Antikrist označuje v Svetem pismu Božjega nasprotnika, ki se bo pojavil v poslednjem času in se bo boril proti pristni veri v Kristusa, Božjega Sina: »Otroci, poslednja ura je in kakor ste slišali, da prihaja antikrist, je veliko antikristov že zdaj tu. Iz tega spoznavamo, da je poslednja ura« (1 Jn 2,18).

Ime Antikrist uporablja samo apostol Janez v svojem Prvem in Drugem pismu. Pred seboj ima tako konkretne osebe, opisuje pa tudi duha, ki se je pojavil v prvi krščanski skupnosti že proti koncu 1. st. Šlo je za zametke izrojene vere gnosticizma in manihejstva, ki sta zanikala resničnost Jezusovega učlovečenja in odrekala odrešenjsko moč Jezusovi človeški naravi: »Kdo je lažnivec, če ne tisti, ki zanika, da je Jezus Mesija? Antikrist je tisti, ki zanika Očeta in Sina.« (1 Jn 2,22)

Vera v Božje učlovečenje je bila največja novost, hkrati pa tudi največja provokacija tako za pogansko-grški kot za judovski svet. Apostol Pavel je tako že nekaj desetletji prej v grškem Korintu zapisal, da ne želi vedeti odslej nič drugega več »kakor za Jezusa Kristusa, in to križanega«, zato oznanja samo še »križanega, za Jude spotiko, za pogane norost, za tiste pa, ki so poklicani, tako za Jude kot za Grke, Kristusa, Božjo moč in Božjo modrost« (1 Kor 1,23-24). Vera v Boga, ki je sestopil v človeško naravo, v njegovo trpljenje, greh in smrt ter je s ponižanjem na križu odrešil človeka (prim. Flp 2,6-11), je za apostola Pavla temeljna vsebina Božjega razodetja v Jezusu Kristusu.

Podobno je tudi za apostola Janeza vera v Boga, ki je prevzel človeško meso, ključni kriterij razločevanja Božjega od hudega duha:

»Božjega duha spoznavate po tem: vsak duh, ki prizna, da je Jezus Kristus prišel v mesu, je od Boga; noben duh, ki Jezusa ne priznava, pa ni od Boga. To je duh antikrista, o katerem ste slišali, da pride, zdaj pa že je v svetu.« (1 Jn 4,2-3)

Božje učlovečenje ima namreč za posledico tudi to, da je mogoče in celo nujno iskati Boga v bratih in sestrah. Tam se ga je mogoče dotakniti in ga častiti s konkretno ljubeznijo (prim. Mt 25,31-46).

Papež Frančišek je ideologijo antikrista imenoval kot vero demonov. Imeti vero namreč ne pomeni samo poznati njeno vsebino, temveč sprejeti Božje sporočilo ljubezni, ki ga je prinesel Kristus, in hoditi za njim (21. 2. 20214).

Katekizem pravi, da je najhujša antikristova prevara »prevara lažnega mesijanstva, kjer človek poveličuje samega sebe namesto Boga in njegovega Mesija, ki je prišel v telesu« (KKC 675). Tej prevari človek žal vedno znova naseda, ko začne verjeti, da Boga ne potrebuje, ker zmore sam vse, ker si lahko vse privošči in o vsem odloča.

Ko v neki družbi začne prevladovati takšna miselnost, se bliža apokaliptični čas, čas konca, ko se bo človek »povzdignil nad vse, kar se imenuje Bog, tako da se bo celo usedel v Božje svetišče in se razkazoval, da je Bog« (2 Tes 2,4). A končno bo zmagal Gospod Jezus. To je naša vera. »Zato, bratje, stojte trdno in se držite izročil, o katerih vas je poučila bodisi naša beseda bodisi naše pismo« (2 Tes 2,15).

Prispevek je bil objavljen v tedniku Družina, številka izdaje 35, letnik 2025