Slovesno bogoslužje ob začetku akademskega leta 2014/15
Mariborska stolnica, v sredo, 15. oktobra 2014 ob 18.30
Božja beseda : 1. berilo : Iz 2,1-5, Pojdimo na G. goro, RP str. 64 štev. 1
2. berilo : Apd 1.3-9, In boste mi priče, RP str. 70 štev. 1
Evangelij: Mt 5,13-18, Vi ste sol zemlje, S str. 468 štev. 1

Homilija škofa Lipovška:
   Drage študentke, dragi študenti, spoštovani visokošolski profesorji, učitelji, predstavniki različnih visokošolskih ustanov Univerze v Mariboru skupaj z gospodom rektorjem UM, slušateljice in slušatelji, profesorji in profesorice Teološke fakultete, skupaj z g. prodekanjo, dragi voditelj in animatorji študentske pastorale v Mariboru, predstavniki različnih študentskih združenj in ustanov, sobratje duhovniki in redovniki, sestre redovnice, pevke in pevci na koru, sestre in bratje v Kristusu!

   Začetek akademskega leta nagovarja vse visokošolske ustanove, še posebej visokošolske učitelje in slušatelje, zato smo ta dogodek na vseh visokošolskih ustanovah tudi primerno obeležili. Sv. maša ob začetku akademskega leta se vključuje v to dogajanje in je namenjena vsem, ki nas povezuje duhovni zaklad in vrednote katoliške vere, pa tudi vsem, ki v srcu dobro mislijo in so odprti tudi za verske in duhovne razsežnosti akademske dejavnosti in za temeljne duhovne vrednote našega sedanjega in prihodnjega življenja.

