Osrednja skrivnost in resnica naše vere in našega življenja je vera v Kristusovo vstajenje. Že od začetka, kakor beremo v Svetem pismu, je bila vera v to resnico tista, ki je potrebovala najmočnejši napor oznanjevalcev in najmočnejši napor prepričevalcev, ki so oznanjali to novo vero, vero v Jezusa Kristusa. Vemo, da je že apostol Pavel v svojem pismu svoji prvi skupnosti zapisal očitno ne čisto brez nekega razloga, že skoraj obupa nad nevero svojih poslušalcev, ko pravi: “Če pa Kristus ni vstal, če vi še vedno omagujete glede tega, ali bolje rečeno, če se v vašem življenju nič ne pozna, da verujete v Kristusa Vstalega, potem je res prazna vaša vera.” Potem se zaman mučimo, potem zaman delamo te in one vaje, ker smo pravzaprav še vedno stari ljudje v starem življenju. In ta vera v Kristusovo vstajenje pa je tistim, ki so jo sprejeli in jo živeli, spremenila življenje, spremenila pogled in so postali pričevalci, ki so bili pripravljeni ne samo v nekem takšnem lagodnem času, kakor ga danes smemo živeti, pričevati v svojih okoljih, v svojih družinah za to novost in je bilo to pričevanje tako živo, tako močno, tako prepričljivo, da je bilo vabljivo, da so šle množice za to Besedo, ampak so bili pripravljeni za to pričevati tudi v trenutkih in v časih, ko je bilo zato potrebno veliko poguma, poguma iti celo do konca in dati svoje življenje.

Ta vera v vstajenje je tisto, kar nam želi Božja beseda v tej t.i. velikonočni osmini sporočiti, ne samo zato, da bi se samo prosto veselili in radovali Velike noči ob hrani, ki nam je verjetno ostala od lepih praznikov, ampak da bi v tej veri vedno bolj rastli, da bi se v to vero lahko vedno bolj poglabljali, da bi o tej veri tudi res vedno več vedeli, da bi bila del našega novega življenja. O tem novem življenju, ki je vstajenjsko in velikonočno življenje, govori tudi današnji evangelij.

5 korakov novega življenja in nove vstajenjske vere:

1. korak: Ko so se učenci o tem pogovarjali, je Jezus sam stopil v sredo mednje in jim rekel: Mir vam bodi. Vznemirili so se ter se prestrašili, ker so mislili, da vidijo prikazen.

Prvi korak te nove vstajenjske vere je, da ta vera vedno preseneča, da vedno vznemirja, nikoli ni bila vera v živega resničnega Boga nekaj, kar bi povzročalo nek pokopališki mir, ampak je lahko to vero sprejel samo tisti, ki je bil pripravljen tudi nekaj tvegati, vstopiti v ta nemir, ki je bil pripravljen sebi resno zastaviti vprašanje: Ali ta vera spreminja moje življenje, ali me spodbuja, ali naredi v mojem življenju nekaj drugačnega? Prav zaradi tega, ker si ljudje tako hitro in prehitro postavimo jasno sliko in podobo, kaj vera je, kaj Bog je, kako Boga razveselimo, kako ga počastimo – z molitvijo, z obveznostmi, pridemo k maši in to je to.

Naša vera se začne šele zunaj cerkve, takrat, ko se srečujemo z izzivi svojega življenja in ko v izzivih svojega življenja odreagiramo in storimo drugače, kakor bi storili po običajni človeški logiki.

2. korak: Rekel jim je, kaj ste preplašeni, zakaj ostajajo dvomi v vaših srcih, poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz. Potipljite in poglejte, zakaj Duh nima kosti. In takrat jim je pokazal njegove roke in njegovo stran. 

Kaj jim je pokazal? Pokazal jim je svoje rane. Vstali Zveličar ni bistveno drugačen ali pa nov, ni Zveličar, na katerem ne bi mogli prepoznati križa. Vstali Zveličar ni restavrirana podoba križa, ko ga lepo počistimo in iztrgamo ven tiste biče, rane in kri, vse to, kar se je dogajalo na Veliki petek. Vstali Zveličar je z ranami. Rane, ki so poveličane, pa vendarle so rane. Vstali Zveličar ni popoln človek in ni popoln in vsemogočni Bog, ampak je Vstali Zveličar, ki nosi svoje rane, ki ima svoje rane, ki svoje rane vsak dan polaga pred svojega nebeškega Očeta. Kaj to pomeni za nas? Da naša vera ni vera v neko popolnost, ni vera v Boga, ki ne bi imel stika in sočutja in izkustva našega trpljenja, ampak je naše trpljenje, naša nepopolnost lahko ne samo pot, po kateri se mi bližamo Bogu, ampak tudi pot, po kateri se Bog bliža nam. Da ga lahko v svoji stiski in svoji nepopolnosti vendarle začutimo. Da ga lahko začutimo tudi takrat, ko bi ljudje, ki bi hoteli biti popolni in brez vsakega madeža, zbežali in rekli: “Sem nevreden, nesposoben.” Ne, prav križ, prav preizkušnje, včasih rana, včasih trpljenje, včasih tudi greh, so lahko pot, po kateri spoznamo resničnost in živost in navzočnost Boga.

Naš Bog je torej Bog z ranami in zato smo tudi ljudje njegovi učenci lahko samo takrat, ko smo sposobni in pripravljeni svoje rane deliti z Njegovimi ranami. In svoje rane reševati in jih živeti z močjo Njegovih poveličanih ran.

3. korak: Ker ti od veselja še niso verjeli in so se čudili, jim je rekel: Imate tu kaj jesti?

