Škof Maksimilijan je z duhovniki, diakoni, bogoslovci in Božjim ljudstvom obhajal krizmeno mašo velikega četrtka, 2. aprila ob 9. uri v naši celjski stolnici. V pridigi je zbrane nagovoril:

»Duh Gospoda Boga je nad menoj, ker me je Gospod mazilil, da prinesem blagovest ubogim.« (Lk 4,18)

Dragi škof Stanislav, dragi bratje duhovniki in diakoni, dragi bogoslovci, drage sestre redovnice, dragi bratje in sestre zbrani tukaj v celjski stolnici.

Hvaležen sem Gospodovemu Duhu, da nas je zbral iz vseh krajev naše škofije, da tako na bogoslužen način predstavljamo Kristusovo Telo – Božjo Cerkev, ki v tem času in prostoru živi in oznanja Kristusov evangelij.

Duh nas je mazilil

Danes je za nas duhovnike in diakone poseben trenutek milosti, ko lahko ponovno zaslišimo in sprejmemo klic, ki nas je pred veliko leti poklical, posvetil in poslal, »da bi ne živeli več sebi, temveč Njemu, ki je za nas umrl in vstal« (2 Kor 5,15). »Duh Gospoda Boga je nad menoj, ker me je Gospod mazilil, da prinesem blagovest ubogim.« (Lk 4,18)

Takrat in danes je bil in je nad nami isti Duh Vsemogočnega, ki je napolnil preroka Izaija, da je lahko oznanil veselo vest ubogim, ki je vel nad Jezusom ob njegovem krstu, da se je lahko prepoznal kot ljubljeni Očetov Sin in ki je okrepil Jezusa na začetku njegovega poslanstva v Nazareški shodnici, da je lahko oznanil leto Božje milosti. Izaijeva prerokba govori žalostnim, obupanim, tistim, ki ne vidijo poti iz tragičnega položaja. Bog pa je videl drugače, poznal je rešitev, ki je bila ljudstvu in prerokom še prikrita. Ta pogled se nam razkriva pri vsaki sveti maši.

Dragi bratje, tudi danes se želimo ponovno zahvaliti za milostno izvolitev in hkrati prositi, naj se sveta olja, ki jih blagoslavljamo in posvečamo pri tem bogoslužju, najprej dotaknejo naših teles, naših misli in našega srca, da bo »po nas razkrival von njegovega spoznanja na vsakem kraju.

Kajti Kristusov prijetni vonj smo« (2 Kor 2,14-16), kot pravi apostol Pavel. »Enim vonj iz smrti za smrt, drugim pa vonj iz življenja za življenje.« Prosimo, da bi okrepljeni s tem vonjem, kar pomeni z njegovo prisotnostjo in njegovimi darovi, zmogli z zaupanjem in radostjo živeti in dopolniti svoje poslanstvo.

Danes

»Danes se je to pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali.« (Lk 4,21) Tem Jezusovim besedam, ki jih je namenil svojim rojakom takrat in nam danes, zaupamo in verujemo.

Vemo, da je on Gospodar časa in zgodovine in da ima načrt tudi za naš čas in našo Cerkev.

Čeprav je ta naš čas poln izzivov in preizkušenj, ki nas velikokrat presegajo.  Človeško gledano, bi se lahko zaskrbljeno ozirali v prihodnost, saj se zdi, da se sil kaosa, laži in spreobračanj ne da več ustaviti in nam preti zaton.

Tudi moč besede in pričevanja Cerkve ne prepriča več, saj večinoma ne gre globlje kot do navad in običajev. Srca množic pa se hranijo drugje. A Gospod na vztrajno in na različne načine pošilja svojega Duha, da bi videli globlje, ga prepoznali kot živega v našem življenju in mu dali prostor, da On dela in stori, da »slepi spregledajo, da ubogi sprejmemo blagovest in jetniki svobodo«.

Znamenja upanja

Ta dela Duha oziroma znamenja upanja, kot jih je imenoval pokojni papež Frančišek, želimo prepoznavati tudi v življenju naše mlade škofije, ki obhaja letos svojo 20-letnico. Čeprav vem, da večini ni za obhajati obletnic nekih institucij, vendarle verjamem, da je lahko vsak jubilej priložnost za trenutke milosti, da se zazremo nazaj in naprej, da se zahvalimo, da se preštejemo in se dogovorimo za prihodnje korake.

