak opravljati svojo nalogo. Pomembno je, da se sleherni kristjan zaveda svojega poslanstva, ki ga ima v Cerkvi, kaj je naš poklic, kaj je naše poslanstvo. To je pravzaprav temeljni namen in spodbuda sinode. Sinoda namreč v svojem bistvu pomeni način bivanja oziroma življenja Cerkve v občestvu, ki se je v vzhodnem delu krščanstva ohranil v večji meri kot na zahodu. Na zahodu se je oblikovala piramidalna struktura, ki ima na vrhu enega voditelja, na vzhodu pa je ohranjena zbornost, pri čemer je patriarh prvi v zboru enakih.
Je ta pogled tisti, ki vas je vodil k spremembam, ki ste jih že sprejeli v škofiji?
Spremembe, ki smo jih že sprejeli, vodijo k temu, da bi bili globlje povezani – na župnijah in med župnijami – in bi se zavedali, da smo del ene celote. K škofovstvu sem namreč pristopil s pogledom Svetega pisma, kjer je škof oče in pastir, ki hodi pred, med ali za svojo čredo, kjer je potrebno, da spodbuja edinost oziroma povezanost. Na prvem mestu je zagotovo povezanost duhovnikov in škofov, prva naloga škofa je, da na očetovski način skrbi za duhovnike. Ena izmed šibkosti oziroma ran, s katerimi se soočamo, je gotovo individualizem, ki je tudi v naših vrstah močan. K temu je veliko pripomogla tudi formacija, saj smo bili vzgajani za individualni način življenja in dela, zdaj pa prihaja čas, ko bomo drug drugemu veliko bolj pristopali na pomoč. Duhovniki smo namreč vedno starejši, zato bo potrebna takšna razporeditev, ki bo omogočala starejšim duhovnikom bivanje v okolju, ki jim bo omogočalo opravljanje dejavnosti, ki jih še lahko delajo, mlajši duhovniki pa bodo ob tem pomoč in opora starejšim duhovnikom pri tistih stvareh, ki jih ne morejo več opravljati. Seveda pa ne bo več mogoče, da bodo, kakor v preteklosti, vse dejavnosti na vseh župnijah.
Lahko rečemo, da je sinoda tudi priložnost za soočenje z upravičenimi kritikami Cerkve?
Gotovo. Vsaka institucija namreč potrebuje preveritve. Po domače povedano, če gre nekomu dobro, da mu niti nič na manjka, da nima posebnih izzivov ali preizkušenj, potem se začne takšna oseba ali institucija kvariti, postaja vedno bolj okorna, morda celo vedno manj senzibilna za druge ljudi. Prav tako je v institucijah, ki so povezane z nekim načinom vodenja, delom z ljudmi, organizacijo … vedno prisotno tudi vprašanje oblasti, ki lahko zelo hitro pokvari človeka in medsebojne odnose. Menim, da je to prečiščevanje miselnosti Cerkve zelo potrebno. Papež Frančišek nas dejansko vabi k osebnemu in strukturnemu spreobrnjenju. Kar pomeni, da se moramo kot posamezniki zavedati, zakaj smo sploh tukaj, zakaj nas Bog kliče, kakšno je naše poslanstvo. Kot Cerkev smo skupaj predvsem zato, da bi lahko skupaj živeli in pričevali za Evangelij, zunanje dejavnosti bodo dobivale druge oblike delovanja.
Dejali ste, da imamo Kristjani poslanstvo biti »sol zemlje in luč sveta«, ki daje okus življenju. Na kakšen način Cerkev v sodobnem svetu živi to poslanstvo? Katere drže so pristno cerkvene?
Najprej mi pride na misel tisto, kar je Jezus dejal farizejem, ko ga je eden od njih vprašal »Katera je največja zapoved v postavi?« (Mt 22,36). In On mu je odgovoril »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (Mt 22,37-39). Se pravi, da je pristno evangeljska drža občestvenost, ki se izraža v sprejemanju drugega, pozornosti do najmanjših, ubogih; da smo glas tistih, ki nimajo ali ne morejo izraziti glasu; ter navsezadnje zavedanju in pričevanju za lepoto življenja, da so življenje, bivanje in odnosi, dar, ki nam je podarjen od Boga. Ob tem je pomembno tudi zavedanje svetosti in nedotakljivosti življenja, ter navsezadnje stvarstva, kar je po svoji naravi vloga nekoga, ki veruje v stvarnika in očeta vsega, kar nas obdaja. Menim, da je potrebno ohranjanje tega duha in navsezadnje senzibilnosti, ki nam omogoča videti globlje v pomen tega, kar se v svetu dogaja. Končno je to nedokončano poslanstvo evangeljskega Krščanstva.
