Škof Maksimilijan odgovarja na vprašanje bralca v tedniku Družina:
Vsako leto znova se ob priliki o talentih sprašujem, ali je to res Kristusov nauk? Če pomnožitev talentov z obrestmi še nekako sprejemam, kljub temu da imajo obresti na splošno negativni (izkoriščevalski) pomen. V tem primeru si namreč obresti lahko razlagam kot kakovostno rast danih mi talentov. Tisti del prilike, ki govori o setvi in žetvi oziroma pobiranju raztresenega, pa mi nikakor ne deluje kot Kristusov nauk. Sprašujem se, kako naj si razlagam misel: »Vedel si, da žanjem, kjer nisem sejal, in zbiram, kjer nisem raztresel«? Vedno so me namreč učili, da bom žel tisto, kar bom sejal, in da lahko poberem le tisto, kar sem raztresel (torej samo tisto, kar je moje). Tudi slovenski pregovor pravi: »Kar boš sejal, to boš žel.« Igor
Jezusove prilike niso nauk ali razlaga nauka, ampak so opis nekih življenjskih situacij, ki nosijo v sebi globlje sporočilo. Če želimo ujeti pravo sporočilo prilike, moramo vedeti, s kakšnim namenom je Jezus pripovedoval določeno zgodbo. Poznati moramo torej njen kontekst.
Prilika o talentih (Mt 25,14-30), ki vas je, gospod Igor, vznemirila, govori o delovanju in naravi nebeškega kraljestva. Nebeško kraljestvo je prispodoba, ki opisuje delovanje Božjega v svetu in nov način življenja, ki prihaja od Boga. Jezus v svojih zadnjih govorih, ki so zbrani v 24. in 25. poglavju Matejevega evangelija, s številnimi prilikami razlaga, kako prepoznati in se odzvati na prihajanje Kraljestva v poslednjih časih. Z omenjeno priliko želi najprej povedati, da smo vsi poklicani, da sprejmemo klic Kraljestva – to je življenja – in sodelujemo z Bogom pri njegovi rasti. Kako torej rodovitno živeti vero in biti učenec Kraljestva, ki rodi sadove.
Rodovitnost človekove vere pa je tesno povezana s podobo Boga, ki jo človek ima.
Pri zadnjem služabniku se izkaže, da ima zelo popačeno podobo Boga: »Zbal sem se in sem šel ter skril tvoj talent v zemljo.« Bralca Svetega pisma to spomni na Adamov odziv v rajskem vrtu. Tudi on se je zbal Boga in se skril pred njim, ko mu ga je kača lažno predstavila kot ljubosumnega in trdega Gospodarja, ki človeka izkorišča in ga ima ujetega v zapovedi in strahu.
Tako tudi služabnik dvomi v dobroto Boga: »Gospodar, spoznal sem te, da si trd človek. Žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi trosil.« Zaradi tega se odloči, da ne bo tvegal in bo darove, ki jih je prejel, varno skril. Na videz ne naredi nič napačnega, ne krade, ne služi z obrestmi. Toda gospodar ga za to ne pohvali, ampak pograja: »Hudobni in leni služabnik!« Verjel je Hudobcu, ki mu je ustvaril podobo hudobnega gospodarja, ki zahteva pokorne hlapce. Izkaže se lenega, ker ni deloval v skladu z zaupanjem, ki mu ga je izkazal gospodar, ko mu je mnogo izročil. Ohromljen od strahu je obstal in ničesar tvegal. S tem je zakopal svoj talent, ki predstavlja življenje, ki ga Bog kot zastonjski dar obilno podeli vsakemu človeku.
Dobro ste ugotovili, gospod Igor, da »vam to nikakor ne deluje kot Kristusov nauk«. Ker to ni Kristusov nauk. To je napačna predstava o Bogu, ki vodi ven iz raja in ne v svobodo Božjih otrok. Tako podobo imamo pogosto žal tudi kristjani. Morda zaradi težkih življenjskih izkušenj ali vzgoje še nismo osebno odkrili izkušnjo ljubečega Boga Očeta.
Papež Frančišek zato neutrudno ponavlja, da je stil Boga bližina, sočutje in nežnost. Jezus nam s primerom tega služabnika želi povedati:
Resnično ste moji učenci, ko mi zaupate, da sem vam dal vse, kar potrebujete, da vas ljubim kot svoje otroke in si želim vaše ljubezni in ne strahu in prisile.
Gospod vsakemu verniku podarja najprej Svetega Duha, ki v njem kliče: Aba, Oče! Šele kot sinovi in hčere bomo prav odgovarjali na izzive življenja.
Prispevek je bil objavljen v tedniku Družina, številka izdaje 6, letnik 2024