Na skoraj vseh naših dosedanjih katehetskih srečanjih smo začutili, kako dragoceno nam je, da se preprosto vidimo, kako dragoceno, da lahko drug z drugim izmenjamo svoja veselja in stiske, kako dragoceno, da se na tak način opogumimo za nov odsek poti. Zato smo letošnje jesensko srečanje sodelavcev v katehezi oblikovali kot KATEHETSKO ČAJANKO. Skrbno pripravljeno in hkrati nadvse preprosto srečanje je bilo to. Ob dišečem čaju, pecivu, ki smo ga pripravili sodelavci Katehetske službe, in toplem ambientu smo imeli lepo priložnost drug drugemu odpreti srce. 

 

Pravzaprav smo ga najprej odprli pred Gospodom v slavilni molitvi. Tiste najtežje dvome in pomisleke ob našem delu smo preložili kar Nanj. Veliko jih je in včasih so zelo težki. Nihče drug jih ne more nositi, kot On. Povedali smo mu o svojih vprašanjih. Povedali o svojih dvomih. Povedali o tem, da nas marsikdaj navda skušnjava, da bi si kupili »karto za Taršiš« in skupaj z Jonom zbežali. A pred svojim srcem se ne da zbežati. Zato vztrajamo. Na poti za Njim. In tudi v svojem katehetskem poslanstvu. 

 

Za to, kar počnemo, se nam je zahvalil tudi naš škof Maksimilijan, ki je večer preživel skupaj z nami, ob tej priložnosti pa z nami podelil tudi nekaj še svežih vtisov, pa tudi vsebinskih poudarkov, ki jih prinaša iz sklepnega sinodalnega zasedanja v Rimu. Zelo osvobajajoča misel se nam je zdela zlasti tista o Vstalem Gospodu, ki izjemno novico o tem, da je smrt premagana, najprej podeli s tremi zelo nepopolnimi pričevalci: Marijo Magdaleno, Janezom in Petrom. Zares osvobajajoča misel, ob kateri je odpadlo še nekaj naših pomislekov o tem, ali smo pravi in ali smo dovolj dobri. 

Večer je prehitro minil in kar ni nam bilo, da bi se poslovili in odšli domov. A ko smo odšli, smo znova odšli s kančkom novega ognja.

 

Zapisal: Mitja Markovič