Intervju novinarke Večera Urške Mlinarič s škofom Maksimilijanom; objavljen v Večeru v soboto, 8.04.2023.
Maksimilijan Matjaž, celjski škof, odgovoren škof za sinodo o sinodalnosti, profesor biblične teologije na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani.
Škof Maksimilijan Matjaž zadnji dve leti, odkar ga je papež Frančišek imenoval za celjskega škofa, opisuje kot zelo intenzivni. Do takrat, z izjemo dveletnega kaplanovanja, ni imel veliko praktičnih izkušnj župnijskega dela, saj je bil vseh 22 let duhovništva profesor Svetega pisma na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Zadnjih deset let tudi kot predstojnik katedre za biblični študij.
»Do takrat sem se s pastoralnimi izzivi srečeval skozi priprave duhovnikov in katoliških laikov na oznanjevalno delo. Praktičnega terena nisem poznal zelo dobro, zato sta bili zadnji dve leti čas odkrivanja in seznanjanja s škofijskimi stukturami in konkretnim življenjem v župnijah.
Ko je papež Maksimilijana Matjaža in Andreja Sajeta (novomeškega škofa) leta 2021 imenoval za škofa, leto kasneje pa so ju slovenski škofje ordinariji, skupaj z murskosoboškim škofom Petrom Štumpfom imenovali na vodilne pozicije Slovenske škofovske konference, so poznavalci razmer moči v Katoliški cerkvi na Slovenskem ocenili, da so s tem odstavili okostenelo, predfrančiškovo staro gardo. In da bi omenjeni trije najmlajši škofje, lahko s svojo odprtostjo pripomogli k pomladi, prepotrebni prenovi tukajšnje Cerkve, še posebej v odnosu do spolnih zlorab v kleriških krogih.
»Da bi lahko velika cerkvena ladja začela spreminjati smer, sta potrebna čas in potrpežljivost, a mislim, da je tudi pri nas že začelo prihajati do sprememb,« odgovarja celjski škof na vprašanje, ali je trojica upravičila omenjeno pričakovanje.
Celjski škof je bil prvi, ki je v lanskem letu po navodilih papeža Frančiška, v svoji škofiji ustanovil urad za sprejemanje prijav in spremljanje žrtev spolnih zlorab. Jasno da vedeti, da se bo morala tudi Katoliška cerkev na Slovenskem odločneje soočiti s tem problemom in bolj iskreno ponuditi roko pomoči žrtvam. V isti sapi ob zelo aktualnem primeru patra Marka Ivana Rupnika za zdaj ohranja dvom v resničnost izpovedi njegovih domnevnih žrtev. In, tudi zaradi »ljubezni do umetnosti in teološke misli« tega teologa, še vedno nosi naprsni križ, ki so ga za slovenske škofe izdelali po Rupnikovi zamisli. »Če se bo skozi ustrezne cerkvene postopke izkazalo, da je res, kar trdijo domnevne žrtve, bom prosil milosti odpuščanja,« doda.
Vstopili smo v velikonočni teden (pogovor je potekal v ponedeljek). Kakšne dodatne škofovske obveznosti prinaša ta čas?
»Tako božični kot velikonočni čas predstavlja tako za vernike kot škofe višek leta. Posledično to pomeni dodatne obveznosti, a ne v smislu večjega obiskovanja župnij, temveč je več obveznosti v stolni cerkvi, kjer potekajo centralna bogoslužja v velikem tednu.«
S 112 župnijami, 90 duhovniki in 336 cerkvami sodite med povprečno velike škofije, sicer premoženjsko veljate za manj premožno škofijo. Kaj konkretno to pomeni za samo škofijo? Tudi to, da nimate službenega, temveč se vozite s svojim, lastnim avtomobilom?
