»Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim.« (Iz 61,1)

Dragi škof Stanislav, dragi bratje duhovniki in diakoni, dragi bogoslovci, propedevti, drage sestre in bratje in tudi vsi, ki ste z nami povezani preko valov Radia Ognjišče.

Hvaležen sem, da smo se zbrali iz vseh župnij naše škofije – duhovniki in Božje ljudstvo – da tako na viden in slovesen bogoslužen način predstavljamo Kristusovo Telo, Božjo Cerkev, ki sme v tem našem času in prostoru živeti in oznanjati to blagovest ubogim, veselo oznanilo Jezusa Kristusa. Sv. Duh nas zbira, saj je njegovo primarno delo prav to, da nas povezuje v občestvo, da ustvarja Cerkev.

Vas vse prosim, tudi tiste pred radijskimi sprejemniki, da danes še posebej sprejmete tega Duha v vaša srca in prosite z njim k Očetu za nas, vaše duhovnike, za našo Cerkev, da bi res zmogli biti oznanjevalci in pričevalci.

Dragi duhovniki, danes je prav poseben dan za nas, lahko bi rekli naše glavno svetoletno romanje.

Zato bom svoje misli ob Božji besedi v prvi vrsti namenil vam. Pri tej sv. maši se bomo namreč na poseben način dotaknili izvora našega duhovniškega poklica, to je maziljenja po Svetem Duhu, ki nas je pridružilo Kristusu Duhovniku in smo postali deležni njegove duhovniške službe.

Takrat in danes je bil in je nad nami isti Duh Vsemogočnega Očeta, ki je napolnil preroka Izaija, da je lahko oznanil veselo vest ubogim, ki je vel nad Jezusom ob njegovem krstu, da se je lahko prepoznal kot ljubljeni Očetov Sin in ki je okrepil Jezusa na začetku njegovega poslanstva v Nazareški shodnici, da se je lahko soočil tudi z nasprotovanjem in boji s hudim duhom in je lahko v svet oznanil leto Božje milosti.

Ker je Duh Gospodov ne samo nad nami, ampak v nas, ker smo ga prav vsi prejeli pri krstu, ker je nas potrdil pri birmi in nas mazilil pri mašniškem posvečenju, lahko v moči tega Duhu tudi mi svoje oči upiramo vanj in ga sprejemamo kot ljubljenega Sina, kot brata in Odrešenika, kot velikega duhovnika, ki nas je poklical, da oznanjamo blagovest ubogim.

Danes bi rad skupaj z vami obudil spomin na tri dimenzije tega nezasluženega daru duhovniškega poklica, ki smo ga prejeli in se zanj danes zahvaljujemo.

Poklicani biti z Njim

Najprej je poklic naša intimna osebna dimenzija. Gospod nas je poklical v oseben, intimen odnos z Njim. Jezus je učence poklical, da bi bili najprej z Njim, kot jasno zapiše evangelist Marko, in šele nato, da bi jih pošiljal oznanjati, ozdravljati in delati Božja dela.

Biti poklican pomeni pomeni živeti v srcu nekoga, ki misli nate, ki te kliče, ki te je vzljubil, ki si mu dragocen – tak kot si, čeprav nepopoln, pa vendar si njegov. Za Njega, ki nas je poklical, se danes zahvaljujemo.

Dragi duhovniki, gojimo to občestvo z Njim, predvsem z redno molitvijo, s klicanjem Svetega Duha, od katerega prihaja vsak dober dar – kar je gotovo najprej dar Božje ljubezni, ki jo Sv. Duh izliva v naša srca.

Gojimo to občestvo z Njim tudi z rednim priznavanjem in spovedovanjem svojih grehov. Naši osebni grehi so največja blokada naše duhovne duhovniške rodovitnosti. Nismo popolni, ni nas poklical popolnih, smo grešniki, smo pa veliki in vredni njegove ljubezni prav po ponižnem priznanju svojih grehov in prošnji po odpuščanju.