Za vodilno spodbudo tega jubileja smo sprejeli uvodni stavek naše škofijske vizije: V Svetem Duhu se prepoznavamo…  V teh dveh desetletjih se je zgodilo veliko pobud, ki so naši veri dajale konkretno obliko in smo zanje hvaležni. Nekatere stvari se verjetno ne bodo več vrnile. Določeni pristopi, načini in programi so rojevali sadove, danes pa marsikaj od tega ne deluje več na enak način. In to ni nujno slaba novica.

Verjamem pa, da je vsak iskren napor, da bi omogočili in ohranjali rast Božjega kraljestva, blagoslovljen in zapisan v Božje srce in telo Cerkve, ki raste in zori proti nebeškemu Jeruzalemu.

V Svetem Duhu prepoznavamo mnoga znamenja upanja. Tako se lahko marsikje veselimo pričevanj mladih o zares osebni veri, o vrednotah, za katerimi mnogi stojijo trdno, tudi v neugodnih okoliščinah. Adventni in postni večeri s slavljenjem in osebnim obhajanjem zakramenta sprave ponovno nagovarjajo večje število mladih. Pojavljajo se nove oblike oznanjevanja, v cerkev prihajajo nove družine, ki se povezujejo v družinski katehezi, rojevajo se nove skupine moških, žensk in mladih, ki iščejo Boga in pričujejo z osebno izkušnjo. Počasi spet raste število mladih katehumenov, ki si želijo prejeti zakramente za življenje. Končno se tudi v bogoslovju oblikuje pet navdušenih mladih iz naše škofije.

Vizija škofije

Dragi bratje in sestre, papež Frančišek je oktobra 2021 vso Cerkev povabil na pot sinodalne prenove. Z namenom, da bi se v Svetem Duhu prepoznali kot povezana skupnost, kot družina, da bi se močneje zavedali svojega krstnega dostojanstva, po katerem smo bili vcepljeni v občestvo Cerkve, kjer ima vsak svoje lastno poslanstvo pri oznanjevanju evangelija.

Na to pot smo stopili tudi v celjski škofiji. Pred leti smo začeli proces iskanja skupne vizije, da bi se nekoliko bolj poenotili v oznanjevanju in se usmerili k bistvenemu. Po dveh letih srečevanj se nam je razkrila slika, ki nas nagovarja in budi hrepenenje: »V Svetem Duhu se prepoznavamo in oblikujemo kot dejavni in sočutni člani občestev, kot misijonarski učenci in voditelji.« 

Zavedamo se, da je to neke vrste idealna podoba naših skupnosti, a smo jo prepoznali kot Božji dar naši škofiji prav v tem času. Za vsako od teh besed želimo najti konkretne oblike in načine za njeno uresničitev.

Nihče ne zmore sam

Dragi bratje in sestre, povabljeni smo, da skupaj iščemo načine, kako prisluhniti Svetemu Duhu, ki je prvi voditelj življenja in prenove Cerkve. Zavedamo se, da je to zahteven proces, ki zahteva vztrajnosti, molitve, veliko poslušanja in ljubezni, da bi skupaj prihajali do rešitev. Svetega Duha ni mogoče preprosto zajeti v svoje že pripravljene mehove, to je navade in prostore. Če ga želimo zaznati in sprejeti, je potrebno razpenjati jadra v pravo smer in vztrajati – tudi v brezvetrju. Nihče tega ne zmore sam. Drug ob drugem lažje razločujemo duhove in glasove.

Zato bomo danes obnovili naše duhovniške obljube in se spomnili, da duhovništva nismo prejeli za privatno rabo, ampak je to dar Cerkve za Cerkev; duhovniki nismo zaradi sebe, ampak zaradi ljudi v službi zakramentov.

Duhovništva zato ne morem živeti sam: ne brez živega občestva z ljudmi, ne brez občestva s sobrati in ne brez občestva s škofom kot naslednikom apostolov.

Blagoslovili bom sveta olja kot znamenja Božje moči in usmiljenja, kot živo srce zakramentov, ki nam jih je Bog zaupal kot moči njegove odrešenjske navzočnosti. Naj nas Gospod v teh praznikih znova okrepi, potolaži in navda z veseljem in gotovostjo nad neminljivo zavezo ljubezni Boga v Jezusu Kristusu. AMEN.

Fotografije Klemen Sitar:

Fotografije: FB Župnije Žalec, Griže in Gotovlje