(Smeh) »Območje škofije geografsko sega od Zgornje Savinjske doline do Posavja in Obsotelja, in je po velikosti, kot ugotavljate, povprečno škofija. Oblikovana je bila leta 2006, ko je bila mariborska nadškofija razdeljena na celjsko in murskosoboško. Zaradi finančnega poloma mariborske škofije so se načrti, da bi se mlada škofija ekonomsko osamosvojila, precej zmanjšali. To pomeni, da živimo v skromnejših razmerah, ne moremo si privoščiti kakšnih večjih projektov ali dodatnih profesionalnih sodelavcev na ordinariatu in po župnijah. Te, ki so, financiramo s prostovoljnimi prispevki, na katere smo večinsko vezani tudi pri vsem ostalem delu, saj večjih in veliko nepremičnin nimamo. Nekaj jih je v Celju, a so v upravljanju Karitasa, ki zelo dobro deluje. Dejansko pa nam nič ne manjka, saj se preko pastoralnih projektov na katehetskem, karitativnem in formacijskem področju in ob pomoči veliko prostovoljnih sodelavcev, vzdržuje dinamika aktivnosti. Bolj, ko smo na nekem področju aktivni, bolj so tudi ljudje pripravljeni sodelovati, zato je v nekem smislu dobro, da nimamo trajnih virov, ki ne bi bili pogojeni z našim delom.«
V lanskem letu je škofija od papeža Frančiška, tako kot murskosoboška, prejela 100.000 evrov. Kako mu boste povrnili ta dar?
»Povrnemo lahko le tako, da odgovorimo na njegovo preroško, očetovsko gesto in razvijamo princip krščanske ljubezni, ki pravi, da se ob deljenju širi ljubezen in življenje. Ves denar bomo namenili za karitativne dejavnosti, od dela z zakonci, do varstva žena in otrok, varne hiše, celostno formacijo.«
Medškofijska solidarnost obstaja?
Ta obstaja, ko je za to potreba, a ni vedno rešitev zgolj v tem, da ti nekdo nekaj da. Treba je tudi spremeniti dotedanje razmišljanje, mentaliteto strukture, da do stranpoti, zaradi katerih si zašel v težave, kot se je to leta 2006 zgodilo mariborski nadškofiji, ne bi več prihajalo. Tako v Cerkvi kot družbi je še veliko prostora učenja za več solidarnosti, saj človek po naravi ni usmerjen vanjo. V človeški naravi je strah in skrb za zavarovanje samega sebe. Šele, ko je prostor tudi za pravo ljubezen, se odpirajo srca. In tega se tudi v Cerkvi še moramo učiti.«
Ob škofovskem imenovanju je bilo izraženo pričakovanje, da boste skupaj s škofom Sajetom in Štumpfom, prinesli zagon za potrebno prenovo Katoliške cerkve na Slovenskem. Je to breme odgovornosti, menite, da ste ga do zdaj upravičili?
»Tovrstna pričakovanja do neke mere predstavljajo pritisk, po drugi strani gledam na njih s tihim zaupanjem. Zaupam v vizijo papeža Frančiška po odprti, preprosti, v temeljno poslanstvo usmerjeni Cerkvi. V tem kontekstu razumem, zakaj je izbor padel name. Kot biblicist sem nekoliko bolj uveden v izvore vere, nauk Cerkve in njene namene, zato se počutim varnega in svobodnega. Koliko lahko v kratkem roku, kot ga predstavljata dve leti, svež obraz spremeni to veliko ladjo cerkvene strukture? Za to je potreben čas in potrpljenje, menim, da so se, tudi zaradi družbenega konteksta, tudi pri nas te spremembe že začele dogajati.«
Ste lahko konkretni. Kje je zaznati piš sprememb v načinu delovanja?
»Vsak od škofov ima svoj pristop, a vsak po svoje se trudimo, približati se ljudem. Če je bila včasih institucionalna ločenost škofov od vernikov predpisana, smo zdaj zelo realno postavljeni v odnose z župniki in verniki pri iskanju konkretnih rešitev na terenu. Naši stiki so vsakodnevni. Sam sem, na primer na začetku tudi zaradi simbolnega učinka, službo birmovalca prenesel, kot to sicer omogočajo cerkveni dokumenti, na vse duhovnike, ki mlade pripravljajo na sprejem zakramenta svete birme. Birma, ki je morda veljala za eno bolj prestižnih škofovih opravil, a je marsikje postala predvsem manifestacija številčnosti in zunanjega slavja ter blišča, se mora vrniti k prvotnemu pomenu, da bodo mladi izkusili in sprejeli darove Svetega Duha, ki lahko res obogatijo njihovo življenje.«
Vam je blizu ideja škofa Štumpfa, ki je ukinil botre, ker se je njihova vloga sprevrgla predvsem v kupovanje dragih daril za birmance?