Ko sva govorila o Cerkvi sva se dotaknila tudi vprašanja oblasti in zlorabe oblasti – klerikalizma. Apostolski nuncij vam je ob škofovskem posvečenju dejal »Ne bodi klerikalen škof, ampak mož Cerkve, ves od Boga.« Kaj pravzaprav je klerikalizem? Je klerikalizem samo stvar duhovnikov in škofov, ali se tiče tudi vernikov?
Beseda klerikalizem je sicer vezana na duhovnike in škofe, pravzaprav pa je neke vrste zloraba oblasti na vseh področjih življenja Cerkve, ko si neka »elita« prevzame oblast in zavzame stališče, da mora iti vsako odločanje preko njih. V Cerkvi to konkretno pomeni, da se vse dejavnosti vrtijo izključno okoli posvečenih ljudi – duhovnikov. Po domače rečeno to pomeni, da je župnik glava, začetek in konec celotnega aktivnega življenja župnije. To ne pomeni samo tega, da je župnik edini, ki ve, kaj piše v Svetem pismu ali pozna vsebine vere, kar je sicer prav, da pozna malo bolj poglobljeno, ker se navsezadnje s tem srečuje vsakodnevno. Klerikalizem je drža, ko je župnik edini, ki pozna vse povsem vsakdanje stvari, ki se tičejo cerkve in župnišča, od odklepanja vrat do gradbenih projektov na župniji. Končno pa klerikalizem ni zgolj bolezen ali skušnjava duhovnikov, temveč dejansko tudi vernikov. Večkrat se zgodi, da verniki sami z držo, da je celotno župnijsko življenje stvar župnika, spodbujajo klerikalizem. Tukaj vidimo, da zelo hitro pridemo v situacijo oziroma mišljenje, da je edino župnik tisti, ki zna prižigati sveče in postavljati rože po cerkvi. In, da če ni župnik tisti, ki naredi te stvari, potem to ni dobro narejeno.
Katera pa je tista drža in navsezadnje način življenja, ki nasprotuje klerikalizmu?
Po mnogih župnijah veliko ljudi bolj aktivno sodeluje pri oblikovanju bogoslužja, pripravah na prejem zakramentov, morda celo, če ni to že pohujšljivo, usposobljeni laiki vodijo pogrebne obrede. V takšnih primerih nemalokrat prihaja do vznemirjenja, tudi med samimi verniki, ki zagovarjajo, da mora vse to opravljati duhovnik, za kar pa vemo, da ne drži. Prav tako vlada prepričanje, da je duhovnik edini, ki lahko blagoslavlja jedila, kar zopet ne drži. Pri tem gre namreč za pobožnosti, ki so po zaslugi obeh strani – vernikov in duhovnikov – pristale na plečih duhovnika. Vemo pa, da se vse to tiče celotne Cerkve in ne le duhovnikov.
Ob škofovskem imenovanju ste si za svoje geslo izbrali Kristusove besede iz Janezovega evangelija »Oče, poveličaj svoje ime.« Ste si te besede izbrali s kakšnim posebnim namenom?
Sam čutim, da je geslo, kot vodilo, vedno povezano s poklicem, da vedno pride skupaj s klicem v službo, tako prej v duhovništvo kot zdaj v škofovstvo. Pri meni je to vedno povezano z Besedo, s Svetim pismom. V tistih dneh odločanja je potem najmočneje dozorela prav ta Jezusova beseda iz konca njegovega javnega delovanja, ko so prišli do njega Grki in so želeli z njim razpravljati. Vemo, da so imeli Grki drugačen konceptualen oziroma razumski pristop do stvarnosti, ne takšen, kot so ga imeli Judje, ki so bilo bolj celostni. Gotovo so Grki od Jezusa pričakovali bolj filozofsko razpravo, On pa jim je dal, vsaj zame, eno najlepših možnih evangeljskih podob življenja. Dejal jim je »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu.« (Jn 12,24) Človek je pravzaprav poklican k darovanju, kar se v medsebojnih odnosih na najkonkretnejši način izraža ravno v družini. Starši so tisti, ki živijo za svoje otroke in otroci postajajo starši, postajajo nekdo, ki se je pripravljen darovati za življenje drugega človeka. Na koncu te razprave z Grki Jezus pravi »Oče, poveličaj svoje ime!« (Jn 12,27), kar pomeni, razodeni se kot Oče, kar bo za človeka največje možno razodetje Boga. To je pravzaprav tudi moje vodilo, da bi s svojim življenjem razodeval Boga kot Očeta, ki pa ni vedno samo prijeten, ampak je tudi oče, ki zna potrpeti, a tudi odločiti, končno pa tudi odpustiti.
