Sodelavci, ki delujejo na karitativnem področju, na škofijski in župnijski ravni, so se v petek, 24. marca 2023, pri sv. Jožefu nad Celjem srečali na letnem zboru, plenumu.
Za vodilo jim je bila misel iz evangelija: »Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera.« V župnijski cerkvi sv. Jožefa so začeli z molitvijo križevega pota, v kardinalovi dvorani nadaljevali s plenumom.
Udeležili so se ga poleg škofa dr. Maksimilijana Matjaža tudi iz Uprave RS za zaščito in reševanje, izpostave Celje vodja Natalija Plemenitaš Fuchs – tudi kratko je tudi nagovorila zbrane, predstavnica nadškofijske Karitas Ljubljana Jana Lampe, predstavniki Vere in luči, Vincencijeve konference, Rdečega križa, društva Mala pot in drugih podobnih organizacij.
Uvodni pozdrav in duhovno misel je izrekel predsednik ŠK Celje Rok Metličar, letno poročilo ŠK Celje za leto 2022 je predstavil generalni tajnik ŠK Matej Pirnat, v vmesnem času so sodelavci na listkih odgovorili, kaj krepi njihovo vero, prikazali »čoln v viharju na morju«, razlomili kruh, ob koncu pa je zbrane nagovoril škof Matjaž.
✍🏻Vir: Jože Potrpin, Družina
Iz škofovega nagovora:
V Markovem evangeliju beremo, da je bilo učence strah. Jezus jih je spraševal: “Kako, da še vedno ne razumete? Ali je vaše srce zakrknjeno, ali še nimate vere?” Njih pa je bilo strah. Zakaj jih je bilo strah, kljub temu, da so vedeli, da je on zraven v čolnu?
Zato, ker so počasi že slutili, da bo ta podoba o kruhu imela veliko posledico tudi za njih. Jezus jim je hotel s tem povedati, kaj pomeni biti učenec tistega, ki sam sebe razglasi, da je kruh, ki se daje v hrano drugim – to za učence pomeni, da so tudi oni poklicani, da bodo postajali kruh za druge. To je njihova glavna poklicanost in naloga. Tega pa jih je bilo strah. Zato reče kasneje Peter Gospodu: “To se ti ne sme zgoditi!” Mi imamo svoje predstave, kako bomo postali kruh: da bomo dali nekaj od tega, česar imamo dovolj, da bomo sami nekaj spekli,… Ampak pravi kruh, ki nasiti, je samo tisti, ki pride iz mene, iz moje krvi in mesa in me zato stane več kot tisto, kar lahko kupim.
Kako naj okrepimo svojo vero, ko začne pešati? Kako naj okrepimo svoj pogum, ko bo Gospod zahteval nekaj od nas, česar ne bomo zmogli? Tega nas je namreč strah – da od nas zahteva in pričakuje preveč.
3 točke, ki si jih lahko ponavljamo, da dobivamo pogum, da bomo storili to, za kar smo poklicani:
1. Zavedajmo se klica.
Vsi smo poklicani! Poslanstvo ljubezni (caritas) je največja zapoved vere oz. krščanstva. V Janezovem evangeliju beremo, da je Jezus dal samo eno zapoved: Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Ob tej zapovedi se lahko ustrašimo, si kot učenci mislimo, le kako bomo to zmogli,… Ampak Jezus ni rekel, da moramo ljubiti iz svojih moči. “Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.” Moč za to delo prihaja iz klica, ki mi je dan in ki sem ga sprejel. On, ki me kliče, bo v meni izpolnil to moje delo in moje poslanstvo.
2. Nihče ni bil poklican sam.
Zavedajmo se, da smo poklicani v občestvo, prihajamo iz skupnosti in smo skupnost. To je glavna tema trenutnega dvoletnega dogajanja v naši Cerkvi, ko govorimo o sinodalnosti, ko odkrivamo, kaj je bistvo Cerkve: da mi kot občestvo predstavljamo nekoga, ki je novost, ki je večno življenje med nami, na ta način, da vsak sprejme tisti svoj del/klic/milost, ki ga je prejel pri krstu in to podeli ter živi v občestvu z drugim. To je Cerkev, to je moč skupnosti. Individualizem pa rojeva strah, da ne bom zmogel. Sam res ne zmoreš, ker še nihče ni rodil sam sebe ali sam sebe ustvaril, ampak smo vsi rojeni iz občestva; iz ljubezni smo bili ustvarjeni.
3. Poklican sem zato, da delim.
Klic v meni mi da prepoznati brata in sestro ob meni. Namen našega dela nismo mi sami, naše dobro počutje, ampak je dobro bližnjega. Ko je k Jezusu prišel pismouk z vprašanjem, kaj naj stori, da doseže večno življenje, ob tem, da vso postavo vestno izpolnjuje, a mu vseeno še nekaj manjka mu Jezus odgovori, naj ljubi Boga in svojega bližnjega kakor samega sebe, pismouk pa ga vpraša: Kdo je moj bližnji? Jezus mu ne odgovori, kdo je njegov bližnji. Pogosto smo v skušnjavi, da bi si sami izbirali tistega bližnjega, ki bi mu mi nekaj dobrega naredili, ali pa da bi mi drug rekel, katero dobro delo moram narediti in si s tem nekaj prislužiti. Bližnji prihaja v moje življenje nenapovedano, nenačrtovano, po poti presenečenja, ki terja od mene mojo ljubezen, ne mojega denarja. Zato Jezus pove temu pismouku priliko o človeku, ki je padel med razbojnike, mimo njega pa so šli teoretiki s svojimi religioznimi plani, le Samarijan, ki sploh ni računal na to, da bi mu moral pomagati, se je ustavil pri njem. Zato imejmo resnično odprto srce za stisko. Tako bomo bližnjega nepreračunljivo videli in mu storili dobro. Če si pripravljen nekaj dobrega storiti, stori, brez da razmišljaš, preračunavaš, tehtaš. Ljubezni se ne tehta. Učimo se te spontane ljubezni, ki ne terja denarja, ampak mene samega.
Če zmanjka ljubezni, zmanjka tudi vere. Ljubezen pa raste samo preko ljubezni. Ljubezen rodi ljubezen. Ljubezen pa je enako vera. Zato nas ni treba biti strah za našo prihodnost. Morda se bodo oblike delovanja Cerkve spremenile, tisto ključno – prva zapoved ljubezni, pa bo ostala.
📸Jože Potrpin: