Intervju Boštjana Debevca s škofom Maksimilijanom o uresničevanju sinodalnega procesa, o prebujanju aktivnih laikov in drugih izzivih Katoliške cerkve v Sloveniji, objavljen v tedniku Družina, številka izdaje 14 -15, letnik 2023
Pred dvema letoma vas je papež Frančišek imenoval za celjskega škofa. Kako ste si škofovsko službo predstavljali takrat, kako danes?
Je razlika. Zdaj je ta predstava napolnjena z dvema letoma konkretnih izkušenj z ljudmi, z novimi sodelavci, s katerimi delam. V začetku nisem imel dosti predstav o pastoralnih širinah in izzivih na terenu škofije. Zato mi je bilo prvo obdobje pomembno za vzpostavljanje odnosov in struktur za trajno duhovno formacijo duhovnikov in laikov.
Obiskal sem kar velik del župnij. Iz bolj uradnega spoznavanja smo zdaj prešli že na bolj osebno raven. To pa prinese tisto življenjsko barvo in lepoto, ki morda ni idealistična, je pa realna in življenjska. Iz vsake župnije, s katere se vračam s pastoralnih obiskov, prihajam bolj utrjen in bolj zadovoljen ter bolj hvaležen, da lahko opravljam poslanstvo pastirja.
Ob nastopu službe ste dejali, da bo vaša naloga predvsem graditev občestev. Ste zadovoljni s potjo, ki ste jo opravili v tem času? Bi si dali kakšno oceno?
Lahko rečem, da sem kar zadovoljen. Presenetila me je odprtost in pripravljenost. Ne želim se predajati raznim pesimističnim pogledom spričo umiranja, staranja, manjšanja števila in tako dalje, ker vidim, da je vsaka kriza pravzaprav tudi kairos, je velika priložnost, da se prečistimo, osvobodimo, bolj zagledamo v bistveno, da lahko naredimo nove korake.
Naša škofija je imela tudi to srečo, da se je moj začetek v Celju skoraj pokrival s papeževim pozivom k sinodalni prenovi. Oktobra 2021 – službo sem nastopil v maju – smo začeli s sinodo in se hkrati z ekipo odločili, da gremo na pot iskanja vizije za našo škofijo.
Tema sinode me je takoj prevzela, ker se je pokrivala s tem, kar sem nosil v srcu. Prva stvar v papeževi smeri je prav graditev občestva, graditev Cerkve. Gre za prebujanje zavesti centralnosti tega izvora in poklica, ki je razodetje Boga, Božje besede v Jezusu Kristusu in se uresničuje v Cerkvi. Ta proces smo potem kontinuirano peljali in smo tako prišli do precej jasne vizije za prihodnjih deset let.
Kakšno škofijo si želite čez 10 let?
Z močnejšo povezanostjo živih občestev, v katerih bi verniki živeli svojo izvorno krstno poslanstvo in se oblikovali kot dejavni in sočutni člani ter prepoznavali svoje učenčevsko in misijonarsko poslanstvo, ki smo ga prejeli s krstom, po drugi strani pa, da bi odpirali pogled k potrebnim in pričevali o svoji veri na misijonarski način.
Kakšne ovire se vam postavljajo na poti pri izpolnjevanju te vizije?
Najprej se moramo vsi bolj opolnomočiti z Božjo besedo, ki prenavlja tako naša bogoslužja kot naše razmišljanje. Na ta način bodo tudi strukture, ki smo jih podedovali, dobile novo vsebino.
Katere strukture konkretno imate v mislih?
Recimo, ena naša povprečna župnijska skupnost je sestavljena iz več vasi in cerkvic. Za župnika, posebej če je starejši, bo vse teže obhajati sv. maše na več mestih. Lahko pa podružnične cerkvice in kapele postanejo kraji molitve, ki jo pripravljajo in vodijo verni vaščani sami. Marsikje že imajo dobre izkušnje s takšnim bogoslužjem brez duhovnikov npr. ob majskih, postnih ali rožnovenskih pobožnostih. Z aktivnim sodelovanjem lahko tudi mala občestva postanejo binkoštne dvorane, kjer se živi Cerkev.
Dejstvo je, da bo čez 10 let tudi precej manj aktivnih duhovnikov …
Izhajati moramo iz tega, kje se kaže življenje. Pokazalo se je, da je bogoslužje vedno središče, tam se ustvarja življenje. Zato je formacija bogoslužnih sodelavcev, ki so usposobljeni zbrati občestvo in voditi molitvena in druga duhovna srečanja, zelo pomembna.