»Škof Štumpf je goreč in izkušen katehet, ki ga boli, da so se pri tako pomembnem zakramentu stvari sprevrgle. Zato želi s to izzivalno potezo vse pripraviti do razmisleka o pomenu, smislu birme in v kakšno kontradiktornost smo prišli. Njegova poteza je dobrodošla.«
V zadnjih tednih lahko v enem od medijev spremljamo poimenska obtoževanja patra jezuita Jožeta Robleka, za stanje in cerkvene polome v Katoliški cerkvi na Slovenskem ter cerkvene odzive nanje. Lahko tako javno obračunavanje pripelje do pozitivnih premikov v cerkveni strukturi?
»Dialog, odprtost in transparentnost odnosov so parole, ki so pisane z veliko začetnico tako v družbi kot sami Cerkvi, obenem imamo vsi težave z vodenjem dialoga, ohranjanjem spoštovanja v njem in sprejemanjem drugačnosti. Javni mediji naj bi bili čuvaji ohranjanja zdravja družbe, kar tudi pomeni, da lahko koga, ker se glasno opozarjajo na kakšne anomalije, tudi zaboli. A je dobro, da se potem stvari začnejo razčiščevati. Nič ni narobe, da nekdo pove svoje mnenje, težava je, če ni enakovrednega dialoga. V konkretnem primeru se je v Cerkvi nabralo toliko notranjih, nerazčiščenih, stvari, da bi radi prišli do jasnosti. Koliko sem bral omenjene članke, pater Roblek predstavlja osebno izkušnjo in želi priti do resnice. Da bi dobili širšo sliko dogajanja, bo treba razčistiti številna vprašanja.«
Koliko med kolegi škofi zaznavate pripravljenosti, da se boleče rane v Cerkvi očistijo?
»V vsaki instituciji, v kateri je zbrano veliko moči in vpliva, preti nevarnost njunih zlorab. Škof nima realne moči, da bi imel pregled nad vsem, kar se dogaja v škofiji, a je hierarhično odgovoren za vse kar se v njej dogaja. To ni zmeraj lahko. Trend razvoja Cerkve gre vsekakor v smer večje transparentnosti. Tudi papež Frančišek velikokrat poudari, da se moramo manj ukvarjati sami s seboj in več z ljudmi, za katere smo bili poslani z orodjem, ki nam je na voljo. In to je evangelij in zaupanje v božjo besedo in navdih.«
Ste odgovoren škof za sinodo o sinodalnosti. Ob lanskoletni predstavitvi izsledkov mnenj, ki ste jih zbirali tako med kleriki kot laiki, je bilo zapisano, da verniki kažejo veliko navdušenje, medtem ko je bilo med duhovniki zaznati velik dvom, da bo sinoda prinesla spremembe v utečene postopke. Kako pojasnjujete ta dvom?
»V Katoliški cerkvi na Slovenskem smo v zadnjih petnajstih letih šli skozi veliko reform, lokalnih sinod. Ob dejstvu, da je več kot polovica duhovnikov starejših od 60. let, je njihovo zadržanost mogoče razumeti predvsem kot bojazen, da bodo spremembe spet narejene le na papirju, premikov v praksi pa ne bo. Prej so bile sinode rezervirane bolj za posvetovanja škofov o ključnih dogmatskih zadevah, medtem ko si papež Frančišek prizadeva, da bi se slišali vsi v Cerkvi, kakšne so naše želje, kaj pričakujemo eden od drugega. Čas je, da na tem področju začnemo delati premike in se ne zapiramo za svoje plotove. Tako, na primer, bomo morali počasi razumeti, da duhovnik ne more ob veliki noči po vseh vogalih blagoslavljati jedi in da lahko podeli blagoslov deli in zbira ljudi k molitvi vsaka krščena oseba. Zato je morda potreben drugačen pristop in drugačna organiziranost. S prilagojeno prakso in spreminjanje starih struktur naša vera ne bo nič manjša.«
Laiki so izrazili željo po sprejemanju večje odgovornosti v Cerkvi.
»To je zelo potrebno. S pristopom, po katerem je duhovnik ob bogoslužju prevzel tudi glavno vlogo obnove in vzdrževanja cerkva, smo povzročili, da so vernik prihaja le še k maši in bili tam zgolj pasivni prejemniki. Zdaj smo tudi zaradi razmer prisiljeni, da bomo za katehetsko dejavnost opolnomočili starše, druge odrasle osebe, ker župnikov ni dovolj in ker je to lastna odgovornost vseh krščenih. Poleg tega lahko starši bolje, z bolj neposrednim pristopom, tudi vzgledom, posredujejo vero svojim otrokom. »
Koliko bi lahko laiki s prevzemom večje odgovornosti ublažili vse večji upad števila duhovnikov? Letos boste imeli v vsej Cerkvi le tri novomašnike.