Zelo zanimiv je tudi vaš škofovski grb, ki ste si ga izbrali ob posvečenju. Nam ga lahko predstavite?
V ozadju grba je celjski grb s svojimi tremi zvezdami, v središču tega grba pa niso zvezde ampak zemlja in pšenično zrno, ki klije. Osrednja podoba pravzaprav izhaja iz te prilike, da mora biti življenje, da postane rodovitno, kot zrno, ki pade v zlo. Rana razodeva način bivanja Boga, ki je tako ljubil svet, da je dal svojega sina v roke ljudem, ko smo bili še njegovi sovražniki. V to rano je položeno pšenično zrno, ki vzklije. Poganjek je občestvo oseb po podobi svetih treh oseb. To je Cerkev. Zemlja je potem obdana z rdečo barvo, ki pomeni barvo ljubezni, barvo Boga, srčnosti, krvi … tega, kar je Bog storil za nas. Rdeča barva je barva Boga. Spominja na kri, v krvi pa – po Tretji Mojzesovi knjigi – prebiva življenje vsakega živega bitja. To življenje je dar Boga Očeta. Okrog tega kalčka so potem tri osmerokrake zvezde, ki so pokristjanjene celjske zvezde. Osmica v svetopisemskem pomeni označuje novo dobo, Kristusovo dobo novega stvarstva. Osmerokraka zvezda odpre osmi dan – življenje, ki ga prejmemo pri krstu. To je božje življenje, ki ga grob ne uniči. To življenje je neuničljivo, ker je ljubezen treh svetih Oseb in je tako absolutna, celostna, da je nič ne more uničiti. Zato so tri zvezde simbol treh Božjih oseb, ki v svoji edinosti razodevajo enega samega Boga.
Ob vašem škofovskem posvečenju je izšla tudi knjiga Iz besede, ki vsebuje zbirko vaših razmišljanj ob Svetem pismu, za katerega ste dejali, da je kraj srečanja Boga in človeka. Na kakšen način sodobnemu človeku približati Sveto pismo? Kako živeti iz Svetega pisma?
Vsekakor mora biti človek nagovorjen. Ta, ki išče, ki si nekaj želi, bo našel pristop k Svetem pismu. Sveto pismo ni mrtva črka, ampak je nastajalo v življenju oziroma v dialogu med Bogom in človekom, kot rečemo po navdihu. To pomeni, da ni nastajalo za mizo, ampak v kontekstu življenja. To pomeni, da moram za razumevanje Svetega pisma izhajati iz življenja, iz konkretne resničnosti. Predvsem pa se mi zdi ključno, da se osredotočam na Tistega, ki me po Svetem pismu nagovarja. To je pravzaprav najpomembnejši kontekst Svetega pisma. Drugače pa, po mojih izkušnjah z delom s študenti, je potrebna nekakšna demitizacija branja, ker ljudje pogosto zelo površno beremo. V Svetem pismu pa imajo besede zelo globok pomen, zaradi česar tudi ne smemo preskočiti tistega prvega pomena zapisanih besed, ki dejansko izražajo konkretno zgodbo. Ko z branjem vstopamo v zapisane zgodbe, se tudi v nas samih prebujajo zgodbe, ki nas potem postopoma vodijo v globlje sporočilo. To sem skušal pokazati tudi v tej knjigi, ki je izhajala v dolgih letih priprav duhovne misli za tednik Družina, ko sem izbral eno besedo in potem skušal tisto besedo povezati s tistim, kar je pravzaprav z njo izraženo. Branje Svetega pisma je namreč vedno dejanje osebnega odnosa. V Sveto pismo tako vstopamo preko branja, v katerem beseda prebuja besedo in ko odkrijem, da je Beseda pravzaprav oseba, potem je tudi moje branje in dialog s Svetim pismom rodovitno. Za branje Svetega pisma je tako nujna drža poslušnosti. Pri branju tako ne smem pristopati s premišljevanjem o mojem odzivu na slišano, ker potemtakem niti ne vstopim v Sveto pismo. Podobno kot pri odnosu ne smemo nenehno iskati odzivov na slišano, ker potemtakem niti ne vstopamo v odnos z drugo osebo.