   1. Mislim, da se vsi, ki smo tukaj zbrani, zavedamo, da je vse, kar smo in imamo, Božji dar. Naša skupna daritev sv. maše na začetku akademskega, naša skupna prošnja za luč, moč in razsvetljenje Sv. Duha v novem akademskem letu je najgloblji izraz naše želje in pripravljenosti, da smo dobri oskrbniki Božjih darov in bomo v novem akademskem letu vsak po meri svojega daru in službe, ki jo opravljamo, prispevali svoj delež za našo osebno rast v modrosti in kreposti, za resničen duhovni in materialni blagor ljudi našega časa, za blagor naše domovine in za blagor narodov sveta.
   Sinoči je bila v Mariboru, tu v Slovenskem narodnem gledališču, svečana akademija s predstavitvijo prve listine, ki pred 850 leti omenja Maribor – mesto v marki – Marchburg. V vsebinsko zelo bogatem besedilu so nanizali važnejše dogodke, ki so spremljali in oblikovali življenjsko pot mesta ob Dravi in ob tem zelo spoštljivo omenjali duhovno vlogo Cerkve, zlasti mestne župnijske cerkve sv. Janeza Krstnika in še bolj vlogo in pomen bl. škofa Antona Martina Slomška, ki je 3. septembra 1859 v Maribor prenesel škofijski sedež in 14. oktobra 1859 v Mariboru ustanovil Visoko bogoslovno šolo, ki je bila prva visokošolska ustanova v našem mestu, na neki način predhodnica današnje univerze, zato smo še posebej veseli in hvaležni, da sta nocoj z nami g, rektor in drugi predstavniki Univerze v Mariboru. Posebej je pomembna navzočnost profesorjev in slušateljev Teološke fakultete, ki ste tako rekoč neposredni nasledniki Slomškove Visoke bogoslovne šole in nosilci duhovnega izročila, ki nam ga je zaupal in podaril bl. škof Slomšek, ko je otvoritveni govor ob ustanovitvi Visoke bogoslovne šole začel z znamenitim uvodom: »Tri mesta so mi najdražja v mojem življenju: Starodavni Oglej in Salzburg, ki sta častitljivi duhovni središči in žarišči duhovne kulture in misijonske dejavnosti, potem pa pravi, danes, s to Visoko bogoslovno šolo pa vzhaja novodobni Maribor, ki bo poslej tako duhovno žarišče in središče, žlahten vinograd Gospodov Lavantinske škofije.
   Božja beseda je luč na tej poti. V 1. berilu smo poslušali preroka Izaija, ki nas vabi: »Pridite, pojdimo na Gospodovo goro, k hiši Jakobovega Boga, da nas pouči o svojih potih, da bomo hodili po njegovih stezah« (Iz 2,3).
  Novo akademsko leto z vsemi raznovrstnimi programi in dejavnostmi visokošolskega študija in delovanja je ta gora, na katero se vzpenjamo. Nekateri ste šele na začetku, pri vznožju, drugi ste že pod vrhom ali na vrhu, obogateni z akademskimi naslovi, diplomami in službami, ki jih nastopate ali že izvajate za naš skupni blagor.
   Vsi se bolj ali manj zavedamo, da nismo le nosilci raznih služb in predstavniki različnih ustanov, ampak smo kristjani, učenci Jezusa Kristusa. V novem akademskem letu zato ne bomo skrbeli le za našo strokovno formacijo, ki je naša prvenstvena naloga, ampak bomo omogočili, da nas, kot pravi prerok Izaija, »Gospod pouči o svojih potih, da bomo hodili po njegovih stezah« (Iz 2,3). Tu ima pomembno vlogo vaša domača družina, vaša domača župnija in še na poseben način različne oblike univerzitetne pastorale, ki bo v novem akademskem letu skupaj z že obstoječimi študentskimi skupinami in dejavnostmi še obogatila svoje duhovno in pastoralno poslanstvo, kakor je razvidno iz informacij, vabil in obvestil, ki so že na razpolago.
   2. Ko se priporočamo Sv. Duhu za razsvetljenje in pomoč pri izvrševanju naših nalog in življenjskega poslanstva, ki nam ga je namenila Božja Previdnost, dodajamo prošnjo: Pošlji svojega Duha in prenovi obličje zemlje. Po kom Bog želi prenoviti obličje zemlje?
   Po nas, po meni, po tebi, po vas, drage študentke in študenti, po vas, sobratje duhovniki, bogoslovci, sestre redovnice, po vas, spoštovani univerzitetni profesorji, učitelji in vzgojitelji vseh vrst. Po nas želi Kristus biti luč, kvas in sol zemlje v najglobljem pomenu teh svetopisemskih podob… Nam Jezus naroča: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5, 16)
   Imam prijetno dolžnost, da se v imenu pastirjev Cerkve v Sloveniji, vam, sobratje duhovniki in vsem tukaj zbranim, zahvalim za sodelovanje, razumevanje, zvestobo in pomoč, da se v naši krajevni Cerkvi vztrajno zida in gradi Božje kraljestvo in se kljub vsem težavam uresničuje modrost apostola Pavla, da »tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu« (Rimlj 8,28) in lahko tudi mi rečemo z apostolom Pavlom: »Nič nas ne bo ločilo od ljubezni Božje, ki se nam je razodela v Jezusu Kristusu (Rimlj 8,39).
   Tako nas je pred dnevi prijetno presenetila novica, da je sv. oče papež Frančišek imenoval p. Staneta Zoreta, dosedanjega predstojnika frančiškanov v Sloveniji, za novega ljubljanskega nadškofa in metropolita. Bog daj, in v ta namen zaupno molimo, da se bo nekaj podobnega kmalu zgodilo tudi za mariborsko nadškofijo, da bo Cerkev v naši domovini zadihala s polnimi pljuči.
  Posebej smo veseli, da se dokaj uspešno nadaljuje pastoralna prenova, ki jo usmerja krovni dokument »Pridite in poglejte«. Za vas, mlade kristjane, drage študentke, dragi študenti, so posebej zanimivi pastoralni izzivi, s katerimi se soočamo na vsakem koraku. Na prvem mestu je potrebnost nenehnega vračanja k virom duhovnega in krščanskega življenja. Ti viri so: sveto pismo, molitev in sveto bogoslužje (prim. PIP 69-75). To so tudi temeljne usmeritve sleherne žive in rodovitne študentske, oziroma visokošolske pastorale. To vračanje k virom, ki v bistvu omogoča osebno srečanje s Kristusom, se nadaljuje tudi v vedno globlji zavesti naše poklicanosti in izvolitve, da smo po krstu, birmi in evharistiji poklicani in izvoljeni, rekli bi, visoko kvalificirani glasniki in nosilci Jezusovega evangelija in vrednot božjega kraljestva, najprej tako, da sami živimo in uresničujemo poklic kristjana, v katerega smo poklicani.
  To je še posebej potrebno v našem času, ko se zdi, da sodobna miselnost mlademu človeku vsiljuje prepričanje, da njegovo življenje nima nekega življenjskega, kaj šele presežnega cilja in namena in ne posebne poklicanosti, ampak naj ostane nekako na ravni »uživaj, fajn se imej«. Na videz čisto lepa želja, ki pa v resnici hromi življenjski, zlasti duhovni polet. Zato je prav, da smo nosilci kulture poklicanosti, ki oznanja, da ima vsak človek na tem svetu svoje poslanstvo, da nas Jezus po krstu in birmi kliče in nagovarja, da smo kot kristjani njegove priče, nosilci vrednot, v Jeruzalemu v Samariji, v Judeji, v Ljubljani… povsod, tu in sedaj, zlasti v akademskem okolju… (prim. Apd 1,8).