»Prva stopnja sinodalne prenove zajema nujnost ozavestiti, da smo vsi Cerkev – s tem se bodo opolnomočila župnijska občestva. Tam, kjer duhovniki načrtno gradijo ožje župnijsko jedro, so laiki pripravljeni prevzemati odgovornost. Ni težava samo, da je vse manj duhovnikov, ponekod so prazne tudi cerkvene ladje, kjer bi morali sedeti verniki. Marsikje je čez teden duhovnik večkrat sam v cerkvi.«
Koliko ste kleriki pripravljeni za mizo in v debato o prenovi Cerkve povabiti tudi drugače misleče, da bi lažje razumeli razmišljanje, potrebe sodobnega človeka, ki brezpogojno ne pristaja na avtoriteto. Koliko ste pripravljeni prisluhniti kritičnim glasovom, tudi o tem, zakaj se cerkve praznijo?
»Proces očiščevanja, o katerem sva že govorila, nas naravno sili v dialog z vsemi. V nekem obdobju je imela Cerkev primat, pomembno vlogo v družbi. Vidimo, da temu ni več tako. Imamo odgovornost in priložnost, da na tem področju naredimo premike in se povežemo tudi s temi, ki jih omenjate.«
Ste pripravljeni prisluhniti potrebam, željam zunajzakonskih parov, homoseksualcev, nekaterih mladih, ki so v omenjeni sinodalni raziskavi povedali, da se v Cerkvi ne čutijo sprejete, zaželene?
»Sami lahko pričamo o vrednotah, kot je svetost življenja, dostojanstvo slehernega človeka le, če jih tudi živimo. In če jih bomo živeli na prečiščen, prepričljiv način tudi za druge, bomo družbi, ki zgublja kompas osrednjih vrednot človeštva, lahko pomagali.«
Nihče ne pričakuje, da se bo Katoliška cerkev, denimo, odrekla principu svetosti življenja. Ali ste pripravljeni prisluhniti in razumeti tistega, ki zagovarja pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok in pravico do dostojne smrti ob pomoči?
»Dialog z vsemi spada k temelju našega poslanstva. Že Jezus je učil, da smo dolžni prisluhniti vsakemu človeku in mu oznaniti resnico ljubezni. Čas kakršnegakoli izključevanja je minil. Poslanstvo Cerkve je blagoslavljati, pomagati iskati resnico in razodevati ljubezen Boga do vseh, ker nas ta resnica osvobaja.«
Kako blizu vam je razmišljanje Katoliške cerkve v Nemčiji, ki je na nedavni sinodi odločila, da bodo podeljevali blagoslov istospolnim parom?
»Katoliška cerkve v Nemčiji intenzivno išče pristop, kako biti čim bolj odprt do družbe. Širina v sprejemanju drugih in drugačnih je vedno pozitivna, nenazadnje je sprejemanje drugih sad evangelija. Odstopanje ali zanemarjanje temeljnih vrednot človeškega življenja pa je nekaj povsem drugega. Nemške sinodalne spremembe niso nastale iz potrebe po prenovi, poživitvi skupnega cerkvenega življenja kot to velja za proces sinode, ki jo je sprožil papež Frančišek, temveč zaradi reševanja ekscesov v družbi in Cerkvi, zaradi razčiščevanja spolnih zlorab, preprečevanja zlorab moči institucije in tudi vere nad šibkimi, ranljivimi in otroki. Torej, zaradi vsega, kar je v ospredju prenove Cerkve, kot jo je zastavil papež Frančišek. V Nemčiji je Katoliška cerkev institucionalno, ekonomsko zelo močna, zato je zelo prisotna na socialnem, vzgojnem in zdravstvenem področju. In tudi zato obstaja velika nevarnost, da se bo preveč vrtela okrog služb in vprašanja delitve oblasti, ne bo pa tako pozorna na ohranjanje vrednote vere. »
Je pozitivno, da se je odločila reševati odnos do spolnih zlorab v kleriških vrstah, da spreminja odnos do istospolnih parov, ločencev?
