Dragi Anton!

Dokaj bli​zu sva si kakih dvajset let. Prej sem sicer slišal nekaj o tebi, a me ni pritegnilo. Potem pa je naneslo, da sem postal tvoj župnik – no, v tvoji rojstni fari, in ker si ti tako ljubil svoj dom, ki je kasneje prišel žal v čisto tuje roke, se gotovo duhovno še čutiš tam doma in ga spremljaš iz nebes. Zate je v bistvu še tak, kot je bil takrat: napolnjen z ljubeznijo in vero očeta in mame in z živahnostjo tvojih sedmih bratov in sester. Duhovna podoba doma in otroštva ostaja, čeprav stavbe menjavajo lastnika, se starajo in razpadajo. S tvojo rojstno hišo je bilo tudi tako.

Dano mi je bilo, da sem obnavljal zidove te starodavne domačije, ki so že kar kričali po obnovi in so delali sramoto nekdanjim lastnikom in nam vsem. Ti pa si mi v hvaležnosti obilno vračal s svojo tiho prisotnostjo na vseh pot​eh. Postala sva si blizu, kakor prijatelja v dolgotrajni navezi.

In tako sem te v največjem trenutku naše duhovne zgodovine – ko je papež na Betnavi pri Mariboru vsemu svetu povedal, da ima tudi na​š mali​ narod svetnike, in pri tem slovesno povedal tvoje ime -​ smel ponesti med skoraj dvestotisočglavo radostno množico do njega, Janeza Pavla II., s katerim sedaj delita​ blaženost nebes.

Ogromno se je zgodilo od tvoje mladosti sem ali v teh 150 letih od tvoje smrti. Marsikaj se je spremenilo v naši domovini in v ljudeh, a veliko podobnosti je ostalo.

​Zdaj vidiš vse v novi luči

Ko gledaš iz nebes na ta svoj dragoceni košček zemeljske oble in na svoj narod, za katerega si se zgaral, vidiš vse v novi luči. Tvoji Slovenci še živimo tukaj. Imamo celo svojo državo in govorimo svoj jezik. Gotovo po tvoji zaslugi, saj si se zanj trudil kot nihče drug v naši zgodovini. Drugače bi bil tvoj »materni jezik, ​ključ do zveličavne omike«, kot si zapisal, morda celo izginil.

Gotovo te veseli, da se celo v evropskem parlamentu v Bruslju sliši​ enakovredno tudi naša govorica. Bolj te žalosti, ko poslušaš našo spakedran​o​ slovenščino v pogovorih, ko gledaš naslove naših trgovin, podjetij ali lokalov in se ti zdi, da si bogvekje, samo v Sloveniji ne. Najbrž te čudi, ko poslušaš pri krstu imena otrok, ki jih dajejo krščanski starši in jih nisi še nikoli slišal, čeprav si napisal življenjepis svetnikov v dveh debelih knjigah​.

Gotovo se veseliš naših obnovljenih cerkva, novih šol in novih hiš. Ti ​si takrat nisi mogel predstavljati take prostorske urejenosti. A ti je gotovo hudo, ko vidiš tudi v stavbe: da je tam malo​ tistega, kar si ti tako srčno želel: ljubezni, vere, kulture, dobre vzgoje, razumevanja, molitve…

​Posreduj tam zgoraj za nas

Ni ti tuje blatenje Cerkve in njenih škofov in duhovnikov. Ti si to sam prav dobro izkusil. Tudi tebe so blatili po dunajskih in graških časopisih. Po krivici. Boli pa te gotovo obnašanje kristjanov, ki s svojim življenjem nič kaj ne kažemo na tvojo srčno željo, ki si jo zapisal kot škofovsko vodilo: vse k večji časti božji in zveličanju duš. Prav tako veš za razdore v našem narodu​, saj si jih že tedaj dobro čutil in preroško zapisal: »Razkolnost je Slovanom bila in bode dedna pregreha.« Posreduj tam zgoraj pri Očetu luči tudi za​ naše odnose, za našo večjo modrost, za strpnost in spravo, saj vidiš, da je že res kar hudo.

T​i si modro zapisal v svoj dnevnik: »Za dvoje te prosim, Gospod: ne odrekaj mi tega, preden umrem: Nečimrnosti in lažnive besede oddalji od mene; ne dajaj mi ne uboštva ne bogastva, daj mi le, kolikor je potrebno za živež​…«

Danes vidimo, da imajo nekateri preveč in te siti zatajijo, ker jih je omre​žila sla po denarju, in da imajo mnogi v svojih skromnih razmerah res premalo in mislijo samo na to, kako bi dobili več. Nobena skrajnost ni dobra. Ti,​ ki si bil osebno skromen in si razumel ter nagovarjal tudi tiste na robu družbe, izprosi nam sočutja in skromnosti,​ da bomo imeli človeški in krščanski odnos do ljudi.

Dragi Anton Martin Slomšek!

Veliko je naših stisk in potreb, veliko tudi neumnosti…​ Ko letos več govorimo o tebi, naj ne pozabimo tako ravnati, kot si učil, in živeti iz vrednot, za katere si se ti trudil. Sicer od teh besed ne bo veliko haska.​ Ti nam izprosi tega čuta odgovornosti in življenjske modrosti, saj si naš zagovornik pri nebeškem Očetu.

Miha Herman, župnik na Teharjah in član Slomškovega odbora

 

Prispevek je bil najprej objavljen v prilogi Tednika Družina, Slomškov list, leto XXXVII, številka 1 (73), september 2024