Pri SŠK ste odgovorni za sinodo, za vami je celinsko srečanje v Pragi. Kaj vas je nagovorilo?
Videli smo, da je sinodalna prenova nekaj zelo potrebnega in da se moramo vzgajati za življenje v občestvu. Zaenkrat je še vedno precejšnja napetost med kleriki in laiki – v vsaki deželi na svoj način. V nemškem prostoru je to zelo vidno. Tam je Cerkev močan delodajalec tako na socialnem kot na šolskem in zdravstvenem področju in zdi se, da se ekonomska mentaliteta seli tudi na interno cerkvena področja. Tako je velik poudarek na pravični delitvi služb in položajev, na vprašanju oblasti in avtoritete. Zanimanje za vero in razodetje pa stopa v ozadje. Takšna hiša brez pravih temeljev seveda ne more dolgo obstati.
Seveda pa to ni bistvo sinodalnega procesa, ki ga je sprožil papež Frančišek. Dati prostor Svetemu Duhu, prepoznavati njegova znamenja in dela je proces vere. To vero pa je treba vedno znova prečiščevati, se zanjo boriti in jo hraniti. A ne z ideologijami in mentaliteto, temveč z živim Kruhom, ki je Kristus, utelešen v Cerkvi, v katero smo bili vcepljeni s krstom. Še vedno smo potrebni šole poslušanja, ki gradi občestvo in nas odpira Duhu. To je abeceda sinodalne poti. Tempo hoje je od župnije do župnije različen. Nekateri so se ustavili, nekateri delajo večje korake, drugi so se malo distancirali. A pomembno je, da se trudimo hoditi skupaj. Sveti Duh je Duh občestva in deluje v občestvu.
Res pa je, da nemška sinodalna pot prebuja negotovost in zadržanost do sinodalne prenove tudi pri nas. Prisoten je strah, da se s preoblikovanjem starih struktur odpirajo vrata moralnemu in vrednostnemu relativizmu ter spreminjanju temeljnega nauka. A ne smemo spregledati, da so se v Nemčiji zahteve po reformah rodile kot odziv na odkritje velikih spolnih in oblastnih zlorab v cerkvenih institucijah …
Kar pa ni neposredno povezano s sinodalno potjo, ki jo je sklical papež …
Tako je. Cilj nemške sinode je bil odkriti, kje v strukturah Cerkve so nevarnosti in pasti, ki jih je treba prečistiti, da se ne bi več dogajale zlorabe moči, oblasti, liturgije, nauka in tako dalje. Vemo pa, da ko je institucija zelo močna in obsežna, je nevarno, da se bo premalo ukvarjala z lastno identiteto in poslanstvom, več pozornosti pa bo posvetila videzu, delovanju struktur, večanju moči in vpliva. Vse to pa lahko hitro vodi do zlorab vseh vrst.
Papežev poziv k sinodalnosti je seveda drugačen, je dejansko evangeljski. Tu niso postavljena pod vprašaj doktrinalna vprašanja, ampak nasprotno: da bi poglobili ta temeljna dejstva in resnice vere, ki jih je določil drugi vatikanski koncil. Cerkev je od Svetega Duha sklicano občestvo, ki ga ne sestavlja samo glava, ampak tudi udje. Gre za izvorno Pavlovo razumevanje soudeleženosti različnih karizem in talentov. Vsak prispeva svoj bistveni del.
Pozorni moramo biti na različne oblike klerikalizma, ki hromi duha občestva. A klerikalno razmišljanje še zdaleč ni samo skušnjava hierarhične Cerkve, ampak tudi laikov. Hitro nasedemo skušnjavi, da bomo najhitreje in najbolj prav odločili in naredili kar sami, brez dialoga. Precej je tega v naši narodni krščanski mentaliteti. Verniki smo dolgo časa živeli kot drugorazredni državljani, brez pravice do javnosti. V takem skrivaškem vzdušju se ne more razviti transparentnost. Zdelo se je, da bo preživela samo močna institucija. A Jezusov nauk nikoli ni imel ambicije, da bi vse obvladal, ampak poziva učence, naj bodo sol zemlje in luč sveta.
Pri nas lahko govorimo o sinodi kot o duhovno-pastoralnem spreobrnjenju, kar je stalen proces Cerkve in ga je treba vedno znova zaganjati; iskati nove korake, nove metode.
V sinodalno prenovo mora stopiti tudi naša kateheza. Tu se dogajajo veliki pretresi. Ponekod, kjer smo imeli pred desetimi leti po 300 veroučencev v župnijah, jih je danes tudi samo še 30. Ne moremo torej več graditi na množičnem šolskem veroučnem sistemu, ampak na osebnem, družinskem pristopu. Za to pa se moramo vsi prenavljati in se usposabljati hoditi skupaj: duhovniki, kateheti in tudi starši, ki imajo v procesu prenosa vere ključno vlogo. Kateheze morajo biti zastavljene celostno, da se bo lahko zgodilo srečanje in izkustvo Boga.