»To je gotovo pozitivno. Cerkev bo morala opraviti z veliko stvarmi, ki so v osrednje postavljale le obvladovanje vzvodov moči, kar ni njeno poslanstvo. Če bomo sposobni vzpostaviti pristnejše odnose, medsebojna razmerja in razmerje z Bogom, se bodo morale prečistiti tudi cerkvene strukture. Slednje se težko spremenijo brez radikalnega posega od zunaj. Cerkev v Nemčiji to poskuša in menim, da ji bo počasi uspelo.«
Koliko lahko neka lokalna Cerkev odstopa od temeljnih dogem, usmeritev vesoljne Cerkve? Gre v tem primeru za razkol, ali je tamkajšnja Cerkev na poti, da vključi in prisluhne potrebam človeka v 21. stoletju?
»Spremembe v smeri, da bi bili bliže človeku, so zelo blizu tudi pogledom papeža Frančiška in vsem, ki si prizadevajo za spremembe. Slednje so potrebne tam, kjer se je nauk razvodenel, kjer so se zgodile stranpoti različnih vrst. Opozarjanje na zlorabe in nedoslednosti, zunanji pritisk, da se Cerkev prečiščuje in osvobaja struktur, ki so to omogočale, je pozitiven. Ne smemo pa pričakovati, da bo Cerkev spremenila odnos do temeljnih vrednot, saj naš nauk izhaja iz Svetega pisma in tisočletne tradicije in ni poljuben konstrukt posameznikov. »
Ste tudi v Cerkvi na Slovenskem pripravljeni na spremembe v odnosu do homoseksualcev, ločencev?
»Človek je ustvarjen za življenje, svobodo, ljubezen in srečo. Če bomo gradili na tem, bomo hkrati tudi z večjo ljubeznijo gledali na tiste, ki morda mislijo, živijo, delajo in so ustvarjeni drugače. Ne pa pričakovati tako radikalnih sprememb, da bi trdili, da ena plus ena ni več dve, ampak je tri.«
Nemški škofje bodo na papeža naslovili prošnjo, da bi laiki smeli pridigati in da se razmisli o odpravi oziroma svobodni izbiri celibata. Kaj menite o tem?
»Če gre zgolj za to, da bo kdo drug obvladoval to pozicijo, da bo prišlo zgolj do zamenjave duhovnika z laikom pri pridigi, sprememba ni smiselna. Vsak kristjan je s krstom pozvan, da oznanja Božjo besedo, a je vprašanje, na katerem mestu. Liturgija ima določen redosled, ki ga je treba spoštovani.«
Svobodna izbira celibata?
»Povedati je treba, da celibat ni vzrok za pomanjkanje duhovnikov. V Protestantski cerkvi celibata ni, a imajo tudi tovrstne težave. Ko so se moja in predhodne generacije odločale za duhovništvo, je bila odločitev za celibat nekaj samoumevnega. Sprejel si ga in se nanj tudi pripravljal. Priprava današnjih mladih nanj je veliko bolj kompleksna. Sprejetja celibata ne sme biti žrtev, temveč dar. Človeško rodovitnost, ki je nekaj najdragocenejšega, daruješ na oltar duhovne rodovitnosti. Glede celibata bomo morali priti do konsenza na ravni vesoljne Cerkve. O tem ne more lokalna odločiti Cerkev v smislu: «Gremo mi po svoje!« Menim, da bomo šli v smer, ko bo celibatno duhovništvo ena od možnosti, obenem bo mogoče tudi drugačno duhovniško služenje in življenje. Razmišljanje v tej smeri je pozitivno, vendar mora biti sinodalno!«
Dotakniva se še vloge žensk v cerkveni hierarhiji. Nedavno se škofje za generalno tajnico Slovenske škofovske konference (SŠK) imenovali salezijansko Marijo Šimenc. Je to škofovsko potezo mogoče razumeti kot sledenje papeževim navodilom po večjem vključevanju žensk na pomembne položaje v Cerkvi?
»Znamenja sprememb se v Cerkvi že kažejo tudi skozi takšne poteze. Škofje smo iskali za ta položaj osebo, ki bi bila integralna, povezovalna, saj škofje živimo v različnih okoljih. Verjamemo, da ima prav ženska sposobnost sprožiti proces boljšega sodelovanja, povezovanja in organizacije SŠK. Ob tem, da je gospa Šimenc zelo izobražena in dobrega značaja. Upam, da bomo drug drugemu pri delu odgovoren in resen partner Z njenim imenovanjem smo želeli pokazati, da nobena služba v Katoliški cerkvi ni več privilegij določenih lobijev.«
Po tem, ko se z župnije ni želel vrniti k lazaristom, kjer je bi v dijaških letih zlorabljen, ste duhovnika Janeza Cerarja, ki je z zavodom Dovolj.je začel opozarjati na neprimeren odnos tukajšnje Cerkve do žrtev njihovih spolnih zlorab, sprejeli v svojo škofije. Zakaj?
»Osnovna dolžnost pastirja je, da še posebej poskrbi za tiste, ki se jim na kakršenkoli način dogaja krivica ali so v položaju šibkejšega. Takemu človeku je treba dati osnovne možnosti in priložnost samostojnega življenja. Janeza in njegovo zgodbo sem spremljal že nekaj časa, vedel sem, da mu lahko zaupam in da bo delo – posveča se žrtvam zlorab, jih spremlja in opogumlja, kar je zelo pomembno – dobro opravil. Potrebujemo človeka, ki ima posebno afiniteto do teh ljudi, ki ima sam izkušnjo biti žrtev in biti nesprejet. Da sem to storil, je od mene terjala narava škofovske službe. To sem bil dolžan storiti tudi kot človek.«
So vas drugi škofje, vemo, da nekateri njegovega javnega opozarjanja na nezadostne cerkvene napore na tem področju, ne odobravajo, gledali nekoliko izpod čela?
»Ne, od njih nisem bil deležen negativnih odzivov, saj sem postopal po predpisih in nisem posegal v pristojnosti drugih. Zdelo se mi je nujno in pomembno, da je duhovniku zagotovljeno občestvo, da kot duhovnik lahko uresničuje svoje poslanstvo. Hkrati mu umeščenost v neko konkretno župnijo omogoča tudi bolj samostojno opravlja poslanstvo zaščite in pomoči žrtvam zlorab. Zato tudi podpiram delovanje omenjenega zavoda, ki ga vodi.«
Nazadnje decembra lani je predsednik SŠK, škof Saje, dejal, da se v RKC na Slovenskem zavzemate za večjo transparentnost, ničelno stopnjo tolerance do fizičnega, spolnega, psihičnega in duhovnega nasilja klerikov. Zakaj skoraj dve leti od prvotne napovedi, po vzoru iz tujine, še niste ustanovili neodvisne komisije, ki bi preiskala spolne zlorabe v kleriških vrstah?
»Naleteli smo na konkretno težavo ob vprašanju, kaj je neodvisna komisija. Če je neodvisna, je ne moremo ustanoviti mi, saj za to nimamo podlage v cerkvenih dokumentih, lahko jo le podpremo. Še vedno iščemo konsenz v Cerkvi glede tega, pa tudi, da bi našli nekoga, ki bi s svojo avtoriteto zagotavljal neodvisnost. Kogarkoli bi mi predlagali za vodjo komisije, bi dobil pečat pristranskosti. Smo pa v tem času, tudi na podlagi cerkvenih navodil, v vsaki škofiji, ločeno od škofijskih struktur, ustanovili urade, na katere se lahko obrnejo domnevne žrtve.«
Zglede, kako se ustanavljajo neodvisne komisije, imate v kar nekaj evropskih državah.
»Res je, a je situacija pri nas drugačna. V tujini so te komisije preiskovale zgodovinska dogajanja, v njih so sodelovali strokovnjaki necerkvenega prava, pravniki. Trenutno še vedno iščemo kompetentne osebe, ki bi bila seznanjena s cerkveno tematiko in bi imela hkrati znanje za to specifično delo. Kar nekaj poskusov, da bi tako osebno našli, je spodletelo, saj mora biti oseba politično neodvisna in v družbi prepoznana za sposobno neodvisno delati, zato iščemo tudi s pomočjo varuha človekovih pravic. Ko se začnejo raziskovati zlorabe moči in oblasti se zagotovo ne bi ustavilo le pri zlorabah v Cerkvi. Vemo, da se tovrstne zlorabe dogajajo tudi drugod v družbi in bi delo komisije bilo treba razširiti tudi na pedagoško, kulturno področje, kjer prihaja do stika med ranljivimi in avtoritetami.«
Zveni kot izogibanje odgovornosti s posploševanjem razširjenosti problema.
