Ob prazniku sv. Klare, v soboto, 10. avgusta, so klarise v samostanu Brezmadežne v Nazarjah slovesno proslavile god svoje ustanoviteljice. Ob 9:00 je bila molitvena ura, ob 10:00 pa sveta, ki jo je v njihovi kapeli ob somaševanju Janeza Suhoveršnika daroval škof Maksimilijan.

Med pridigo je ob praznični Božji besedi spregovoril o sv. Klari kot nevesti veselja, učiteljici molitve in učenki evharistije.

To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in bo vaše veselje dopolnjeno. (Jn 15,11)

Brez tega stavka težko razumemo ves evangelij pa tudi življenje sv. Klare in njenih sester vse do današnjih dni. Ta stavek bi lahko brali za vsakim evangeljskim odlomkom. To je namreč edini smisel Božje besede, ki nam je dana – da bi v nas raslo veselje, ki je prvi sad Svetega Duha. To nam je razodel tudi apostol Pavel v enem izmed svojih pisem, kjer našteva sadove Svetega Duha. Prvi sad je veselje. Veselje, ljubezen, mir… Tudi vaš prispevek, ki ste ga, drage sestre, napisale za Magnificat za praznik sv. Klare, nosi naslov Frančišek in Klara, učitelja veselja.

Tistemu, ki gleda od zunaj, se lahko zdi, da življenje sester v klavzuri, za rešetkami, ob postih in molitvah spominja na vse kaj drugega kot na veselje. Tisti, ki poznate sestre klarise, pa veste, da so njihovi obrazi polni veselja.

Ne govorimo o kakršnem koli veselju, ampak o veselju, ki je temelj veselega in svobodnega življenja. Veselje, ki nam govori, da ne samo poznamo, ampak se dotikamo vira našega življenja. Da smo izkusili izvor, resnico in cilj našega življenja. Zato je veselje ključ, v katerem lahko beremo življenje sv. Klare.

Prejšnji mesec sem imel milost, da sem lahko nekaj dni preživel v krajih sv. Frančiška in sv. Klare. V roke mi je prišla neka knjiga našega velikega pisatelja Alojza Rebule, ki je zapisal, da je veselje glavna oporoka ali vsebina Klarinega vodila.

Začetek tega veselje gre tja na njen začetek, ko se ji je spremenilo življenje. Ko je lahko ob Frančišku zaslišala največje Božje povabilo, ki ga lahko človek sprejme: Pojdi, računam nate, popravi in obnovi mojo Cerkev. Gradi, poživljaj, oživljaj moje živo Telo, ki živi tukaj na zemlji v mojih bratih in sestrah in ki vedno znova potrebuje ljudi, ki so odprti za Božjo milost kot kanal, po katerem teče moč Božjega življenja v naš svet in v naša življenja.

Tri imena, ki zelo močno opisujejo Klarino življenje so: sv. Klara kot nevesta veselja, učiteljica molitve, učenka evharistije.

Nevesta veselja

O tem nam govori tudi današnja Božja beseda, ki jo Cerkev bere na njen praznik. Veselje je izraz vere v vse Božje obljube, ki so bile človeku dane. Cilj vseh teh obljub lahko povzamemo v besedi, ki se tudi nekajkrat ponovi v Svetem pismu: Ne boj se, zakaj jaz sem s teboj! Moj ljubljeni sin si, moja ljubljena hči si, tvoje življenje je zapisano na mojih dlaneh.

Pogosto nam pride misel, kako težko je danes živeti danes evangelij in krščanstvo v tem svetu, kjer je toliko borb moči teme, za katere se včasih zdi, da prevzemajo moč nad tihimi navdihi Duha. Kar je izkusil tudi veliki prerok Elija in kar izkušamo tudi vsi mi – da Bog ne govori v gromu, ampak na način ljubezni, ki ni način, ki bi potepal vse s silo in z močjo. Način ljubezni je način življenja križa. Način življenja semena, ki rojeva kruh in življenje.

Naš Gospod je opisal edino rodovitnost prav s podobo semena, ki mora pasti v zemljo, ki se mora odpreti, odmreti svojim predstavam in koristim, da lahko sprejme moč od zgoraj in se zaveda, da ni on tisti, ki bo rodil sad za življenje, ampak da lahko to življenje prihaja samo od Darovalca, od izvora življenja, od Boga samega.