  Študentke in študenti, krovni dokument vas tudi spominja, da vas Gospod kliče tudi kot fante in dekleta, kot moške in ženske, da v vašo strokovno formacijo in dozorevanje vključujete tudi pripravo na življenje v zakonu in družini. Nekateri ste že vstopili v to življenjsko skupnost, drugi se pripravljate. Imamo dve poti: pot posvečenega življenja v zakonu in družini in pot Bogu posvečenega življenja v duhovniškem in redovniškem poklicu. Obe poti sta božji dar, obe poti sta potrebni in enakovredni. Odločilna je predanost in zvestoba Jezusu Kristusu, ki ni prišel, da bi se mu streglo, ampak da bi on stregel in dal življenje za mnoge (prim. Mt 20,28). Pastoralni dokument »Pridite in poglejte« ugotavlja, da bodo tam, kjer se bodo fantje z veseljem in odgovornostjo pripravljali na poklic moža in očeta / in dekleta na poklic žene in matere, rasle zdrave in duhovno močne družine, v katerih se bodo budili in zoreli tudi novi duhovni poklici. (prim. PIP 78). V Cerkvi na Slovenskem se že nekaj časa soočamo z velikim pomanjkanjem duhovnih poklicev. Letošnji vpis ponekod, še posebej v ljubljanski nadškofiji, obeta boljše čase. Tega se veselimo in v ta namen še bolj zaupno molimo.
   O družini in njeni vlogi in poslanstvu razpravljajo na izredni škofovski sinodi, ki se je v nedeljo, 5. oktobra, začela v Rimu. Tajništvo sinode je že pred časom poslalo vsem škofovskim konferencam posebna vprašanja o stanju sodobne družine. Na podlagi zbranih odgovorov, ki so pokazali dokaj realno sliko sodobne družine, je bilo sestavljeno delovno gradivo, ki bo osnova sinodalnemu delu, ki ga bodo obogatili tudi navzoči zakonci in posebni izvedenci za družinska vprašanja. Vsega tega se veselimo, saj smo vsi tako življenjsko povezani z družino, ki po učenju sv. pisma je in ostane temeljna ustanova družbe in Cerkve.
   3. Drugi vatikanski koncil je že svoj čas zapisal, da je največja zabloda sedanjega časa globoka razklanost med vero in življenjem po veri ter med vero in kulturo (prim. CS 43,1).Tega opozorila nismo dovolj resno vzeli; v zadnjem času pa vedno bolj ugotavljamo, da je ta odtujenost, še posebej odtujenost med vero in kulturo dobila že zaskrbljujoče in uničujoče razsežnosti. Če vzamemo izraz kultura v najširšem smislu, je tu mišljeno vse, kar določa, vpliva in oblikuje način mišljenja in življenja sodobnega človeka. Sem spada znanost in z njo vse naravoslovne in družboslovne vede, med njimi še posebej medicina, biologija, bioetika, umetnost, glasba, šport in rekreacija in vse druge zvrsti človekovega življenja, njegovega raziskovanja in vstopanja v mejne situacije naravnega reda in zakonitosti Božjega stvarstva. Tu ne gre le za že izhojena pota dialoga med vero in znanostjo, ki dobiva vedno nove razsežnosti, ampak predvsem za dialog med teološkimi, moralno-etičnimi in filozofskimi načeli, za potrebnost dialoga med vero in sodobno medicino, bioetiko in biokemijo, ki naj pomaga pri reševanju odprtih vprašanj, ki naj pojasnjujejo dileme; saj ne more biti nasprotja med evangelijem in med tem, kar resnično služi človekovemu napredku, njegovi telesno-duhovni naravi, njegovi sedanjosti, prihodnosti in večnosti.
   Tu ste posebej nagovorjeni mladi teologi, filozofi, moralni teologi, bioetiki, biokemiki, pa tudi strokovnjaki za družinska moralno-etična vprašanja v zvezi s posredovanjem in varovanjem človeškega življenja od spočetja do naravne smrti, pa tudi strokovnjaki, ki ste pripravljeni na soočenje s teorijo spola in z drugimi družbenimi, biološkimi, ekološkimi in kozmološkimi vprašanji.

   Vsa ta vprašanja sodijo na področju evangelizacije, oznanjevanja evangelija, ki se je v novejšem času močno razširilo in osredotočilo še posebej na zgoraj omenjena vprašanja. Novo družbeno in duhovno okolje, izreden razvoj znanosti in tehnike narekuje tudi nov pristop v našem oznanjevanja, ki ga obsega in uvaja nova evangelizacija, ki je in želi biti odgovor Cerkve na probleme in izzive današnjega človeka in sedanjega časa.

   Na pročelju univerze v Manili, ki je bila ustanovljena pred 400 leti in velja za najstarejšo univerzo v Aziji, je napis :
»To/, da si / in kar si, /je Božji dar človeku, to,/ kar boš naredil iz sebe,
je tvoj dar Bogu in človeku«.
Zares, sestre in bratje v Kristusu, to kar smo in imamo, je Božji dar.
To, kar bomo v novem akademskem letu naredili iz sebe, je naš dar Bogu in človeku, Cerkvi in družbi, v kateri živimo.
Potrudimo se, da bo ta dar najboljši. In k temu naj nam pomaga tudi ta sv. maša ob začetku akademskega leta. Amen.

+Stanislav Lipovšek, celjski škof
apost. adm. mariborske nadškofije