V Brežicah so v nedeljo, 9. 8. 2026, obhajali praznik svojega zavetnika sv. Lovrenca. Ob župnijskem prazniku so medse povabili škofa Maksimilijana, ki najprej vodil telovsko procesijo z Najsvetejšim po mestnih ulicah, nato daroval slovesno sveto mašo, po njej pa blagoslovil Slomškov dom, ki ga je župnija zadnja leta prizadevno obnavljala, ob tem pa izročil zaslužnim sodelavcem in sodelavkam zahvale in priznanja.

Škofov nagovor pri sveti maši:

Dragi bratje in sestre, dragi duhovniki, dragi ministrantje, pevci, vsi krajani, bratje in sestre! Vesel sem, da lahko danes skupaj obhajamo vaš župnijski praznik in god svetega Lovrenca.

Danes je posebej zgovorno, kako se nam razkriva temeljna in največja skrivnost naše vere. V procesiji oznanjamo in ponesemo Kristusa v njegovem evharističnem telesu v vaš domači kraj. Tako želimo pokazati, da je Bog res vstopil med nas, postal eden izmed nas in se v svoji ponižnosti tako ponižal, da se je dotaknil naše vsakdanjosti, da bi se ga lahko tudi mi dotaknili in s tem prejeli moč Božjega življenja, ki nam jo prinaša.

Po drugi strani pa nam današnja Božja beseda govori o tem, kako težko je človeku prepoznati to preprostost Boga in ga videti konkretno tam, kjer živim. Kako ostajamo pri svojih predstavah, zato Bog ostaja nekdo, s katerim nimamo posebnega odnosa, kot ga imamo do svojih najbližjih – do tistega, ki mi je res intimno blizu, ki je zame dal vse in iz katerega živim.

Prepoznati Boga

V današnji Božji besedi smo poslušali o dveh primerih, kako tisti, ki bi morali Boga prepoznati, tega niso storili.

V prvem berilu smo slišali znano zgodbo enega največjih prerokov Stare zaveze, Elija. Kako je doživel veliko Božje razodetje na gori Horeb, ko se mu je Bog razodel v tistem tihem šepetu. Pred tem se je prestrašil in bežal v hribe, se tam skril in pričakoval, da bo Bog s silo premagal sovražnike, zavladal Izraelu in se razodel z jasno besedo in jasnim znamenjem. Tam je čakal na takšnega Boga. In tega Boga ni bilo ne v grmenju, ne v vetru, ne v drugih mogočnih nebesnih pojavih. Na koncu je zaslišal šum rahlega vetra in Elija je dobil spoznanje: To je Bog. Bog dela drugače, kakor delajo ljudje. Bog ne dela z nasiljem. Bog dela in govori v človeško srce.

Bog se nam je v Jezusu potem približal tako, da je postal eden izmed nas. Tu med nami, v nas, ga moremo prepoznati. Kot smo slišali v evangeliju, so imeli isto težavo prepoznati Jezusa tudi njegovi učenci. Čeprav so bili z njim tri leta, čeprav se je tik pred tem dogodkom razodel z močjo, ko je v puščavi nahranil pet tisoč mož s kruhom, kot smo brali prejšnjo nedeljo.

Vendar je potem na hitro odslovil množice. Vedel je, da množice ne bodo postale bolj mirne, bolj predane in bolj zaupne zato, ker so videle velika dela, ker so doživele čudeže, ampak da bodo morale izkusiti nekaj drugega – preprostost in ponižnost Božjega Sina. Ta jih bo preobrazila, da bodo lahko v svojem življenju odprli oči zanj.

Tako se potem tisto noč po velikem čudežu Jezus prikaže svojim apostolom, ti pa ga za prikazen. Prestrašijo se in Jezus izgovori tisto veliko besedo, ki jih lahko spomni na Boga Stvarnika, iz katerega vse izhaja: »Bodite pogumni, ne bojte se, jaz sem.« Ko Peter to sliši in prepozna Jezusa, ves navdušen reče: »Gospod, če si res ti, potem reči, da pridem po morju do tebe.« Jezus mu reče: »Pridi.«

V nadaljevanju pa vemo, kaj je sledilo. Ko je nehal gledati v Gospoda, ko se je zazrl v tisto vzburkano morje, v grozeče valove, je začel dvomiti in se začel potapljati. Takrat izreče tisto besedo, ki bi si jo tudi mi želeli naučiti za svojo: »Gospod, reši me!« Jezus je takoj iztegnil roko, da se je lahko Peter prijel te roke, in pristala sta na kopnem.

Iztegniti svojo roko

Dragi bratje in sestre, na dan župnijskega praznika vam želim na srce položiti na dvoje. To, da smo verni, še ne pomeni, da v življenju ne bomo imeli viharjev, da nam bo vsem šlo vedno vse gladko in brez trnja. Bog ni nek čudežni avtomat, ampak nekdo, ki nam želi biti blizu, ki nam daje svojega Duha, da bi se v nas prebudilo tisto najlepše, tisto Božje, kar je položeno v naše življenje. Naša vera ni zagotovilo, da bo naše življenje brez viharjev, je pa zagotovilo, da nam bo Gospod podal svojo roko tudi sredi viharjev.

Vera je pogum, ki ne izhaja iz nas, ampak iz daru, ki smo ga vsi prejeli pri svetem krstu, ko je v nas vstopil njegov Duh. Duh, ki je v Jezusu, Duh, ki nas vodi k Očetu. Ta Duh vedno znova v nas kliče in trka na naša srca, da bi odprli svoje oči in stegnili svoje roke k Gospodu, ki je z nami tudi v viharjih.

Ko danes slavimo svetega Lovrenca, nam stopa pred oči njegovo življenje in njegov zgled. Gospod nam ne ponuja svoje roke zato, da bi jo zadržali zase.

Ne podarja nam Duha vere zato, da bi ga zaklenili v svoja srca in svoje domove, ampak nas želi usposobiti in nam dati moč, da bi zmogli tudi mi stegniti svojo roko.

Da bi jo zmogli ponuditi tistemu, ki je v stiski in to roko potrebuje. Tistemu, h kateremu nas Bog pošilja. Ne samo, da nas pošilja, ampak nas v tej stiski tudi pričakuje.

Ko se danes zahvaljujete in poslušate o zgledu tega velikega diakona, se lahko zahvalite tudi za vse darove in spodbude, ki jih je Bog v tem letu delil v vašem življenju, da ste zmogli stopiti na polno z Gospodom kljub viharjem. Da se lahko zahvalite, da vas Gospod spremlja, vam podaja svojo roko in tudi vas pošilja, da bi bila vaša župnija v tem kraju res znamenje Božje moči in navzočnosti za ta kraj. Tudi za tiste, ki Boga ne poznajo, da bodo lahko po vas, po vašem življenju, po vaši veri in po vašem pogumu prišli bližje Gospodu ter zaslutili Stvarnika in Odrešenika.

To prosimo tudi pri tej današnji sveti maši, ko se bomo na koncu z blagoslovom zahvalili za te velike darove, ki so se uresničili tudi po tem sadu obnovljenega pastoralnega doma, ki ne želi biti samo zgradba, ampak naj postaja živa Cerkev in odraz vaše vere ter ljubezni do Boga in bližnjega. Amen.

škof Maksimilijan

Priporočamo v branje prispevek o dogodku na straneh Posavskega obzornika.

Fotografije: produkcija Videokom