Poklicani biti skupaj

Druga bistvena lastnost našega duhovništva je klic v občestvo poklicanih. Gospod nas ni poklical, da bi bili sami z Njim, ampak v občestvu z brati. Jezus ni poklical enega samega apostola, ni se ukvarjal z enim samim. Poklical jih je dvanajst in pošiljal jih je po dva in dva. Spomnimo se, ko je iz kroga teh odpadel eden, so izbrali novega.

K bistvu našega duhovništva spada, da sem v občestvu in da delujem iz občestva. Ker iz občestva Očeta in Sina prihaja Sveti Duh, ki nas povezuje in ustvarja rodovitne duhovnike.

Dragi duhovniki, skrbite zato za duhovniška občestva, splača se in nujno je! To je ena naših primarnih nalog.  Ne moremo gledati samo na svojo poklicanost in svoje delo, ampak tudi drug na drugega! Krepimo drug drugega, ne puščajmo svojih sobratov samih.

Biti drug z drugim nam lahko prinaša tudi veselje in zadovoljstvo, čeprav ne nujno in ni vedno lahko biti z drugim, kakor tudi v družini ni vsak dan praznik.  Je pa rodovitno za naše življenje, za naše oznanjevanje in za Cerkev. Za vse je boleče, če postanejo duhovniki osamljeni ali zagrenjeni ali čudni in trpijo zaradi izgorelosti ali drugih zasvojenosti.

Rad bi se zahvalil vsem, ki se trudite za svoje kolege duhovnike, ki se trudite in gojie duhovniške skupnosti, ki pomagate drug drugemu, ki molite drug za drugega in drug z drugim.

Poklicani biti za druge

Tretja dimenzija našega poklica pa je cerkvenostna. Duhovniškega poklica nismo sprejeli zase, ampak za druge, da bi gradili Cerkev, Kristusovo Telo.

»Duh Gospodov je nad menoj in me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, naj oznanim jetnikom prostost in slepim, da spregledajo, da zatirane pustim na svobodo, da oznanim leto Gospodove milosti.«

Poklicani smo, da bi bili prenašalci Gospodovih milosti do tistih, ki danes potrebujejo to milost, do današnjih ubogih, slepih, žejnih in lačnih.

Glavna naloga maziljenca – to je vsakega kristjana, še posebej pa duhovnika, je razodevati in posredovati Božje usmiljenje. Na to nas spominja že sam grški izraz za olje, ki nosi pomen usmiljenje. Čeprav je ubogih veliko med nami in okrog nas, pa se velikokrat počutimo nemočne ob tem, kako bi jih dosegli, kako bi jih nagovorili, kako bi jim prenesli te Gospodove milosti.

Hvaležen sem vam, dragi duhovniki, da se trudite, čeprav nekateri že precej v letih, da bi našli prave besede, nove in pričevalne pristope, da bi se ljudi dotaknilo oznanilo Božjega usmiljenja. Hvala Bogu za vse goreče pastirje, ki z molitvijo, zvestim duhovniškim življenjem, dobrimi katehezami, lepim opravljanem zakramentov, s skrbnim gospodarjenjem skrbite, oznanjate in živite vašo duhovniško službo.

Hvala vsem tistim, ki jih tudi ni malo, ki razvijate nove oznanjevalne pristope, ki usposabljate svoje sodelavce, da bi postali sovoditelji in misijonarski učenci, opolnomočeni oznanjati evangelij danes svojim bratom in sestram. To so znamenja upanja, ki tudi med nami v naši škofiji rastejo iz sinodalne prenove in milosti svetega leta.

Hvaležni smo, da smo lahko priče te rasti novega življenja med nami.

Kakor bomo tudi sedaj priče, ko bo po naši molitvi in po sestopu Svetega Duha, Bog iz tega olja, ki smo ga pripravili in prinesli v posvečenje, ustvaril plemenita mazila, po katerih bo Božja milost vstopala v naše novorojence, naše katehumene, naše mlade birmance, naše bolnike in naše novomašnike. Ki bo vstopala v njih in v vsakem ustvarjala novo moč in mu dajala novo življenje.

Naj bo po Svetem Duhu njegova ljubezen in njegova moč izlita tudi v naša srca, da bomo lahko oznanjali evangelij upanja in izvrševali Njegovo sveto duhovniško službo.

Fotografije: Jože Potrpin