Tretji korak naše vstajenjske vere je zelo banalno resničen:

Ni vere brez hrane. Ni vere brez kruha. Ni maše brez mize. Ni ljubezni brez mize. Ni ljubezni brez vere. Ni vere brez ljubezni.

Jezus je od njih terjal hrano, kruh, da bi videli, da je res resničen. Ampak s tem nam je povedal še kaj več. On je tudi pri zadnji večerji rekel: “Ne boste se me spominjali po velikih besedah, ne boste se me spominjali po zapovedih, (pravzaprav je dal samo eno zapoved), ne boste se me spominjali po novih naukih, “žal” se me boste spominjali morda tudi po čudežih, vendar se ne bo nobeden spreobrnil zaradi čudeža. Spominjajte se me po hrani, torej po tistem, kar delate vsak dan, za kar si vsak dan prizadevate, za kar se vsak dan trudite, za kar morate vsak dan nekaj narediti in to sprejeti.” Hrana je namreč tisto osnovno in temeljno, brez česar ne moremo. In ob tem se lahko spominjate, kdo sem jaz, kaj je Božje življenje in iz česa v resnici živimo. Ne iz dela svojih rok, ampak iz sadu ljubezni, ki je lahko ustvarjena in narejena samo preko rok. Težko preko besed. Besede so morda kdaj potrebne, ampak zgolj kot jagoda na vrhu torte, ne pa kot torta. Dali so mu torej kos pečene ribe in on je jedel. In to je bila maša.

4. korak: Tedaj jim je odprl razum, da so umevali Pisma. Rekel jim je: Tako je pisano in tako je bilo treba Kristusu trpeti. 

Odprl jim je razum in so umevali, kaj je bilo o njem zapisano v Mojzesovi Postavi, Prerokih in Psalmih. Tako evangelist Luka imenuje to, kar danes imenujemo Sveto Pismo. Odprl jim je torej razum, da so umevali, da so brali Sveto Pismo in da so razumeli in prepoznali, kaj se v resnici dogaja.

Četrti korak te vstajenjske vere, vere novega življenja, je to, da tega novega življenja ne živimo iz lastnih moči, ampak da se tega novega življenja učimo po Besedi, ki nam jo Gospod daje, po Duhu, ki nam ga Gospod daje in po teh naših sposobnostih, ki nam jih Gospod odpira in nam jih daje prav po moči Svetega Duha in modrosti Svetega Pisma.

Brez poznavanja Božje Besede, kot so rekli že stari cerkveni očetje, ne moremo poznati Kristusa. Mislim, da bi se danes v naših okoljih, v tem našem prostoru, tega morali še posebej zavedati, zato ker smo zelo dolgo živeli v nekem prepričanju, da je vera nekaj, kar je stvar moje privatnosti, mojih čustev, moje zasebnosti ali pa stvar Cerkve. Vera je tudi nekaj, kar je stvar modrosti, pameti, ampak ne modrosti naučenih naukov in stavkov, ampak modrosti stoletij, modrosti tisočletij. Ta modrost je zbrana prav v knjigi Božje Besede, v Svetem pismu. Zato brez da bi odpirali to knjigo, ne da bi jo brali, jo poskušali razumeti in jo brati tako kot beremo in jemo vsakdanji kruh; brez tega tudi v to modrost vere ne bomo mogli vstopiti tako globoko, da bi nam vera res začela pomeniti ljubezen, veselje, mir. To, kar naj bi vera pomenila, kot pravi apostol Pavel.

5. korak: In v njegovem imenu oznaniti spreobrnjenje in odpuščanje grehov.

Peta lastnost ali korak velikonočne vstajenjske vere je, da nam ta vera prinaša odpuščanje. Prinaša nam možnost začetka novega. Ampak ta možnost začetka novega in odpuščanja je zelo vezana na to, da sem jaz pripravljen iti preko tega, kar sem, kar delam, kar govorim; pripravljen verjeti tudi nekomu, ki mi pravi, da sem sposoben še kaj več kot to. K temu nas namreč želi ta poziv k spreobrnjenju, ki spremlja vsakodnevno oznanilo oz. kerigmo Jezusa oz. njegovih apostolov, pripeljati. Ne k temu, da bi hodili vedno znova sklonjenih in potrtih glav naokrog in se trkali na prsi češ, tega in onega nismo naredili, tam in tam smo se pregrešili… Ne, to ni cilj oznanjevanja in klicanja k pokori. Seveda pa tudi ni cilj to, da bi si rekli, da saj pravzaprav nimam nobenega greha, saj nisem nikogar ubil, ničesar ukradel itd. Ne.

Cilj je to, da bi v tem klicu, v tem pozivu, v tej veri, prepoznali klic, ki nas kliče k temu, da lahko postanemo res nekaj več, nekaj velikega, nekaj novega. Da nas je Bog ustvaril res za nekaj velikega, za nekaj edinstvenega.

Cilj ali namen vseh skušnjav in vsega greha je vedno znova to, da bi človeka potisnil navzdol. Božji cilj in Božji namen pa je vedno znova samo to, da bi človeka spravil navzgor v življenje, ki se lahko živi že na tem svetu, s pokončno glavo in da bi s to pokončno glavo in s tem veseljem, z ljubeznijo in z mirom, zmogli nekoč stopiti tudi v večno kraljestvo, nebeški Jeruzalem in tam sprejeti dar tega dokončnega življenja, novega življenja, ki smo ga okusili že danes, že tukaj, ko skušamo živeti in okušati to novo vstajenjsko vero.

 

Posnetek celotne svete maše je na voljo tukaj.

 

Delite prispevek s prijatelji!