»Res ne bi želeli, da izpade tako. Svoj del bomo in ga moramo opraviti, čeprav ne gre vedno gladko in potrebujemo kdaj tudi pritisk javnosti. A želimo delati tudi na tem, da bo celotna družba postajala bolj senzibilna za vsako vrsto zlorab in za brezkompromisno zaščito žrtev.«
Ste škofje zadovoljni z delovanjem omenjenih uradov po škofijah? Jim žrtve zaupajo, da oddajo prijavo? V vaši škofiji ste prejeli tri, ki so se navezovale na obtožbe duhovnikov drugih škofij.
»Nismo najbolj zadovoljni, saj je odziv žrtev zelo zadržan.«
Zakaj?
»Ko se sproži uradni postopek, se od žrtve v procesu zahteva veliko – in za to je potreben velik pogum in vzdržljivost. Pri tem mora tako družba kot Cerkev storiti več, da bi bile žrtve bolj zaščitene in opolnomočene, da bi se čutile svobodne in bi se lažje odločale za postopek. Kolikor sem se pogovarjal z žrtvami, ki še ali pa ne iščejo več pravice, sem videl, da je ta proces zanje zelo naporen. Predstavljal sem si, da če bomo imeli neko mesto, če bo možna prijava, da bo lažje, a socialno okolje je včasih lahko tudi zelo kruto. Lahko je še bolj kritično do žrtve, ki prijavila zlorabo, kot do domnevnega storilca«
Sprejemate del odgovornosti za takšen odziv tudi na cerkveni strani? Ko je prihajalo do obtožb posameznih duhovnikov smo na cerkveni strani videli obrazec zanikanja, minimaliziranja problema, zavračanja ali vzvišenega odnosa do žrtev – in na koncu izsiljena opravičila.
»Priznati moramo, da se na tem področju učimo s težavo, zato lahko na tem mestu prosim le za razumevanje, potrpežljivost in hkrati za vztrajnost žrtev. Verjamem, da vztrajnost lahko obrodi sadove v smislu, da dosežemo to, kar si želimo vsi; osvoboditev žrtve, ki je izpostavljena zlorabi, manipulaciji. Takemu človeku je treba absolutno pomagati. Po drugi strani se zavedam, da mora oseba, ki je na odgovornem mestu, upoštevati različne aspekte. Ni lahko delati odločne, navdušujoče korake, ko je taka oseba pod žarometi javnosti, ki so običajno zelo negativno nastrojeni zoper nosilce oblasti. Čas sinodalnosti je priložnost, da si prisluhnemo in damo karte na mizo. Z vso odgovornostjo, tako do domnevnih žrtev kot do domnevnih storilcev.«
Enak vzorec, molk, zanikanje – in ko je je bilo pričanj že toliko, da se ni dalo več molčati, vendarle nastop pred javnostjo – smo videli tudi v primeru patra Rupnika v Vatikanu.
»V tem primeru se stvari razvijejo postopoma, včasih zelo presenetljivo in rabijo svoj čas. Do danes še nismo prišli do uradnih obtožb in procesa.«
Spregovorilo je že čez dvajset domnevnih žrtev, Vatikan se je v enem primeru odločil, da ne odpravi zastaranja, zoper njega so bile v preteklosti sprejeti ukrepi, o katerih je bila javnost obveščena šele, ko je eden od medijev objavil prva pričevanja njegovih domnevnih žrtev.
»Ko gre za tako izpostavljeno osebo, je nujno tako v civilnih kot tudi v cerkvenih postopkih priti do zelo zanesljivih ugotovitev in rešitev.«
Ob lanskoletni izjavi SŠK v primeru Rupnik je škof Saje dejal, da je potrebno ločevati med njegovo umetnostjo in teološko mislijo ter očitanimi mu dejanji. Lahko, kot velik občudovalec njegove umetnosti in teologije, pojasnite, kako je to mogoče ločevati?
»Odgovor je zelo težak. Kolikor poznam patra Rupnika in sem sledil njegovi teološki misli, menim, da človek deluje kot celovita oseba. Njegova umetnost je izraz njegove duše, zato težko ločim dogajanje v človeku s tistim, kar je ustvaril. Lepota umetnosti je avtentičen odraz duše umetnika. Zato zame še vedno ostaja odprto vprašanje, kaj se je v resnici dogajalo in zgodilo med njim in osebami, ki mu očitajo zlorabe. Resnici se bomo lahko približali le v celovitem postopku.«
Ne verjamete domnevnim žrtvam, ki so izpričale duhovno, fizično in spolno nasilje, ki naj bi ga Rupnik izvajal nad njimi?
