O vtisih, sadovih in poti naprej po sinodalnem zasedanju je škof Maksimilijan spregovoril za tednik Družina:
Kaj je na vas naredilo najmočnejši vtis in kaj je najpomembnejši sad tega zasedanja sinode?
Res sem hvaležen za to edinstveno izkustvo vesoljnosti in sinodalnosti Cerkve. Tokratna škofovska sinoda je bila v veliko pogledih nekaj novega in to se je odražalo ne samo v živahnih razpravah, ki so se na nek način dotikala vseh področjih življenja Cerkve, ampak tudi v neke vrste ustvarjalnem nemiru, ki ga je bilo čutiti. Ni bilo na začetku vse jasno, kako bo dogodek v resnici potekal in kakšni bodo rezultati.
Na povabilo papeža Frančiška smo bili na sinodo prvič povabljeni vsi člani Cerkve na podlagi svojega krstnega dostojanstva. Tako smo za isto mizo sedeli tako kardinali in škofje, duhovniki in redovniki in verni laiki, tako moški kot ženske. Hkrati pa so bili povabljeni tudi gostje iz drugih krščanskih Cerkva, da bi sodelovali ne le v razpravah o vseh najpomembnejših izzivih, s katerimi se danes sooča Cerkev, ampak tudi v procesu glasovanja in skupni molitvi.
Ob Božji besedi smo želeli intenzivno prisluhnili Božji besedi in navdihu Svetega Duha ter izkušnjam drugih. Te podelitve izkušenj so nas vedno bolj ogrevale in povezovale. Čutiti je bilo skupno željo, da bi res živeli Cerkev, kot jo je želel naš Gospod, da bi bila namreč nosilka oznanila odrešenja za vse ljudi. Prepričala nas je preprosta metoda pogovora v Duhu, ki smo jo prakticirali in ki nas je mehčala in opogumljala, da smo si lahko v vedno večji iskrenosti podelili bogastvo in šibkosti naših skupnosti, naša vprašanja in iskanja ter skušali skupaj razločevati, kaj želi Sveti Duh danes povedati Cerkvi.
Mislim, da je to izkustvo žive Cerkve, ki zaupa vodstvu Svetega Duha, ki ne želi uresničevati svoje agende, ampak dati prostor Bogu, da uresničuje svoj odrešenjski načrt, najpomembnejši sad tega zasedanja.
Zavedam pa se, da je to kot drobno seme, ki je vrženo v zemljo in je sedaj spet odvisno od nas in naše vere, če bomo pustili temu semenu kliti.
Kaj sledi, kakšna naloga je zdaj pred lokalnimi Cerkvami, tudi konkretno pred Cerkvijo na Slovenskem?
V času zasedanja je počasi nastajalo besedilo, ki je želelo zajeti celoten dosedanji proces poteka sinode, ki se je začel oktobra leta 2021 po škofijah in se je potem širil po lokalnih Cerkvah in posameznih celinah, kjer so nastajala pomembna vmesna poročila o stanju in nalogah Cerkve. S tem izkustvom smo delegati vstopali v pogovore na tokratnem vesoljnem srečanju.
Sklepno poročilo je urejeno v treh poglavjih, kjer se najprej predstavi podoba sinodalne Cerkve, kot jo izkušamo danes in kot jo v Svetem Duhu razumemo. V drugem delu se govori o poslanstvu Cerkve, kjer so ovrednoti vse službe v Cerkvi in njihova utemeljenost na krstnem dostojanstvu, v katerem smo vsi prejeli poslanstvo misijonarskega učenca, v tretjem delu pa so različne spodbude, kako tkati in utrjevati vezi med nami, da bi bili res živa misijonarska Cerkev. Naša prva konkretna naloga je sedaj spoznati se na vseh nivojih s tem dokumentom oziroma s temi izzivi, ki jih je najširši zbor Cerkev pod vodstvom pod vodstvom papeža prepoznal kot najpomembnejše v tem trenutku življenja Cerkve.
Dokument bomo najprej obravnavali škofje na našem prvem skupnem zasedanju, potem pa mora razprava potekati v različnih medškofijskih in škofijskih organizmih. Večkrat je bilo na sinodo poudarjeno, da v Cerkvi že deluje veliko sinodalnih struktur, ki omogočajo, da pridemo skupaj vse službe in karizme Cerkve, se ob Božji besedi poslušamo, odpiramo Svetemu Duhu in razločujemo, kaj želi Bog danes za svojo Cerkev. Tem strukturam je potrebno dati novega zagona
Kako doseči širšo soudeležbo v sinodalnem procesu v naslednjih mesecih do zaključka sinode?
To je gotovo sedaj najtežje in hkrati najpomembnejše vprašanje. Najprej moramo vsi ponižno priznati, da sami s svojimi človeškimi močmi ne bomo uspeli, da nujno izročati svoje načrte Kristusu in zaupati, da on po Svetem Duhu vodi Cerkev, da ima načrt zanjo, da dela nekaj novega, kar sami niti ne opazimo (prim. Iz 43,19). Verjamem, da bomo skupaj lažje to opazili, čeprav je morda kdaj težje delati skupaj. Morali bomo drug drugega opogumljati, da se prepoznamo udje Kristusovega telesa, ki je Cerkev, da zaživimo iz teh darov, ki jih vsa ima.
Na sinodi je bilo tudi večkrat poudarjeno, da je potrebno še posebej nagovoriti duhovnike, ki imajo po posvečenju ključno vlogo v organizmu Cerkve. Brez zakramentalno- posvečevalne službe Cerkev ne more delovati apostolsko. Ovrednotiti in opolnomočiti pa bo treba tudi Božje ljudstvo, da bo prepoznalo svojo dostojanstvo in zaživelo poslanstvo.
Zavedam se, gre tudi v tej sinodalni prenovi najprej za proces spreobrnjenja – tako osebnostnega kot strukturnega oziroma pastoralnega.
To pa nam je vedno najtežje, saj gre za proces prenove mišljenja in življenja. V resnici se moramo vedno znova spreobračati od sebe k Drugemu, od malikovanja svojih moči oziroma nemoči k ponižnemu sprejetju Božje in njegovega prvenstva v našem življenju.
Objavljeno v tedniku Družina, številka izdaje 45, letnik 2023.
