Na Veliki četrtek so se v celjski stolnici ob škofu Maksimilijanu zbrali duhovniki in Božje ljudstvo celjske škofije kot eno Telo Kristusovega Telesa Cerkve.

V pridigi jih je škof povabil, da v Duhu uprejo svoj pogled Vanj, ki je v njih, ki jih je zbral danes tukaj, ki je tukaj in je sedaj naš DANES:

Vsi, ki smo zbrani tukaj, smo nekoč že prejeli dar Gospodovega mazila, ko smo bili pri krstu s krstnim oljem in s krizmo vcepljeni v Kristusovo telo in posvečeni za kralje, duhovnike in preroke. Zahvalimo se za ta milostni trenutek, ki je bistveno zaznamoval naše življenje, zahvalimo se za vse, ki so nas spremljali – takrat in do sem ter nam ta dar omogočili. Danes je trenutek, da prosimo za nov binkoštni ogenj, da razvname te darove kraljestva, preroštva in duhovništva, ki smo jih prejeli kot talente, da z njimi izpopolnimo ta naš čas in prostor, v katerem živimo.

Vse duhovnike je povabil, da se zahvalijo za milostni trenutek Klica, ki jih je nekoč zdramil, jih premaknil in postavil na pot Kristusovega duhovništva.

Izaijeve besede:”Duh Gospodov je nad menoj, mazilil me je, da prinesem blagovest ubogim.” duhovniki smejo in morajo ponavljati vsak dan kot prvo jutranjo molitev.

Gospodov Duh, ki smo ga prejeli na dan posvečenja, nas je trajno mazilil z duhovniškim darom darovalca Kristusove daritve, s preroškim darom besede in s kraljevskim darom služenja. To so ⭐⭐⭐ našega življenja, ki še bolj močno svetijo kot tiste z grba našega mesta in vsak dan dajejo luč in kažejo smer naši duhovniški poti.

Ta Gospodov Duh je po maziljenju trajno vstopil v nas in nas naredil Gospodu podobne, naredil nas je za njegove duhovnike, za služabnike našega Boga. A ne zato, da bi s temi darovi obsedeli na stolih ali kavčih, ampak nam je z njimi dal konkretno poslanstvo – svoje poslanstvo:

Da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, naj oznanim jetnikom prostost in slepim, da spregledajo, da zatirane pustim na svobodo, da oznanim leto Gospodove milosti. (Lk 4,18)

Nismo torej poslani, da bi razlagali nek naučen nauk, ne nek suh etični kodeks, ne neke zunanje pobožnosti ali tradicije, ampak evangelij o ljubezni Boga Očeta, ki ga je oznanil Jezus in ga je izpričal do konca, torej kar zares obhajamo v teh velikonočnih dneh.

V nadaljevanju nagovora je škof duhovnikom spregovoril o oznanjevanju in o utrujenosti:

O tem evangeliju si ljudje želijo slišati od nas tudi danes. A spet ne toliko slišati samo besede, ampak nas, da bi pričevali o tistem, iz česar sami živimo, kar nas navdihuje in navdušuje, kar nam daje upanje in vžiga našo ljubezen. Pokažimo jim veselje, da smemo hoditi po Gospodovi poti. Vem, da je to spričo tolikih obveznostih in skrbi včasih zelo težko.

Morda pa je težko in pretežko tudi zaradi tega, ker delamo preveč sami in na svoj račun, ker premalo časa posvečamo Njemu, izviru vseh milosti in našega poslanstva. Gospod nas ni poslal za to, da bi sami nosili bremena ubogih, da bi sami osvobajali jetnike in vračali slepim pogled, ampak da bi jih izročali, da bi izročali ta bremena Njemu, po Njegovi daritvi, ki jo smemo vsak dan opravljati.

Morda se kdaj premalo zavedamo, kako smo dragoceni v Gospodovih očeh in da od nas ne pričakuje nemogočega. Zato nam daje otipljiva dišeča olja, najboljša oljčna mazila, da se z njimi okrepimo in osvežimo in da z njimi krepimo tudi Božje ljudstvo, ki je tudi pogosto utrujeno in brez moči.