»Ne obsojam jih, a tudi ne poznam dinamika odnosa, ki so ga imele z njim. Iz umetnosti izpod njegovih rok na to kar slišim, da bi naj počel, ne morem sklepati.«
Pred tednom je odstopil Hans Zollner, eden najvplivnejših borcev in član vatikanske komisije za boj proti spolnim zlorabam otrok v Cerkvi. Ob tem je bil kritičen do dela komisije in dejstva, da se ji je odvzelo neodvisnost. Bi lahko njegov nastop nakazoval, da so v Vatikanu zmagale sile, ki se ne mislijo resno soočiti s to cerkveno rano?
»Lahko vas toliko popravim, da je odstopil samo iz ene komisije. Še vedno pa vodi inštitut za raziskavo in varstvo žrtev zlorab in ima še druge številne naloge na področju varstva in preventive. Z njim sem se srečal dvakrat v Vatikanu in dobil kar nekaj koristnih nasvetov, kako pristopiti k delu z žrtvami. Na njegov inštitut sem poslal na izobraževanje tudi duhovnika Cerarja, ki je tam dobil ustrezne kompetence za strokovno delo na tem področju. Razlogov za odstop ne poznam, mogoče je z njim želel spodbuditi pristojne, da se stvari razjasnijo, če je šlo kaj narobe in da komisija dobi nov zagon. On je zaščitna znamka papeževe reforme na tem področju in dela naprej. Ne vidim, da bi bilo s tem ogroženo delo komisije.«
Papeža Frančiška vse bolj pestijo zdravstvena težave. Je čutiti v cerkvenih krogih, ki so mu naklonjeni, bojazen, da bi bile z njegovo smrtjo sprožene in napovedane reforme v Cerkvi pospravljene v predal?
»Kot vernik in škof verjamem, da Cerkev vodi Sveti Duh in da spremembe, ki se dogajajo, že davno presegajo moč konkretne osebe, ki opravlja papeško službo. On jih živi in opravlja v moči svojega petrinjskega poslanstva. Ko se bo poslovil, bo na njegovo mesto prišel drug mož, ki bo Cerkev peljal naprej v smeri nujno potrebne prenove. Zato nisem zaskrbljen za usodo reform in prenove. Znani češki teolog, Tomaš Halik nam je nedavno na sinodi v Pragi glede prenove Cerkve dejal, da so krizna obdobja vedno tudi priložnosti, da se vračamo k njenemu izvoru, temeljem, pristnosti (nem. zu Grunde gehen). Zato tudi v tej krizi okoli sedanjega papeža, ko se vidi, da struje v Cerkvi vlečejo v različne smeri, verjamem, da bomo uspeli doseči prečiščenje in da bomo z novo močjo tudi v novem pontifikatu nadaljevali z reformami.«
Ob koncu pogovora bi vas prosila, da ob prazniku velike noči namenite nekaj besed vernikom.
»Velika noč je višek vsakoletnega procesa vere in človeške rasti, prenove, umiranja in novega začetka. Velikonočni dogodek je praznik optimizma, življenja. Bog se razodeva na način, da ne odpravlja trpljenja in smrti, ampak da vanj vstopa in postaneta trpljenje in smrt za človeka etapa rasti, prečiščevanja za celostno življenje. Življenje, ki presega omejitve, ki nam jih daje človeška narava in je zato že začetek večnega življenja.«
OB ROBU
Tekač, kolesar, pohodnik
Tisto malo časa, ki mu ob škofovskih zadolžitvah ostaja, Maksimilijan Matjaž nameni rekreaciji. Še posebej uživa v večernem teku na Anski vrh, rad se odpravi v Savinjsko hribovje, ob primernem vremenu še raje sede na kolo. A ni pozabil tudi na rodno Koroško. »Ko le utegnem, se odpravim v rojstne kraje.« Kjer očetu, ki je bil vse življenje izredno delaven, priskoči na pomoč pri urejanju visokih gred, na katerih, kljub visoki starosti, še vedno vzgoji »čuda« stvari.
Urška Mlinarič, novinarka
Večer Mediji d.o.o., www.vecer.com; sobota, 8.04.2023
Fotografije: Igor Napast, Večer
