Dobrih sedemdeset kilometrov dolga pot je že pred tridesetimi leti združila sedem romarjev, ki so se dan pred Marijinim vnebovzetjem peš odpravili k njej. Tradicija se je nadaljevala vsako leto s čedalje več romarji, največ jih je bilo pred epidemijo, ko je pot prehodilo 108 romarjev. Pot smo pričeli 14. avgusta, ko smo se 4.30 zjutraj udeležili svete maše, ki jo je daroval Vinko Čonč in nam podelil tudi romarski blagoslov.
Z Rečice ob Savinji smo se odpravili čez Črnivec in Šenturško goro, zvečer pa nas je odprtih rok pričakal župnik Slavko Kalan v Velesovem. Dan smo zaključili s sveto mašo in večerjo, nato pa še s tako težko pričakovano prho in počitkom.
Andreja Kopušar se je romanja udeležila že enajstič. »To je romanje, ki mi da energijo in mir v duši. Srečam dobre prijatelje, dobre ljudi s katerimi se pogovorim prijetne zadeve, včasih tudi težke, to pa nesemo na Brezje in se izročimo naši Materi Mariji. Prosimo jo za vse nas, za mir v svetu in za zdravje.«
Že pred pričetkom poti nam je pismo napisal celjski škof Maksimiljan Matjaž:
Pozdravljam rečiške romarje ob jubilejnem tridesetem romanju iz Rečice ob Savinji k Mariji pomagaj na Brezje. Skupaj hodite že trideset let, po sedemdeset kilometrov letno, okrog sto ljudi. Nabrali ste torej 210.000 kilometrov skupne poti, priprav, molitev, znoja, pogovorov, petja, malic, smeha, žuljev, vsega, kar spada na romarsko pot.
Iz Svetega pisma vemo, da je romanje simbol življenja. Spominja nas, da je tudi življenje hoja, je pot z vzponi in spusti. Tudi naše življenje iz vere je hoja, ki se – kakor tista pri Treh Modrih – nadaljuje tudi takrat, ko nenadoma zvezda izgine izpred oči. Takrat je potrebno zaupati, da smo na pot poslani, da ne hodimo sami.
Gotovo je bil tudi eden izmed ciljev vaših romanj, da bi okrepili vero v Njega, ki je za nami na naši poti, da bi doživeli toplino dotika Božje Matere. Svoje življenje, stiske, prošnje, zahvale polagate v sočutno materinsko naročje. Božja Mati sliši vsa srčna šepetanja. Kjer se razcveta življenje, je zraven Ona, ko smo v težavah, prihiti na pomoč Ona, le poklicati jo moramo z vso zaupljivostjo.
Naj bo blagoslovljena vaša skupna romarska pot in naj vas vodi k miru v srcih in med ljudmi! V molitvi se vas spominjam.
škof Maksimilijan
Besedilo in fotografije: Jon Kanjir
Na spletni strani Brezjanske bazilike so zapisali:
Skozi ves praznični dan so k Mariji Pomagaj prihajali številni romarji. Tudi danes peš, iz bližnjih in bolj oddaljenih krajev. K popoldanski sveti maši so priromali iz Rečice pri Savinji. Peš romanje je vedno prav posebno doživetje. Srečanje s samim seboj, s potjo, ki je v bistvu cilj. In ko ga na koncu res dosežeš, je občutek vedno nepozaben. Kljub morebitnim žuljem, bolečim sklepom in mišicam. Tako so zagotovo čutili tudi številni romarji, ki so na največji Marijin praznik peš priromali k Mariji Pomagaj. Tako so tudi romarji iz Rečice pri Savinji, ki vsako leto že 30 let, na Veliki šmaren romajo k Mariji Pomagaj. Romanje je lani odpadlo zaradi uničujočih poplav, ki so zajele Zgornjo Savinjsko dolino.
Po dvodnevnem romanju so z veseljem prispeli na trg pred baziliko, kjer jih je sprejel p. Krizostom Komar, gvardijan frančiškanskega samostana Brezje, ki tudi izhaja iz Rečice ob Savinji.
Sveto mašo ob 16. uri je na trgu pred baziliko daroval p. Krizostom, ob njem je somaševal g. Simon Obrulk. Romarji so tudi popoldan napolnili trg pred baziliko Marije Pomagaj. Ob koncu svete maše je ga. Romana Bider prebrala pismo, ki ga je romarjem iz Rečice namenil celjski škof msgr. Maksimilijan Matjaž.
Vir teksta in fotografije: Marija.si