Vsak dan nam v mašni daritvi, ki jo opravljamo, pravi: »Vzemite in jejte, vzemite in pijte!« Najprej velja za nas, da se z njim okrepimo in nahranimo, da bomo lahko potem prinašali blagovest ubogim, kar ni lahko delo. Apostol Pavel je pri teh spodbudah zelo nazoren in pravi: »Za visoko ceno ste kupljeni! Ne postanite sužnji« (1 Kor 7,23). In pri tem navaja Postavo, ki pravi: »Ne zavezujte volu gobca, kadar mane žito« (1 Kor 9,9). Če Bog tako skrbi za živali, kako potem šele za nas! Papež Frančišek je nekoč zaupal duhovnikom, da je ključ za duhovniško rodovitnost v tem, kako počivamo in kako čutimo, da Gospod ravna z našo utrujenostjo. A kako težko se je naučiti počivati.

Učiti se počivati v Njem. Ključno pri tem je, da se tudi sami zavedamo in spominjamo, da smo tudi mi ovce in da tudi mi potrebujemo pastirja, ki nas vodi na svoje zelene pašnike in nas dviga na svoja ramena.

Spočiti se v Njem, v Njegovi bližini, z Njegovo besedo in Njegovim kruhom. Če bomo to prežvekovali in ne samo goltali ali izrekali, nas bosta Njegov kruh in beseda krepčala in omehčala, da bomo užitni za druge, da bomo potrpežljivi in usmiljeni do sebe in do drugih. Pogosto nismo utrujeni od ljudi, ampak bolj od samih sebe, od svojih razočaranj in čudnih pričakovanj. Razlog za utrujenost je pogosto v opustitvi svoje prvotne ljubezni. Kot pravi Janez Cerkvi v Efezu: »Spomni se, od kod si padel, spreobrni se in opravljaj prvotna dela.« (Raz 2,5)  »Samo ljubezen dá počitek,« pravi Mala Terezika. Če ne ljubimo, se utrudimo.

Škof je na koncu pridige povabil k prošnji za darove ljubezni, vere in upanja, ki so prvi trije sadovi Duha (prim. Gal 5,22), da bi videli uboge:

Izprosimo si Duha, da bi jih prepoznali! Našli jih bomo v tistih nekaj zvestih, ki še redno prihajajo v cerkev in si želijo slišati živo besedo spodbude in upanja; prepoznali jih bomo tudi v tistih, ki so se oddaljili, v mladih, ki jih nič več ne zanima – da bi tudi za njih iskali besede, da bi jih nosili v srcu, da bi jih polagali v Daritev.

Veliko je ubogih v naši družbi, ki so postali hladni do vere, iz katere so zrastli in se pustijo zavesti vedno novim, ki jim berejo besede z ust in godijo njihovi jezi in prizadetosti. Tudi za njih nam Gospod daje besede blagovesti.

Ubogi trkajo na naša vrata tudi v podobi tujcev in beguncev. Ni lahko odpirati domačih vrat, ni se lahko odreči drobnim ugodnostim navajenega. A Gospod od nikogar ne zahteva preveč: »Če boste dali piti ubogemu le kozarec vode v mojem imenu, ne boste izgubili svojega deleža.«

Zahvalim se vsem vam, dragi duhovniki, ki odpirate svoja vrata ubogim – na tak ali drugačen način. Ne samo materialno ubogim, ampak človeško ubogim. To zahteva ogromno moči. A ne samo naših.

Za nas je najpomembnejše predvsem to, da sprejmemo za svoje tiste tri darove duhovniškega dostojanstva, ki smo jih prejeli na začetku naše duhovniške poti: to je dar darovanja Kristusove daritve⭐, dar pogumne in čiste preroške besede⭐ in kraljevski dar služenja⭐. To so naše tri zvezde, ki jih lahko vsak dan čistimo z zakramenti in s premišljevanjem Božje besede. Te tri zvezde smemo vsak dan maziliti z oljem, ki ga danes posvečujemo in so otipljiv dokaz Božjih milostnih darov. Naj bodo po naši skupni molitvi in daritvi vsak dan zdravilo Božjemu ljudstvu, h kateremu smo poslani.

📷Fotografije: Klemen Sitar