Kakšno sporočilo ima Evangelij za sodobnega človeka, ki se sooča z mnogimi preizkušnjami, stiskami, osebnimi in medosebnimi dramami, razprtijami …? Na kakšen način naj evangeljsko sporočilo o odrešenju posredujemo bolnim, trpečim, onemoglim?
Evangelij nam sporoča, da je Bog vstopil v konkretno človeško življenje, v konkretne stiske, preizkušnje … in navsezadnje tudi veselje. Bog po učlovečenju svojega Sina ni več nekje nad nebom in zemljo, ampak je to, kar pravi »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« (Mt 25,40) Evangelij odkriva življenjske zgodbe, ki sporočajo, da je Bog navzoč v realnosti mojega življenja. Kot pravi v Janezovem evangeliju »Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci.« (Jn 1,12) Temeljno sporočilo je gotovo to: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Jn 3,16) Evangelij nam tako v svojem bistvu sporoča, da nismo sami. Končno pa lahko evangeljsko sporočilo o odrešenju na najkonkretnejši način posredujemo naprej, če izhajamo iz zavedanja svojega odrešenja. Apostol Pavel pravi »Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev.« (Kol 1,24) Pomembno je zavedanje, da lahko novost življenja v Kristusu, ki smo ga prejeli pri krstu, živimo le v svoji konkretnosti. Vera nam govori, da me odnosi v tej konkretnosti vodijo naprej, da imajo svoj smisel in kontekst.
Dejali ste, da tudi vero najlažje posredujemo, če izhajamo iz konteksta svoje konkretnosti. Kako danes, po več kot štiridesetih letih od selitve iz Mežice, gledate na svoja otroška leta v Mežici? Se iz tega obdobja spominjate kakšnega dogodka, ki bi ga lahko posebej izpostavili?
Moram reči, da me je teh prvih šestnajst let najbolj zaznamovalo. Vse, kar opazujem, kar pritegne moj pogled, kar mi je lepo, izhaja iz tega obdobja. To je gotovo obdobje domačnosti, prijetnosti, varnosti, pa čeprav nismo bili vsepovsod navzoči. Šumc, ki je tekel mimo hiše me je povezoval z izvirom, izvir nato s Peco in z ljudmi, ki so živeli v tisti okolici. Ko pomislim na Mežico se vedno spominjam lepe narave in tista intimna otroška poznanstva iz prvih let življenja.
Če sem lahko še malo bolj oseben, vaš oče je pred vašim škofovskim posvečenjem dejal, da je edina skrb, ki mu je še ostala, ali boste ob novih nalogah in poslanstvu še prihajali domov in mu pomagali na vrtu. Kako vaš oče danes gleda na vaše poslanstvo? Si še vzamete čas za pomoč na vrtu in v gozdu?
Verjetno ima sedaj še druge skrbi na vrtu, ker takrat je zgledalo, da se bo življenje kar ustavilo. Hvala Bogu je oče še vedno zdrav in pri močeh, tako da z veseljem dela na vrtu. Zame je veliko veselje, ko se mu lahko kdaj pridružim na Remšniku. On pa ima poleg tega, če bom utegnil priti do njega, še druge povsem vsakdanje skrbi, ali bo dovolj toplo, vlažno, ali bodo srne pojedle pridelke … Tako, da življenje, Bogu hvala, teče normalno naprej.
Znano je, da se zelo radi rekreirate v naravi, od gorništva, teka, do kolesarjenja. Koliko vrhov v škofiji ste osvojili? Ste že prekolesarili škofijo? Si ob vseh obveznostih na Teološki fakulteti in v škofiji sploh lahko vzamete čas za sprostitev in rekreacijo?
Pred časom sem si pripeljal kolo in sem si tudi že vzel nekaj časa za kolesarjenje, kaj daljšega zaenkrat še ne. Vrhov v škofiji je ogromno, tako da vseh po vsej verjetnosti nikoli ne bom osvojil, četudi bi živel še nekaj desetletij. Se pa veselim poletja, ko načrtujem osvojiti nekaj manj znanih vrhov po naši škofiji, ki je zelo velika – vse tam od Koroške Rinke v Kamniških do Posavskih hribov. Nekaj bom hodil, nekaj kolesaril, precej je pa tudi vožnje, da pridem do teh naših lepih krajev.
Pred vašim škofovskim posvečenjem sem vas povabil na vzpon na Peco, naj poudarim, da vabilo še vedno velja.
Hvala lepa. Z veseljem bo tudi to prišlo na vrsto.
Gospod škof, hvala za vaš čas in za vse besede, ki ste jih namenili bralcem Šumca. Pri vašem delu vam še naprej voščim obilo Božjega blagoslova.
Martin Perčič