Zato smo vse življenje v tem boju, ko izkušamo, da življenje ni lahko, če mislimo, da bomo mi izpeljali ta odločilni boj med dobrim in hudim. A je po drugi strani lahko, če slišimo Gospodove besede, ki nam vedno znova preko Svetega pisma prihajajo v srce – da od nas ne pričakuje, da mi spremenimo ta svet. Ampak da izpolnimo Njegovo besedo, ki smo jo slišali v današnjem evangeliju: Ostanite v meni in jaz v vas kakor mladike na trti. Brez mene ne morete ničesar storiti. Če pa ostanete v meni, če moje besede ostanejo v vas, prosite, karkoli hočete in se vam bo zgodilo. Ostanite v meni. V tem odlomku, ki smo ga slišali, se 9x ponovi ta beseda Ostanite.

Življenje naših sester je pričevanje za to, kako ostajati v Gospodu. Ni nam lahko ostajati. Človeku energije, dela, akcije je težje ostajati, pričakovati in prejemati. Od začetka človeštva je močan tisti glas skušnjavca, ki pravi: »Stori to, vzemi to, naredi to in boš srečen.« Gospodov glas pa pravi: »Ostanite v meni kakor mladika ostaja in rodi sad. Ne iz svoje moči, ampak iz svoje predanosti, iz izročanja, iz svoje daritve.«

Ostajati v miru človeku nikoli ni lahko. Vedno znova prihajajo skušnjave, da bi jaz nekaj naredil. Ko sem se nekoč pogovarjal z eno izmed sester, kako ravnati v nemiru glasov, je rekla, da je zelo dobro, da se zavedamo, da vsi ti glasovi prihajajo od skušnjavca, ki me hoče postaviti stran od Boga, na svoje lastne noge, ne pa v naročje Boga. Skušnjavec dobiva moč iz človekove nespravljenosti, iz naših zamer, žalosti, prizadetosti. Hudi duh načenja človekov mir tam, kjer je v nas neodpuščanje. Zato je ta sestra rekla: »Vedno, ko pride skušnjava, prosim za odpuščanje in odpuščam vsem.« Pred prošnjo za odpuščanje je hudi duh šibek in nemočen in mora oditi.

Učiteljica molitve

Klarino celotno življenje je bilo molitev. Pa ne molitev besed, ampak predanosti in zaupanja. Uči nas moliti z življenjem, kakor tudi z besedami, da bi naša molitev lahko slavila, se zahvaljevala, bila res vesela spričo daru Božje ljubezni, ki jo Bog deli vsakemu, ki se tej ljubezni odpre.

Učenka evharistije

Evharistija je kraj, kjer je Klara lahko doživljala in se srečevala z viškom Božje ljubezni, ki je v Božji ponižnosti. Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi nam postal enak v vsem, razen v grehu. Da bi stopil v našo šibkost, nemoč in bolečine.

Da bi vsa naša šibkost lahko bila kraj, kjer lahko srečamo Boga. Po tej skrivnosti učlovečenja, ki se na najveličastnejši način pokaže v sveti evharistiji, kjer si Gospod prevzame najrevnejše, kar je, kruh, vodo in vino.

Kar vsak človek najbolj potrebuje je, da bi ga lahko v vsej svoji preprostosti srečal. To je vabilo in nauk svete evharistije. Ob evharistiji ne moremo rasti samo v spoznanju veličine našega Boga, ampak v Božji ponižnosti. Bog se daje vsem, tudi tistim, ki tega nismo vredni, in se sklanja k nam, da bi ga lahko srečali v naši šibkosti.

Mati Katarina je na začetku omenila jubilej, ki ga letos obhajamo: 800-letnico vtisnjenja znamenj Jezusovega trpljenja na telo sv. Frančiška, 17.9.1224 na gori La Verna. Prav tisto leto pa je tudi sv. Klara zbolela za boleznijo, ki jo je privezala na posteljo. Od tega leta naprej ni bila nikoli več popolnoma zdrava. Ni bilo mogoče, da bi tudi Klara ne bila blizu svojemu Odrešeniku in svojemu bratu Frančišku do konca v trenutkih življenja, kjer sta lahko Božja in človeška ljubezen najbolj rodovitni – ko nam Duh daje moči, da premagujmo svoje želje in načrte ter prepoznavamo svoj cilj in svoje življenje v Božjem načrtu in v Njegovi volji.

Danes prosimo za tega Božjega Duha za vse nas, za vse vas, drage sestre, da boste sv. Klari sledile v duhu veselja, hvaležnosti pa tudi z ljubeznijo do vseh tistih, ki jih spremljate. Nam pa naj Gospod podeli, da se ne bi bali izpuščati iz svojih rok tisto, kar se nam zdi, da nas bo rešilo in sprejemati darove, ki nam jih Bog pripravlja in ki nam lahko naklonijo resnično veselje in srečo tudi že na tej poti našega življenja na zemlji.

Fotografije: Jože Potrpin