V Cerkvi velikokrat govorimo o skupni poti in občestvu, ko pa se je treba soočiti s sočlovekom ali z nekim problemom, pa se radi potegnemo nazaj v svoje stare tire.
Tu se pokaže razlika med cerkvenim občestvom in nekim zgolj družbenim občestvom. Mi vendarle gradimo na moči in prisotnosti Svetega Duha, tudi glede sinode. Voditelj sinode je Sveti Duh, kar pomeni, da princip tega novega življenja prihaja od zunaj in ne iz naših takšnih ali drugačnih naporov in prizadevanj. Pomembno je, koliko prostora bomo ustvarili in se odpirali Božji besedi, po kateri Duh najmočneje govori. Vse druge naravne silnice delujejo po logiki, da moram najprej poskrbeti zase, si izboriti in ohraniti lastno cono udobja, če hočem biti srečen. To pa je glavna prevara, ki ji mi rečemo izvirni greh. Življenja se ne nagrabi, ampak se ga lahko samo sprejme in deli. To je osnovna logika ljubezni, ki edina res osreči.
Se pri vas v škofiji in na slovenski ravni dogajajo premiki na teh področjih, o katerih ste govorili, ali stvari stojijo?
Na področju kateheze in prebujanja aktivnih laikov se delajo premiki. Ko hodim po župnijah, vidim, da se povsod najde kdo, ki je prižgan, ki želi biti luč in sol. Te ljudi bi želeli povezati tudi na škofijski ravni in jim dati priložnost rasti. Ko bodo ti aktivni kristjani združili moči na področjih, kjer so prepoznali svoje talente, se bodo dogajale binkošti, ki bodo pognale novo kri v organizme Cerkve. To se že dogaja v raznih moških, ženskih, dobrodelnih, zakonskih in drugih skupinah, kjer se razvija duh molitve in darovanja. Ko se te skupine ne ukvarjajo več prvenstveno s seboj, ampak se odpirajo za druge, se dogajajo nove binkošti. Tam lahko Duh ogreje srce, da se ne boji več zase, ker izkuša ljubljenost in sprejetost od Boga, ki gre za vsakega do konca.
Proces prevzemanja aktivne darovanjske vloge pa je seveda težek, ker se človek hitro navadi na cono udobja. Župnik je včasih poskrbel za vse stvari, ko je pozvonilo, smo prišli skupaj, dobili besedo in zakramente in potem spet odšli. Zdaj bo malo drugače, ker počasi ne bo več duhovnika pri vsaki cerkvi. A tudi to bo lahko izziv, ki bo okrepil naše hrepenenje po Bogu in po pristnih odnosih.
Velika noč je pred vrati. Za koga Kristus danes trpi in vstaja? Kje Cerkev, še posebej v Sloveniji, danes potrebuje odrešenja?
Res si zelo želim, da bi se nam odprle oči in bi se prepoznali v njem kot njegovi ljubljeni otroci, kot del njegovega Telesa, ki je živo. Naš Bog ne govori s silo, ampak z bližino, ki izpolni in osvobaja. Dajmo prostor Kristusu, da bo lahko uresničil Očetov načrt za nas, ki je gotovo najboljši. Obhajanje velikonočnih praznikov od cvetne nedelje do poti z Vstalim v Emavs pomeni hoditi skupaj – sinhodos – z njim, ki je že sprejel naše življenje z vso njegovo umrljivostjo in nepopolnostjo, tako da lahko z njim vse postane pot k Očetu, pot večnega življenja že tukaj na zemlji.
Vaše sporočilo za bralce Družine?
Še enkrat bi povzel papeževo vabilo na začetku postnega časa, naj se pogumno odzovemo Jezusovemu vabilu in mu sledimo. Ta pot pogosto vodi iz doline na goro, iz navajenega v novo, od sebe k drugemu. Zahteva napor, ki pa človeka osvobaja in mu daje novih moči. Križ je namreč po Kristusovi smrti in vstajenju postal pot, kjer se srečata človekov in Božji korak. Božji Sin je namreč to pot prehodil, zato človek nobenega križa več ne nosi sam, na nobeno goro se več ne vzpenja sam, ampak z Njim, ki pozna pot in gleda cilj. Te vere in tega velikonočnega pogleda na križ in na življenje vam želim in vas blagoslavljam.